<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 148/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PSP.148.2006
Evidenčna številka:VDS04114
Datum odločbe:06.06.2007
Področje:delovno pravo
Institut:spor polne jurisdikcije - ugotavljanje dejanskega stanja

Jedro

V socialnem sporu sodišče ne odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in o zakonitosti postopka pred njegovo izdajo, temveč tudi o njegovi pravilnosti. Socialni spor je spor polne jurisdikcije, saj sodišče praviloma tudi samo odloči o pravici, obveznosti ali koristi iz sistema socialne varnosti (2. odstavek 81. člena ZDSS-1). Presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v predsodnem postopku je zato v socialnem sporu mogoča tudi z oceno dokazov, ki so bili izvedeni šele v sodnem postopku, t.j. po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta (npr. mnenje sodnega izvedenca, kasnejši izvidi), so pa take narave, da kažejo na dejansko stanje v času odločanja toženca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče je odpravilo odločbi toženca št. X-XXXXXXX z dne 6.5.2003 in št. XXXXXXX z dne 12.12.2002 (1. tč. izreka), tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5.12.2002 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 5.12.2002 dalje (2. tč. izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan izdati nov upravni akt v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in odločiti o višini in izplačevanju invalidske pokojnine (3. tč. izreka) ter da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 259.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2005 dalje do plačila (4. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Mnenje sodnega izvedenca prim. B.L. z dne 15.8.2005 mu ni bilo poslano v vednost s pozivom, da se do njega v roku opredeli. Obe invalidski komisiji (v nadaljevanju: IK) sta podali strokovno in obrazloženo izvedensko mnenje, pri čemer sta upoštevali vso dokumentacijo, ki sta ju imeli na razpolago. Iz dokumentacije je razvidno, da je delazmožnost zmanjšana, ne pa izgubljena. Povzema izvide (obvestilo zdravniku z dne 17.5.2001, izvida nevrokirurga z dne 9.1.2002 in z dne 18.9.2002, izvid psihologa z dne 18.2.2002 ter internista z dne 21.1.2002) iz katerih po njegovem izhaja, da je bila delazmožnost tožnika zmanjšana, ne pa izgubljena. Upoštevati je mogoče samo citirane izvide, saj samo ti izvirajo iz obdobja pred obravnavo na IK I. stopnje 5.12.2002. Sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v objektivnost in strokovnost IK, z ničimer pa ni obrazložilo, v čem je mnenje sodnega izvedenca prepričljivejše od izvedenskih mnenj IK. Sodni izvedenec je navedel, da tožnik "zaradi starosti, kot (tudi) kulturno socialnih vzorcev življenja" ne bo več sposoben za organizirano, varno, produktivno in pridobitno delo, kar pa ni medicinski razlog za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je v 3. tč. izreka sodbe tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta, obenem pa ni ugotavljalo, ali tožnik za priznanje pravice do pokojnine izpolnjuje vse zakonske pogoje. Izrek sodbe je v tem delu neobrazložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede pritožbenih izvajanj pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Po določbi 1. odst. 391. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo predpisi, ki so veljali do tedaj. Pravice na podlagi invalidnosti se določijo po predpisih, veljavnih na dan invalidnosti (2. odst. 391. čl. ZPIZ-1). Določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja so se pričele uporabljati s 1.1.2003. Ker je bil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja (v upravnem spisu št. XXXXXXX) vložen že 18.10.2002, je pravna podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92) o pravicah iz invalidskega zavarovanja, uporabnih do 31.12.2002.

Invalidnost je podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Zmanjšanje delovne zmožnosti je podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, poln delovni čas opravljati dela; izguba delovne zmožnosti pa je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (27. čl. ZPIZ/92).

Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da pritožbene navedbe, da tožencu izvedensko mnenje prim. B.L. z dne 15.8.2005 ni bilo poslano, ne držijo. Dne 13.9.2005 je sodišče prve stopnje odločilo o nagradi za delo izvedenca (izvedenina) in tožencu naložilo, da sodnemu izvedencu v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa plača 80.850,00 SIT izvedenine (sklep z dne 13.9.2005, na list. št. 50-51). Sklep je skupaj (!) z izvedenskim mnenjem vročalo tudi tožencu (odredba z dne 13.9.2005 na list. št. 52). Vročitev tožencu je bila opravljena 15.9.2005 (vročilnica, pripeta k odredbi z dne 13.9.2005 na list. št. 52). Toženec na izvedensko mnenje ni podal pripomb niti pisno niti ustno na naroku dne 21.11.2005 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 21.11.2005, list. št. 58-59), na katerega sicer, kljub temu, da je bil nanj pravilno vabljen dne 25.10.2005 (vročilnica, pripeta k vabilu z dne 21.10.2005 na list. št. 57), ni pristopil. Glede na obrazloženo je imel toženec torej možnost za podajo pripomb na izvedensko mnenje z dne 15.8.2005 od prejema le-tega dne 15.9.2005 in vse do zaključka glavne obravnave dne 21.11.2005. Pritožbenih navedb v smeri nepravilnosti izvedenskega mnenja z dne 15.8.2005, katerih v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni podal, zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, saj gre za nedopustne pritožbene novote. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (1. odst. 337. čl. ZPP). V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako.

