VDS sodba Psp 276/2006

Jedro

Tudi zavarovanec, ki v času poškodbe pri delu ni bil zavarovan pri tožencu, lahko pri zavodu uveljavi pravice iz obveznega zavarovanja zaradi poškodbe pri delu, in sicer na podlagi splošne določbe 1. odstavka 250. člena ZPIZ-1. Pravica se v takem primeru ob izpolnjevanju predpisanih pogojev prizna in dajatev odmeri, vendar v (nižji) višini, kot da je invalidnost ali smrt posledica poškodbe izven dela oziroma bolezni.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Odločbi toženca št. X-XXXXXXX z dne 16.11.2004 in št. XXXXXXX z dne 31.8.2004 se odpravita in se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 336,72 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 165,60 EUR v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. X-XXXXXXX z dne 16.11.2004 in št. XXXXXXX z dne 31.8.2004, na priznanje družinske pokojnine po pok. N.H. (1. odst. I. tč. izreka) in na plačilo plačilo zapadlih denarnih dajatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odst. I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po pooblaščencu. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 2. odst. 250. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), saj se ta nanaša le na določitev pristojne enote toženca znotraj Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Dejstvo, da je pokojnik umrl na delu v tujini, ne more izničiti njegovih pravic v RS z odrekanjem pristojnosti toženca. Tožnica je pravico zahtevala na podlagi pokojninske dobe (14 let, 6 mesecev in 21 dni), ki jo je pokojnik dopolnil v RS. Predložila je tudi potrdilo, da ni uživalka pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tujini; v 15 letih po moževi smrti ni prejela ničesar. Toženec se sklicuje na odločbo tujega nosilca zavarovanja, ki pa je nična in se nanjo ne more sklicevati.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga je v že citiranem ZPIZ-1. Po določbi 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu. Citirana določba torej predstavlja splošno določbo, po kateri lahko pri zavodu uveljavlja pravice vsaka oseba - pravice za primer smrti pa seveda njeni družinski člani (1. odst. 250. čl. v zv. z 1. odst. 100. čl. ZPIZ-1) - ki je bila kadarkoli zavarovana pri zavodu (tožencu). Po določbi 2. odst. 250. čl. ZPIZ-1, ki je v razmerju do 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1 specialna določba, pa se lahko pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu pri zavodu uveljavljajo le, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. Drugačna, specialna ureditev za primer invalidnosti in smrti, ki je posledica poškodbe pri delu, pa ne pomeni, da zgolj zaradi tega ni potrebno uporabiti splošne ureditve iz 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1. Specialna določba (lex speciali) namreč razveljavlja (derogat) splošno določbo (legi generali) samo v delu, ki jo ureja drugače kot splošna določba. To pa pomeni, da zaradi dejstva, da glede na citirano določbo 2. odst. 250. čl. ZPIZ-1 zavarovanec v primeru, ko v času poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu (tožencu), pri le-tem ne more uveljavljati pravic zaradi poškodbe pri delu, pri katerih so dajatve prav zaradi vzroka seveda višje, ni mogoče zaključiti, da pravic iz obveznega zavarovanja ne more uveljavljati zaradi poškodbe (konkretno smrti) na podlagi splošne določbe 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1. Pravica se v takem primeru ob izpolnjevanju predpisanih pogojev prizna in dajatev odmeri, vendar v (nižji) višini; torej, kot da je invalidnost ali smrt posledica poškodbe izven dela oziroma bolezni. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 591/2006 z dne 21.6.2007.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. X-XXXXXXX z dne 16.11.2004, s katero je le-ta ob zmotni uporabi določbe 2. odst. 250. čl. ZPIZ-1 zavrgel zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sledilo je zmotnemu stališču toženca glede uporabe določbe 2. odst. 250. čl. ZPIZ-1 . Po ustaljeni sodni praksi pa nepravilna uporaba določb, po katerih mora postopati toženec v predsodnem postopku, za socialnopravni sodni spor predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Socialno sodišče namreč postopa le na podlagi določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1) in Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ob ponovnem upravnem odločanju bo toženec moral o zahtevku vsebinsko odločati. Ob tem se bo moral opredeliti do bistvenega dejstva, da je bila tožnici s sklepom Samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Bosne in Hercegovine mat. št. XXXXXXXXXXXXX z dne 15.3.1992 (v upravnem spisu št. XXXXXXX) priznana pravica do družinske pokojnine po pok. N.H., ki je dne 14.6.1991 umrl zaradi nesreče pri delu. Po določbi 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1 namreč izčrpa izbirno pravico (le) tisti zavarovanec, ki je v drugih državah izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij. Priznanje pravice do družinske pokojnine je odvisno tako od pogojev na strani umrlega (pokojninska doba), kot tudi od pogojev na strani upravičenca (starost). V konkretnem primeru to pomeni, da v primeru, da bi ob ugotavljanju pogojev na strani umrlega ne bi bila upoštevana pokojninska doba - ker bi npr. glede na materialno pravo, ki ga uporablja tuji nosilec zavarovanja, upravičenci pravico do družinske pokojnine pridobili ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo zavarovanca, saj je le-ta umrl zaradi poškodbe pri delu -, ki jo je umrli dopolnil v RS, ne bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnica že izčrpala izbirno pravico v smislu 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1.

