VDS sodba Psp 115/2006

Jedro

Zgolj zato, ker iz dokaza, ki ga je predlagala sama tožnica, izhaja zanjo neugodno dejansko stanje, sodišče ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov. Tožnici zato ni bila kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja - in s tem tudi ne pravica do učinkovitega sodnega varstva - ko sodišče ni dopustilo izvedbe novih dokazov.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške svoje pritožbe sama.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. X-XXXXXX z dne 25.4.2003 in št. XXXXXX z dne 13.8.2002, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine (1. tč. izreka). Odločilo je, da je dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, (2. tč. izreka) ter da tožnica sama trpi svoje stroške postopka (3. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po letu 1994, ko ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. Zato ne ve, kakšno delo bi sploh lahko opravljala. Ker je invalidska komisija (v nadaljevanju: IK) II. stopnje v dopolnilnem mnenju vztrajala pri svojem prejšnjem mnenju, je tožnica nato vztrajala pri dokaznem predlogu s postavitvijo izvedenca, ki pa je bil neutemeljeno zavrnjen že zato, ker je pravilnost dotedanjih zaključkov medicinskih strokovnjakov presojal isti organ, ki je podal prvotno mnenje. Dopolnilno mnenje pa je tudi neutemeljeno in neobrazloženo. Ne daje odgovorov na ugovore tožnice glede poslabšanja psihičnega in ortopedskega stanja. Dne 3.4.2003 IK opaža hujše propadanje intelektualnih sposobnosti, intelektualne sposobnosti tožnice so podpovprečne, na nivoju debilnosti, tožnica pa ne uspe opraviti praktično nobene naloge. Zaključek, da gre pri tožnici ob takem zdravstvenem stanju (zgolj) za blago duševno manjrazvitost, je zato neprepričljiv in v nasprotju z medicinsko dokumentacijo. Tudi ortoped se ni ukvarjal z novonastalimi težavami, ampak je brez vsake obrazložitve ugotovil obstoj preostale delovne zmožnosti. Zaradi navedenih nasprotij bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu s postavitvijo sodnega izvedenca. Z nasprotnim postopanjem je kršilo načelo kontradiktornosti in posledično pravico do enakega varstva pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Določb postopka, na katere se pazi (že) po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje.

V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Pravice na podlagi invalidnosti se določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (391. čl. ZPIZ-1). Ker so se določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati 1.1.2003 (2. odst. 446. čl. ZPIZ-1), predlog za medicinsko izvedenstvo, s katerim je bil uveden postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, pa je bil vložen dne 29.11.2001 (v upravnem spisu št. XXXXXX), je pravna podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki so se uporabljale do 31.12.2002.

Iz podatkov sodnega spisa (zapisnik o glavni obravnavi dne 17.6.2005, list. št. 12-13) je razvidno, da je sama tožnica predlagala dokaz s pridobitvijo dopolnilnega mnenja IK II. stopnje. Zgolj zato, ker iz tega dokaza izhaja za tožnico neugodno dejansko stanje - ker je rezultat z njene strani predlaganega dokaza zanjo neugoden -, pa sodišče ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov. Načelo kontradiktornosti namreč med drugim vsebuje tudi pravico stranke, da s pravnorelevantnimi ugovori odgovori na trditve nasprotne stranke, ter da v zvezi s svojimi trditvami in ugovori predlaga dokaze. Tožnici zato ni bila kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja - in seveda tudi ne pravica do učinkovitega sodnega varstva - s tem, ko sodišče, po tem ko se je s strani tožnice predlagan dokaz, s katerim je dokazovala svoje ugovore zoper dejstva, kot so izhajala iz predhodnih mnenj IK, izkazal za zanjo neugodnega, oz. kot navaja v pritožbi, "ko je IK vztrajala pri svojem mnenju", ni dopustilo izvedbe novih dokazov. S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v smeri bistvenih kršitev določb postopka, ko naj bi pravilnost dotedanjih zaključkov medicinskih strokovnjakov ocenjeval isti organ, kot je podal prvotno mnenje. Iz določbe 7. čl. ZPP izhaja, da stranke po lastni presoji navajajo dejstva, za katera menijo, da so bistvena, in dokaze, s katerimi dokazujejo obstoj teh dejstev. To pa seveda pomeni, da predlagajo tiste (!) dokaze, za katere menijo, da bodo izkazali resničnost njihovih trditev; ali konkretno, če stranka sama predlaga dokaz po istem organu, ki je že v predsodnem postopku podal mnenje o njenem zdravstvenem stanju, očitno obenem presodi, da bo tudi izvedba takega dokaza izkazovala resničnost njenih trditev, posledično pa vodila v meritorno odločitev v njeno korist.

