<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 792/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.792.2006
Evidenčna številka:VDS04081
Datum odločbe:20.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:konkurenčna klavzula - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

Jedro

Dogovor o konkurenčni klavzuli velja samo pod pogoji, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena v obsegu in obliki, kot jo predpisuje ZDR, saj v pogodbi o zaposlitvi pravice, obveznosti in odgovornost za delavce ne morejo biti urejene na manj ugoden način. V pogodbi o zaposlitvi ni dopusten dogovor o konkurenčni klavzuli, ki bi delavca zavezovala ne glede na način prenehanja delovnega razmerja. Ker je ZDR to obveznost določil le za primere, ko delavcu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga konkurenčna klavzula ne velja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupni višini 2.338.704,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo do plačila. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki (pravilno tožniku), da povrne tožniku (pravilno toženi stranki) stroške postopka v višini 239.103,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je držal dogovorjene konkurenčne klavzule, zato mu odškodnina pripada kljub temu, da je bila v tem času spremenjena delovnopravna zakonodaja. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je retroaktivno uporabilo določbe ZDR ob tem, da ni uporabilo določbe 7/2 člena ZDR, 49. člena ZDR in 40. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika odločilo, ne da bi izvedlo dokaze. 12. člen pogodbe o zaposlitvi je bil v tožnikovo korist, ne pa v škodo. V času sklenitve dogovora o konkurenčni klavzuli je bil ta dogovor v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Tožnik je podal zahtevek za izplačilo odškodnine in pisno izjavo, da ni zaposlen, tako da so za izplačilo te odškodnine izpolnjeni vsi pogoji. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo po njegovi volji, saj nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni podpisal. Zaradi dogovora o konkurenčni klavzuli se je tožnik ni upal kršiti. Od dogovorjene konkurenčne klavzule bi stranki lahko odstopili le sporazumno. Če bi tožena stranka štela, da konkurenčna klavzula ne velja več, bi mu lahko v podpis ponudila aneks, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi 82/1 člen OZ, pogodbo o zaposlitvi bi moralo razlagati v korist tožnika, saj jo je sestavila tožena stranka. Toženi stranki bi moralo naložiti tudi plačilo davka po Zakonu o dohodnini. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na 38. člen ZDR, namesto na 7. in 49. člen ZDR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine (odmene) zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ki jo je tožnik s toženo stranko dogovoril v 12. členu pogodbe o zaposlitvi (A11). Po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je v soglasju s strankami vpogledalo v listine, ki jih je v spis vložil tožnik (priloge A), je zaključilo, da v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 20.5.2002 (A11) dogovorjena konkurenčna klavzula nima pravnih učinkov, ker je v nasprotju z določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). 12. člen pogodbe o zaposlitvi pravice do odmene zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne veže na razloge prenehanja delovnega razmerja (oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožnik sicer odklonil), je ugotovilo, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razloga, ki je bil na strani tožene stranke (poslovni razlog).

Drugi odstavek 38. člena ZDR dogovora o konkurenčni klavzuli v primeru, ko preneha delavcu pogodba o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde, ne dopušča. Konkurenčna klavzula je dogovor med delavcem in delodajalcem, ki omejuje delavčevo svobodno izbiro zaposlitve. Z dogovorom o konkurenčni klavzuli se zmanjšujejo delavčeve možnosti zaposlitve, s tem pa tudi pridobivanje plačila za delo. Iz tega razloga mu je dolžan delodajalec za primer spoštovanja konkurenčne klavzule plačati ustrezno odmeno. Ker je drugi odstavek 38. člena ZDR to omejitev opredelil ožje, kot pa je bila dogovorjena omejitev tožnika do svobodne izbire zaposlitve po 12. členu pogodbe o zaposlitvi (tožnik je bil z dogovorjeno konkurenčno klavzulo zavezan ne glede na razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi), je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno šteti, da so bili pogoji dogovorjene konkurenčne klavzule iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi za tožnika manj ugodni od pogojev, ki jih je za konkurenčno klavzulo kumulativno določil 38. člen ZDR. To z drugimi besedami pomeni, da je bila zakonska ureditev konkurenčne klavzule iz 38. člena ZDR za tožnika ugodnejša od tiste, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi pravice, obveznosti in odgovornosti za delavca ne morejo biti urejene na manj ugoden način od tistih, ki jih ureja zakon. Glede na to tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe člena 7/2 ZDR. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dogovorjena konkurenčna klavzula, ki ni skladna s pogoji za veljavnost konkurenčne klavzule, ki jih določa ZDR, v delu, v katerem je nasprotovala zakonski ureditvi, ni zavezovala niti tožnika niti tožene stranke. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki odpovedana iz poslovnih razlogov (torej niti po krivdi niti po volji tožnika), tožniku te konkurenčne klavzule ni bilo potrebno spoštovati in tudi tožena stranka zoper njega ne bi imela nobenih odškodninskih zahtevkov iz tega naslova. Dogovor o konkurenčni klavzuli velja samo pod pogoji, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena v obsegu in obliki, kot jo predpisuje ZDR. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje določbe ZDR uporabilo retroaktivno v škodo tožnika, oziroma da ni upoštevalo določbe 49. člena ZDR (na podlagi katere delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi) in drugega odstavka 7. člena ZDR (ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon). Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločilo brez izvedbe dokazov. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 19.4.2006 je razvidno, da je sodišče prve stopnje v soglasju z navzočo pooblaščenko tožene stranke in ob odsotnosti pravilno vabljenega tožnika in njegovega pooblaščenca (list. št. 25) izvedlo dokaz z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis vložil tožnik in na podlagi tako izvedenega postopka sprejelo izpodbijano odločitev. Sodišče lahko o tožbenem zahtevku tožnika odloči tudi na podlagi listinskih dokazov, če zaključi, da ti nudijo dovolj podlage za ugotovitev utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju zgoraj navedenega so nebistvene tudi pritožbene trditve tožnika, da je toženi stranki podal zahtevo za izplačilo in izjavo, da ni zaposlen (člen 12/3 pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi (ker je odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena v skladu z 90. členom ZDR), je potrebno ugotoviti, da 38/2 člen ZDR pogojuje dopustnost konkurenčne klavzule s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožniku pa je pogodba o zaposlitvi prenehala iz razloga na strani delodajalca (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je namesto določb 7. in 49. člena ZDR uporabilo določbo 38. člena ZDR. Navedeno bi lahko pomenilo kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa je sodišče prve stopnje materialno pravo v tem individualnem delovnem sporu pravilno uporabilo. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da lahko dogovorjena obveznost ugasne le s sporazumom obeh strank, je potrebno ugotoviti, da drugi odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01) določa, da lahko obveznost ugasne tudi na podlagi zakona.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZDR člen 7, 7/2, 38, 38/2, 7, 7/2, 38, 38/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQwOQ==