VDS sodba Pdp 594/2007

Jedro

Ker tožena stranka svojih ugovorov glede tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih ni uveljavljala že v postopku do izdaje razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče v ponovljenem postopku utemeljeno zavrnilo njen predlog, naj od tožnika zahteva dostavo delovne knjižice, saj je bila glede teh navedb in dokazov prekludirana.

Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To tudi pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 26. 10. 2001 po dokončnem sklepu tožene stranke z dne 4. 4. 2002, saj ji je glede na to, da se je 1. 10. 2002 zaposlila pri drugem delodajalcu pri toženi stranki delovno razmerje trajalo le do 30. 9. 2002. Zato je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo le-ta prejela za obdobje od 26. 10. 2001 do 30 .9. 2002, če bi še delala pri toženi stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Glede na stališče pritožbenega sodišča, da se delavec v času vodenja individualnega delovnega spora zoper svojega bivšega delodajalca lahko zaposli drugje, zaradi česar mu sodišče ne more priznati obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri kateremu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe samo po uradni dolžnosti preverjati tudi morebitne druge tožnikove zaposlitve v času trajanja sodnega spora. Zato je bila v ponovnem sojenju naloga sodišča, da to tudi ugotovi. V zvezi s tem je tožena stranka tudi predlagala sodišču, da naj od tožnika zahteva dostavo delovne knjižice, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožena stranka s takim dokaznim predlogom prekludirana. Po mnenju pritožbe je takšno stališče nevzdržno, saj v delovnih sporih po novi procesni zakonodaji ni več prekluzije. Po 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, sodišče ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembne za odločitev. S tako določbo je zakonodajalec ponovno v individualni delovni spor uvedel preiskovalno načelo. Ali je bil tožnik v vmesnem času zaposlen še kje drugje, nedvomno predstavlja pomembno dejstvo, saj je bilo vprašanje zaposlitve pri drugem delodajalcu razlog za razveljavitev prvostopne sodbe. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala, izvesti tudi brez predloga tožene stranke in sicer po uradni dolžnosti. Tožena stranka je prepričana, da prekluzije ni, saj gre za vprašanje, ki ga je izpostavilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Zato je sodišče prve stopnje kršilo 34. člen ZDSS-1, ta kršitev pa seveda vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Nadaljnja bistvena kršitev postopka pa je po mnenju pritožbe podana zato, ker sodišče prve stopnje ni štelo tožbe za umaknjeno. Šlo je namreč za prvi narok po razveljavitvi in po prepričanju tožene stranke tudi za tak narok velja določilo drugega odstavka 28. člena ZDSS-1, ki pravi, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožeča stranka, se šteje, da je umaknila tožbo. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni zaznamovala, ker ji po zakonu ne pripadajo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, sodišče prve stopnje pa je tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo odločitev, ki je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še navaja:

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka glede navedb in dokazov v zvezi s tožnikovo morebitno zaposlitvijo pri kakšnem drugem delodajalcu v obdobju od 26. 10. 2001 do 30. 9. 2002 prekludirana. Pravilno ugotavlja pritožba tožene stranke, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da sodišče ne more priznati delavcu obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri kateremu mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, če se v času vodenja individualnega delovnega spora zoper svojega bivšega delodajalca zaposli drugje. Prav iz razloga, ker je sam tožnik v času sodnega spora navajal, da se je zaposlil na X, česar sodišče prve stopnje pri odločitvi o reparacijskem zahtevku ni upoštevalo, na kar je opozorila tudi pritožba tožene stranke, je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 549/2003 z dne 13. 5. 2005 pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi, kdaj se je tožnik zaposlil in koliko časa je trajala njegova zaposlitev pri X. V preostalem delu pa je s sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik že ob zaslišanju na sodišču dne 21. 11. 2002 povedal, da je zaposlen pri X, bi moralo sodišče prve stopnje to pravno odločilno dejstvo ugotoviti že v prvem postopku in tožnikovo zaposlitev pri drugem delodajalcu upoštevati pri odločitvi o reparacijskem zahtevku, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede tega dela, ker je ugotovilo, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni štelo pritožbenega očitka o neupoštevanju tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu za navajanje novih dejstev in predlaganja novih dokazov, kar po 337. členu ZPP ni dopustno.