V konkretnem primeru bi bila izvedba nadaljnjih dokazov - npr. s postavitvijo sodnega izvedenca ustrezne specialnosti - utemeljena le v primeru, da dejansko stanje, izhajajoče iz dotlej izvedenih dokazov, tudi iz dopolnitve z dne 17.8.2005 mnenja IK, ne bi bilo dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Torej, če iz izvedenih dokazov ne bi bilo moč sklepati na obstoj kakega, za odločitev v zadevi bistvenega dejstva, oz. če bi si bili dokazi med seboj v nasprotju, le-teh pa ne bi bilo moč odpraviti tudi ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov skupaj. Temu pa v konkretnem primeru ni tako. Ne držijo namreč pritožbene navedbe v smeri, da obstoji neskladje med mnenjem IK I. stopnje (pravilno: II. stopnje) z dne 3.4.2003, ki povzema izvid psihiatra z dne 24.4.2001 in med dopolnitvijo z dne 17.8.2005 mnenja IK II. stopnje z dne 3.4.2003, ki (prav tako) povzema izvida psihiatra z dne 24.4.2001. Gre za osebo subnormalnih intelektualnih sposobnosti z anksiozno depresivno klinično manifestacijo; za mentalno retardirano osebo, kar predstavlja stanje in ne bolezen, ki bi bila potrebna terapije; trenutno v klinični sliki ni komordibitete. Diagnoza je retardatio mentis (debilitas) - šifra F70 po Mednarodni klasifikaciji bolezni (v nadaljevanju: MKB). Enako kot psihiater dne 24.4.2001 je tudi IK II. stopnje dne 3.4.2003 kot eno izmed diagnoz tožnice postavila diagnozo pod šifro F70 po MKB, t.j. blažja duševna manjrazvitost. V dopolnitvi z dne 17.8.2005, v kateri so pod rubriko "osebni pregled" natančno in prepričljivo navedene tako ortopedove kot tudi nevropsihiatrove ugotovitve na podlagi osebnega pregleda, se ugotavlja, da je zavarovanka sprva dokaj zgovorna in sproščena, z nadaljevanjem pogovora pa vse manj sodeluje in daje pseudodementne odgovore. Izražena evtinija prehaja v depresiji podobno stanje, ki pa ni pristno. Izstopa šolska prikrajšanost in verjetno tudi že primarno slabša inteligentnost. Na podlagi tako ugotovljenega zdravstvenega stanja je tudi v dopolnitvi postavljena diagnoza po šifri F70.0 MKB, t.j. blaga duševna manjrazvitost. Iz povedanega zato izhaja, da glede psihične diagnoze ne obstoji nikakršno nasprotje med mnenjem IK II. stopnje z dne 3.4.2003 in dopolnitvijo dne 17.8.2005; prav tako ne med mnenjem IK II. stopnje z dne 3.4.2004, dopolnitvijo le-tega z dne 17.8.2005 in med izvidom psihiatra z dne 24.4.2001. Ne drži tudi pritožbena navedba, da mnenje psihiatra ni obrazloženo. Specialist nevropsihiater je namreč na podlagi že povzetih ugotovitev, ki so, kot že povedano, rezultat (tudi) osebnega pregleda (dne 17.8.2005), mnenja, da pri tožnici ne gre za znake globlje psihopatologije, saj gre za izvirno stanje psihične razvitosti na takem nivoju. Pritožbene navedbe v nasprotni smeri so zato celo protispisne.

Enako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dopolnitev neobrazložena tudi v delu, ki se nanaša na ortopedske težave tožnice. IK II. stopnje med drugim namreč ugotavlja, da tožnica sprva v vratnem delu hrbtenice izvede obrat do kraja, nato pa začne funkcionalni pregled gibal ovirati. Tudi pasivne dvige rok dopusti le občasno, večinoma jih zavira, ob tem pa ni ugotoviti funkcijske motnje ramenskih, komolčnih ali zapestnih sklepov. Ob pregledu leže se tožnica le s težavo sprosti, ob tem pa ni zadržkov funkcijsko od spodnjih okončin. Pri patelarnih refleksih gre za očitno hiperrefleksijo, vendar patoloških refleksov ni. Groba moč mišic stopal je v redu, trofičnih sprememb na spodnjih okončinah ni, stopalni pulzi so tipni. Brazgotine na amputiranih prstih (2., 3. in 4. prst) so lepe, oblazinjenost krnov je dobra. Zakrčenost zgornjega medčlenčnega mezinca je za cca 20 stopinj, opozicijo k mezincu zmore, grob prijem pa ni prepričljiv. Obe dlani sta brez sledov delovnih obremenitev, palec je sorazmerno funkcionalen. Na podlagi takih ugotovitev, ki so rezultat osebnega pregleda tožnice, je tudi ortoped mnenja, da bi tožnica lahko opravljala delo z omejitvami, kot so ji bile že priznane v prejšnjem toženčevem postopku. Pritožbene navedbe, da mnenje IK II. stopnje v delu, ki se nanaša na ortopedske težave, ni obrazloženo, zato niso utemeljene. Enako kot pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)obrazložitev mnenja glede psihičnih težav, so protispisne.

Iz 4. tč. dopolnitve z dne 17.8.2005 mnenja IK II. stopnje, iz 4. tč. mnenja IK II. stopnje 4.3.2003 in iz 5. tč. mnenja IK I. stopnje z dne 24.7.2002 so razvidni vsi izvidi, na katere so se oprle IK in ki so bili priloženi predlogu z dne 29.11.2001. Na podlagi izvidov, ki vsi izvirajo iz obdobja po 6.12.1994 (večinoma so iz leta 2001, torej neposredno pred vložitvijo predloga z dne 29.11.2001) sta obe IK dne 24.7.2002 in 4.3.2003 (ter 17.8.2005 - dopolnitev) podali mnenji, da pri tožnici do takih sprememb oziroma trajnega poslabšanja v zdravstvenem stanju, ki bi opravičevale višjo kategorijo invalidnosti ali pa priznanje novih omejitev, ni prišlo. To pa seveda pomeni, da sta se IK prepričljivo obrazloženo opredelili do tožničinega zdravstvenega stanja po 6.12.1994, t.j. novega zdravstvenega stanja - tudi do s strani tožnice zatrjevanega poslabšanja ortopedskega in psihičnega stanja po 6.12.1994; v njunih mnenjih pa tudi ni nasprotij s predloženo medicinsko dokumentacijo. Zgolj dejstvo, da sta IK mnenja, da do trajnega poslabšanja ortopedskega, psihičnega in nasploh zdravstvenega stanja, ni prišlo, pa še ne pomeni, da trditve (ugovori) tožnice v nasprotni smeri niso bile obravnavane.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 85/2005
• VSL sklep II Cp 1623/2005
• VSL sklep I Cpg 1178/2003