Iz citiranega sklepa z dne 15.3.1992 izhaja le, da je skupna pokojninska doba pokojnega N.H., ki se računa za določanje pokojnine, znašala 20 let, 7 mesecev in 22 dni. Ker gre za dobo, ki "se računa za določanje pokojnine" je mogoče zgolj domnevati, da je ta doba vplivala le na določanje višine pokojnine, ki bi pripadala umrlemu zavarovancu. Slednja ugotovitev pa je v neskladju z nadaljnjo ugotovitvijo v sklepu z dne 15.3.1992, da bi pokojnikova pokojnina znašala 85% pokojninske osnove, ker je smrt nastopila kot posledica poškodbe pri delu.

Iz sklepa z dne 15.3.1992 torej ni razvidno, ali je tuji nosilec zavarovanja pokojnikovih dopolnjenih 20 let, 7 mesecev in 22 dni sploh upošteval; oziroma, ali jih je upošteval le ob ugotavljanju višine pokojnine, ki bi mu pripadala ali jih je upošteval tudi ob ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje družinske pokojnine s pokojnikove strani. Opisana nerazčiščena dejstva - ali je bilo glede na vzrok smrti ob ugotavljanju pogojev na strani umrlega sploh potrebno ugotavljati in upoštevati dopolnjeno pokojninsko dobo pokojnika; če je temu bilo tako, katero dobo je tuji nosilec zavarovanja upošteval oz. ali bi za izpolnitev pogojev na strani zavarovanca zadoščala samo v BiH dopolnjena pokojninska doba; ali pa je za izpolnitev pogojev bila upoštevana tudi doba, dopolnjena v RS - bo moral zaradi pravilne uporabe 177. čl. ZPIZ-1 razčistiti toženec in šele nato o zadevi tudi vsebinsko odločiti.

V primeru, da sodišče v socialnem sporu tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in (praviloma) odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti (2. odst. 81. čl. ZDSS-1). Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah zaradi dokončnega upravnega akta (1. odst. 63. čl. ZDSS-1). To pomeni, da lahko (oziroma glede na določbo 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 načeloma tudi mora) socialno sodišče vsebinsko odloča o pravicah iz sistema socialne varnosti le tedaj, kadar je bil o pravici s strani toženca izdan dokončen upravni akt. V konkretnem primeru pa je toženec z dokončnim upravnim aktom (II. tč. izreka odločbe št. P-4142568 z dne 16.11.2004) zahtevo za priznanje vdovske pokojnine zavrgel in odpravil odločbo prvostopnega organa št. XXXXXXX z dne 31.8.2004, kar pomeni, da o pravici do vdovske pokojnine tožnice sploh še ni po vsebini dokončno odločil. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče ob ugoditvi zahtevku in odpravi dokončne in z njo v zvezi prvostopne odločbe toženca odločilo, da se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje.

Tožnica je v socialnem sporu uspela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da ji je toženec dolžan povrniti tako stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi pritožbenega postopka. Kot stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, je na podlagi 3. al. b) ods. 1. tč. Tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/03, v nadaljevanju: OT) priznalo 300 točk za tožbo z dne 17.12.2004 in na podlagi a) ods. 3. tč. v zv. s 3. al. b) ods. 1. tč. Tar. št. 15 OT še 300 točk za zastopanje na naroku dne 27.1.2006. Na skupni znesek 600 točk, oziroma upoštevaje vrednost točke 0,46 EUR, 276,00 EUR, je na podlagi 3. odst. 13. čl. OT priznalo še 12 točk (5,52 EUR) materialnih stroškov, na podlagi 2. odst. 2. čl. OT pa še 20% DDV v višini 55,20 EUR, kar vse skupaj znaša 336,72 EUR. Pritožbeno sodišče je na znesek priznalo še zakonske zamudne obresti, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 4. tč. v zv. s 3. al. b) ods. 1. tč. Tar. št. 15 OT priznalo tudi priglašenih 300 točk za pritožbo z dne 8.2.2006, kar upoštevaje vrednost točke 0,46 EUR znese 138,00 EUR. Na ta znesek je na podlagi 2. odst. 2. čl. OT priznalo še 20 % DDV v višini 27,60 EUR, skupaj torej 165,60 EUR. Zakonskih zamudnim obresti od priznanih pritožbenih stroškov ni priznalo, ker tožnica takega zahtevka ni postavila, sodišče pa sodi v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII DoR 21/2010-5, enako tudi VS RS VIII DoR 21/2010
• VDSS Sodba Psp 53/2023
• VSL Sklep I Cpg 82/2018