V skladu z napotki pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotavljalo, ali je bil tožnik v času sodnega spora dejansko zaposlen pri X - Ljubljana in ugotovilo, da se je pri družbi zaposlil 1. 10. 2002. Zato je tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki le od 26. 10. 2001 do 30. 9. 2002, vključno z nadomestilom plače, kot bi jo prejel, če bi delal pri toženi stranki. Ker tožena stranka svojih ugovorov glede tožnikove zaposlitve tudi pri drugih delodajalcih ni uveljavljala že v prejšnjem postopku, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo zahtevo tožene stranke, da naj sodišče od tožnika zahteva dostavo delovne knjižice, saj je glede teh navedb in dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka prekludirana.

Prav tako je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti glede na novosti, ki jih ureja 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - v nadaljevanju ZDSS-1). Res je sicer, da je nova procesna zakonodaja v delovnih sporih odstopila od ureditve v ZPP in je na področju dokazovanja ponovno, vendar le delno, uvedla preiskovalno načelo (načelo inkvizatornosti), kar narekuje večjo aktivnost sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki omogoča, da je sprejeta odločitev skladna z materialnimi pravili tudi v primeru, ko dokazna pobuda strank ni zadostna. Po tem načelu zbira procesno gradivo sodišče po uradni dolžnosti in ni omejeno s tistim, kar mu predložijo oziroma predlagajo stranke. Vendar to načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev za kar pa v danem primeru ne gre. Tudi pri uvedbi omejenega preiskovalnega načela ni mogoče mimo dejstev, da morajo stranke najprej predlagati dokaze in da mora sodišče upoštevati prekluzijo. Šele v primeru, če sodišče res ne more ugotoviti pravno relevantnih dejstev na podlagi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, lahko po 34. členu ZDSS-1 izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa kljub navedeni določbi tudi v individualnih delovnih sporih velja še vedno razpravno načelo kot pravilo. To pa pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Tako mora tudi v delovnem sporu stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tudi v teh sporih ustreza pravicam stranke tudi odgovornost stranke, da s svojim ravnanjem v postopku pripomore k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kakovosti sodnega varstva in pospešitvi postopka. Stranke sicer lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Nekrivda je vedno podana le, če gre za dejstva, ki so nastala po prvem naroku, saj stranka prej zanje ni mogla vedeti. Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v ponovnem postopku kljub določbi 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 ni bilo dolžno izvajati dokaze po uradni dolžnosti, saj sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti šele, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni v skladu s 2. odstavkom 28. člena ZDSS-1 v posledici tožnikovega neopravičenega izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo v ponovljenem postopku zavrglo tožbe. V citirani zakonski določbi so dejansko določene sankcije za neaktivnost tožnika, saj določa, da se šteje, da je tožnik umaknil tožbo, če ni prišel na poravnalni narok ali na pri narok za glavno obravnavo. Neaktivnost tožnika, ki se izraža v neudeležbi na poravnalnem naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo, povzroči fikcijo umika tožbe. Do te posledice pride po samem zakonu, saj ni potrebno, da jo toženec predlaga in tudi morebitno nasprotovanje toženca h končanju postopka ni upoštevno. Vendar pa ta sankcija velja samo za neaktivnost tožnika na prvem naroku ali poravnalnem naroku, ne pride pa v poštev v primeru razveljavitve sodne odločbe in vrnitve zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Določba drugega odstavka 369. člena ZPP, ki določa pravila za ponovni postopek na prvi stopnji, govori sicer o prvem naroku nove glavne obravnave, vendar ta narok ni mogoče enačiti s prvim narokom za glavno obravnavo razpisanim po 280. členom ZPP. Nova glavna obravnava na prvi stopnji razpisana po razveljavitvi sodbe s strani pritožbenega sodišča tvori z naroki prejšnje glavne obravnave enoto (načelo enotnosti glavne obravnave). To tudi pomeni, da strankam ni treba ponavljati procesnih dejanj, ki so jih že prej opravile na prvi stopnji. V ponovnem postopku torej ne gre za prvi narok za glavno obravnavo v smislu določb prvega odstavka 284. oziroma 286. člena ZPP in tudi ne za prvi narok za glavno obravnavo v smislu določbe 28. člena ZDSS-1. Besedna zveza "na prvem naroku nove glavne obravnave" iz drugega odstavka 362. člena ZPP pomeni samo to, da gre za prvi narok, ki se je zgodil po izdaji razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča in ne, da gre za prvi narok za glavno obravnavo v procesnem smislu. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem individualnem delovnem sporu sprejeti sklep o umiku tožbe po posebni procesni ureditvi, ki velja za individualne delovne spore. Tudi v teh sporih "prvi narok" razpisan po drugem odstavku 362. člena ZPP, torej po razveljavitvi prvostopenjske sodbe, ni mogoče drugače obravnavati kot v civilnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4477/2008
• VSL sodba I Cp 167/2000
• VSC sodba Cp 763/99