Iz določbe 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1) izhaja, da sodišče v socialnem sporu ne presoja le zakonitosti dokončnega upravnega akta (1. odst. 72. čl. ZDSS-1), s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti (58. čl. ZDSS-1) in o zakonitosti postopka pred izdajo upravnega akta, temveč presoja tudi pravilnost le-tega. To pomeni, da gre v socialnem sporu za spor polne jurisdikcije, saj sodišče praviloma tudi sámo odloči o pravici, obveznosti ali koristi iz sistema socialne varnosti (2. odst. 81. čl. ZDSS-1). V socialnem sporu se tako presoja, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali se je v predsodnem postopku pravilno postopalo (74. čl. ZDSS-1 v zv. s 1. odst. 27. čl. Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS št. 105/06; v nadaljevanju: ZUS-1). Presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v predsodnem postopku je zato v socialnem sporu mogoča tudi z izvedbo dokazov na obvezni glavni obravnavi in ki sicer izvirajo (npr. kasnejši izvidi) oz. so bili izvedeni šele v sodnem postopku, t.j. po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta (npr. mnenje sodnega izvedenca). Sodišče v socialnem sporu po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) oziroma, ali je toženec v predsodnem postopku pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Glede na povedano so torej neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da je dopustno presojati tožnikovo zdravstveno stanje le na podlagi dokazov, ki izvirajo iz obdobja pred obravnavo na IK I. stopnje. Tako stališče bi bilo namreč mogoče le, ko bi socialno sodišče presojalo zgolj zakonitost dokončnega in z njim v zvezi prvostopnega upravnega akta in postopka pred njuno izdajo. Zaradi vsega povedanega je v socialnem sporu dopustno in potrebno ugotavljati tudi, ali je toženec pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje (tudi) z dokazi, ki izvirajo oz. so bili izvedeni po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, so pa take narave, da kažejo na dejansko stanje v času odločanja toženca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in se strinja z njegovimi dokaznimi zaključki. Sodišče je svojo odločitev oprlo med drugim tudi na mnenje sodnega izvedenca prim. B.L. z dne 15.8.2005, h kateremu toženec, kot je že bilo obrazloženo, ni imel pravočasnih pripomb. Mnenje sodnega izvedenca je dovolj prepričljivo in strokovno obrazloženo, da predstavlja objektivno podlago za odločitev v zadevi. Sodni izvedenec se je namreč oprl tudi na dva izvida, ki izvirata že iz obdobja predsodnega postopka in iz katerih očitno izhaja, da je bil tožnik že tedaj nezmožen za delo v smislu 3. odst. 27. čl. ZPIZ/92. Prof. dr. B.P., tožnikov lečeči specialist, ki ga je dne 5.5.2001 operiral, namreč že dne 5.2.2003 (obvestilo zdravniku z dne 5.2.2003, priloga A/17) ugotavlja, da je tožnik živčno napet, nervozen, nemiren in zaradi tega psihično prizadet. Težave, ki so bile že (!) tedaj v ospredju so zelo izrazit depresivni in anksiozni nevrotični sindrom, ki je povezan s stanjem po operaciji anevrizme; izrazili so se psihični problemi in oblikovali táko simptomatiko; napisal je sicer, da tožnik ni sposoben za dela v gradbeništvu, nikakor pa ni napisal, da je sposoben za kakršna druga dela; mnenja je, da bo potrebno tožnikovo delovno sposobnost še ocenjevati in se trenutno (!) zdi, da s takimi težavami ni sposoben za nobeno delo; priporočal je, da gre k psihiatru, ki bi ga vodil glede depresivne simptomatike. Po že citiranem napotilu lečečega nevrokirurga z dne 5.2.2003 se je tožnik zglasil pri dr. B., ki ugotavlja, da je bolnik dejansko, t.j. enako kot je ugotovil že nevrokirurg, vedno bolj tesnoben, depresiven, vase zaprt, energetsko izčrpan, težave ima pri mobilizaciji volje in energetske rezerve, zapada v regres (izvid z dne 6.5.2003, priloga A/10); meni, da takšen, kot je, tožnik ni sposoben za delo. Kot že povedano, je sodni izvedenec na podlagi citiranih izvidov, poleg tega pa tudi podlagi dne 22.7.2005 opravljenega osebnega pregleda in obsežne notranje bistveno skladne medicinske dokumentacije (str. 4-6 izvedenskega mnenja z dne 15.8.2005) mnenja, da tožnik "kot celota" - t.j. zaradi psihomentalnih, psihosocialnih in anksiozno depresivnih stanj ni sposoben za nobeno delo. To seveda pomeni, da je sodni izvedenec na podlagi ugotovljenega zdravstvenega (!) stanja podal mnenje, da tožnik ni zmožen za delo v smislu 3. odst. 27. čl. ZPIZ/92. Zato so pritožbene navedbe v smeri, da sodni izvedenec svojega mnenja ni utemeljil na medicinskih razlogih, neutemeljene.

Pritožbena graja, da je sodišče v 3. tč. izreka tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta, obenem pa naj ne bi ugotavljalo, ali tožnik za priznanje invalidske pokojnine izpolnjuje zakonske pogoje in da naj bi bil zato izrek sodbe v tem delu neobrazložen, so protispisne. Sodišče je namreč o pravici do invalidske pokojnine odločilo v 2. (in ne 3. tč.) izreka. Poleg tega iz dokaznega sklepa na naroku dne 21.11.2005 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 21.11.2005, list. št. 59) in ki ga je sodišče povzelo tudi v sodbi (2. odst na 3. str.) izhaja, da je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu. Med temi pa je tudi izpis pokojninske dobe z dne 17.3.2004, iz katerega je razvidno, da ima tožnik, rojen 29.3.1953, od dopolnjenega 20 leta starosti (29.3.1973) do nastanka invalidnosti 5.12.2002 (mnenje IK I. stopnje z dne 5.12.2002, v upravnem spisu), t.j. v obdobju 19 polnih let, 14 delovnih let, šteto delovna leta kot polna leta. Po določbi 2. al. 56. čl. v zv. z 1. al. 1. odst. 55. čl. ZPIZ/92 namreč pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni, pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta). Ker je sodišče navedene, za ugotovljanje pravice do invalidske pokojnine pravno relevantne, dokaze izvedlo, pritožbenim navedbam, da ni ugotavljalo zakonskih pogojev za priznanje invalidske pokojne, ni mogoče pritrditi. Izhajajoč iz navedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje je tudi očitno, da tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje invalidske pokojnine (pokritje najmanj tretjine obdobja med 20. letom starosti in nastankom invalidnosti), zato je sodišče pravilno odločilo in - v 2. tč. izreka - tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Pritožbene navedbe pa so sicer utemeljene v delu, v katerem, kot jih je moč razumeti, grajajo neobrazloženost izreka, s katerim je sodišče priznalo tožniku pravico do invalidske pokojnine, ne da bi ta del izreka izrecno obrazložilo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisano ne predstavlja take pomanjkljivosti, da sodbe v tem delu ne bi bilo moč preizkusiti. Sodišče je namreč izvedlo vse pravno pomembne dokaze, iz katerih je mogoče brez dvoma - kar pomeni, da si citirani pravno pomembni dokazi med seboj v ničemer ne nasprotujejo - zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine. To pa pomeni, da je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti in zato ni podana smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Že opisana v pritožbi uveljavljana pomanjkljivost bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. v zv. s 4. odst. 324. čl. ZPP. Relativno bistvena kršitev določb postopka je podana, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe postopkovnega zakona oz. jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz že obrazloženega izhaja, da je sodišče izvedlo vse bistvene in med seboj v celoti skladne dokaze, iz katerih je mogoče zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine. Odsotnost obrazložitve pa bi lahko na zakonitost in pravilnost sodbe vplivala le v primeru, ko bi si dokazi glede pravno pomembnih dejstvih nasprotovali, sodišče pa ne bi pojasnilo, kako je presojalo nasprotujoče si dokaze in zakaj je odločilo tako, kot je. Ker pa v konkretnem primeru ni bilo tako - dokazi, iz katerih izhajajo za odločitev o pravici do invalidske pokojnine bistvena dejstva, so si med seboj povsem skladni - neobrazloženost dela izreka, s katerim je sodišče tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine, nima vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZDSS-1 člen 58, 72, 72/1, 74, 81, 81/2, 58, 72, 72/1, 74, 81, 81/2. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27, 27/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ0Mg==