VDS sklep Pdp 826/2006

Jedro

Pri navadnem sosporništvu, za kar gre v odškodninskem sporu, v katerem nastopata tožena zavarovalnica in zavarovanec (delodajalec) kot solidarna zavezanca, je vsak od njiju samostojna stranka, tako da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugemu, zaradi česar je za posameznega sospornika lahko različen tudi zaključek postopka na prvi stopnji kot posledica dispozitivnega akta, ki ga drugi sospornik ne opravi (umik tožbe, sodna poravnava, sodba na podlagi prepoznave). Tako ravnanje sospornika ima lahko za posledico tudi spremembo stvarne pristojnosti sodišča.

Delavec lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost. Vendar pa, če kasneje v postopku tožnik tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega, delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi takega procesnega dejanja tožnika izgubila položaj sospornika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa bo zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se postopek nadaljuje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. V predmetni zadevi je bila vložena odškodninska tožba pred uveljavitvijo ZDSS-1, s katero je tožnik uveljavljal odškodnino zoper toženi stranki X Ljubljana in Y d.d., Ljubljana, ki sta navadna sospornika. Po vloženi pritožbi je VDSS razveljavilo sodbo, zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v ponovnem postopku pa je prvotožena stranka delno pripoznala tožbeni zahtevek, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče sprejelo delno sodbo na podlagi pripoznave, ki je pravnomočno izvršljiva, v nadaljevanju postopka pa je bila sklenjena delna sodna poravnava s prvotoženo stranko, s katero se je prvotožena stranka obvezala na delno plačilo bodoče odškodninske rente od 1. 1. 2007, ter na delno plačilo stroškov postopka. S pravnomočnostjo delne sodbe na podlagi pripoznave in sklenitvijo sodne poravnave je sicer končan pravdni postopek zoper prvotoženo stranko, vendar pa se nadaljuje zoper drugotoženo stranko, zaradi plačila razlike zapadle odškodnine za premoženjsko škodo in zaradi plačila bodoče premoženjske škode odškodninske rente kot razliko rente, ki je bila določena z delno poravnavo in dejansko škodo, ki jo trpi tožnik. Sodišču se je postavilo vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o odškodninski odgovornosti drugotožene stranke, vendar pa pritožnik meni, da je še naprej pristojno za sojenje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Na podlagi določb prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je predpisano, da je delovno sodišče pristojno za odločanje med drugim tudi o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V drugem odstavku istega člena pa je predpisano, da je sodišče iz prejšnjega odstavka pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica. Na podlagi določb tretjega odstavka 84. člena ZDSS-1 pa se postopek nadaljuje po določbah tega zakona, če je po uveljavitvi zakona, kar pomeni od 1. 1. 2005, odločba prve stopnje razveljavljena. V predmetni zadevi je ravno takšna situacija, saj je bila odločba prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Zato se mora postopek, ne glede na to, da je postopek zoper prvotoženo stranko končan, v skladu z določbami ZPP in ZDSS-1 dokončati pred Delovnim in socialnim sodiščem. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s ciljem, ki je opredeljen v ZDSS-1 glede pristojnosti delovnega sodišča za odločanje v odškodninskih sporih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje o nepristojnosti v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, po uradni dolžnosti pa je pazilo na tiste kršitve, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno izreklo za nepristojno. Pritožbeno sodišče soglaša z pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pravno relevantnimi pritožbenimi navedbami tožnika pa še dodaja:

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da se je spor zoper prvotoženo stranko - tožnikovega delodajalca končal na podlagi sodbe o pripoznavi izdane po 316. člena ZPP in na podlagi sklenjene sodne poravnave po 306. členu ZPP, pravilno ugotovilo, da je v tem odškodninskem sporu, ki se vodi po določbah novega ZDSS-1 (Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004) ostala kot tožena stranka samo še zavarovalnica, ki je izgubila položaj navadnega sospornika. Zato se je na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 izreklo za stvarno nepristojno za reševanje tožnikovega odškodninskega spora zoper zavarovalnico, saj ZDSS-1 ne daje podlage, da se lahko spor med delavcem, oškodovancem in zavarovalnico iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo opredeljuje za individualni delovni spor, za katerega bi bila podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z navedenim pravnim stališčem sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Po novih določbah procesne zakonodaje je udeležba zavarovalnice v delovnem odškodninskem sporu določena kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika. V skladu z določbami točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Gre torej za opredelitev individualnega delovnega spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih, tako v objektivnem (da gre za spor iz delovnega razmerja), kot v subjektivnem (da gre za spor med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki) smislu. Med te spore so po novem umeščeni tudi odškodninski spori, s tem da ZDSS-1 v drugem odstavku 5. člena še dodatno ureja stvarno pristojnost v tem smislu, da je delovno sodišče stvarno pristojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih poleg delavca in delodajalca oziroma njihovih pravnih naslednikov na toženi stranki nastopa tudi zavarovalnica kot sospornik Ker je udeležba zavarovalnice v delovnem odškodninskem sporu določena kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika, sodišče za odločanje v odškodninskem sporu, v katerem zavarovalnica izgubi status sospornika, ni več stvarno pristojno za odločanje.

Pravni argumenti za tako stališče izhajajo iz 195. člena ZPP. V odškodninskem sporu je zavarovalnica kot drugotožena stranka vedno opredeljena kot navadni sospornik. Pri navadnem sosporništvu pa v skladu s citirano zakonsko določbo nastopa v pravdi vsak sospornik kot samostojna stranka, tako da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Temeljna značilnost navadnega sosporništva je ravno v tem, da imamo v sporu opraviti s toliko pravdami, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Pravila o samostojnosti navadnega sospornika kot pravdne stranke veljajo tudi v zvezi s potekom postopka. Tako nastopi litispindenca zoper vsakega sospornika z vročitvijo tožbe. Ni tudi izključeno, da je glede enega sospornika že vzpostavljeno tristransko procesno razmerje, med tem, ko pravda zoper druge še ni začela teči. Tudi zastoji v postopku (prekinitev, mirovanje), ki nastopijo v enem procesnem razmerju, se ne nanašajo na procesno dejavnost drugih subjektov. Za posamezne sospornike je lahko povsem različen tudi zaključek postopka na prvi stopnji, kar je lahko posledica dispozitivnega akta stranke, ki ga drugi sosporniki niso opravili (umik tožbe, sodna poravnava, sodba na podlagi pripoznave). Tako ravnanje navadnega sospornika ima lahko za posledico tudi spremembo stvarne pristojnosti sodišča. Delavec sicer lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje v postopku tožnik tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega, delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi takega procesnega dejanja tožnika izgubila položaj sospornika.

Ker v danem primeru zaradi končanja postopka zoper tožnikovega delodajalca, v nadaljevanju pravde nastopa zavarovalnica kot samostojna stranka in v procesnem položaju ni sospornica, ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu. Določbe ZDSS-1 ne določajo izključne pristojnosti delovnega sodišča za sojenje v odškodninskih zadevah zaradi delovnih nezgod, zato je oškodovancu dana izbira, ali bo odškodnino iztoževal na sodišču splošne pristojnosti ali na delovnem sodišču, kar pa je odvisno od opredelitve strank v sporu. Delovno sodišče je in ostane pristojno le, če je zavarovalnica tožena kot sospornica. Čim izgubi ta položaj, kar se lahko zgodi tudi med pravdo, ni več podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Ker je sodišče na podlagi 19. člena ZPP dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, v danem primeru pa je ugovor stvarne nepristojnosti podal tudi pooblaščenec zavarovalnice, se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu.

Glede na navedeno ni utemeljena pritožba pooblaščenca tožnika, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker v pritožbenem postopku s pritožbo pritožnik ni uspel, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 688/2000
• VDS sodba in sklep Pdp 681/2001
• VDS sklep Pdp 1295/2008