<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 1082/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1082.2006
Evidenčna številka:VDS04080
Datum odločbe:10.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - pogoji za opravljanje dela

Jedro

Drugi odstavek 11. člena ZDR izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v primeru obstoja elementov delovnega razmerja in če delavec izpolnjuje pogoje za opravljanje tega dela. Izjeme lahko določa le zakon. Tudi če se ugotovi, da je bila volja strank skleniti pogodbo civilnega prava, jima ZDR ob izpolnjenih pogojih iz 2. odst. 11. čl. ZDR take pogodbe ne dopušča skleniti. V konkretnem primeru je torej potrebno upoštevati, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje dela in v primeru izpolnjevanja le-teh ugotoviti obstoj elementov delovnega razmerja, ter pri odločitvi upoštevati, ali je tožnik v vtoževanem obdobju imel status samostojnega novinarja. V primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela ZDR dopušča sklepanje pogodb civilnega prava, pri čemer je potrebno upoštevati tudi Zakon o medijih in Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, ki urejata status samostojnih novinarjev.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ima s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas 40 ur za nedoločen čas od 01.01.2003 dalje za delovno mesto novinar specialist 1 z indeksnim razmerjem 3.30 na izhodiščno plačo pri toženi stranki in da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar specialist 1 z indeksnim razmerjem 3,30 na izhodiščno plačo pri toženi stranki za poln delovni čas 40 ur tedensko in za nedoločen čas od 01.01.2003 dalje in mu od 01.01.2006 dalje izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega obroka do plačila, pri čemer mu mora obračunati bruto plačo z vsemi dodatki in bonitetami ter obračunati bruto ostale prejemke in poravnati vse predpisane davke in prispevke, mu izplačati ustrezne neto zneske ter mu od dneva sprejetja v delovno razmerje dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, poleg tega pa mu še plačati zneske, do katerih je bil prikrajšan, ker ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, in sicer 1.643.888,10 SIT iz naslova dodatka za stalno pripravljenost, 699.677,00 SIT iz naslova regresa za dnevno prehrano ter 2.118.200,00 SIT iz naslova stroškov prevoza. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je sodišče spregledalo drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki omejuje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, pri čemer je odklon od te določbe dopusten samo v primeru, ko to zakon določa. Navaja, da je dokazal vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR in voljo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča, da je delovno razmerje moč priznati le pod pogojem, da ni sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi je napačno, saj se določba četrtega odstavka 15. člena ZDR ne nanaša na obstoj delovnega razmerja, temveč samo na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ki pa je le forma delovnega razmerja. Delovno razmerje, ki je vsebina pogodbenega odnosa, je po mnenju pritožbe moč ugotavljati tudi takrat, kadar obstajajo civilnopravne podlage, ki imajo vse elemente delovnega razmerja. Sklicuje se tudi na 16. člen ZDR (domneva o obstoju delovnega razmerja v primeru obstojev njegovih elementov), ki naj bi omogočal dokazovanje vsebine pogodbenega odnosa in ne same forme, na prvi odstavek 7. člena ZDR (omejevanje dispozitivnosti strank) ter na Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje (KPog za poklicne novinarje, Ur. l. RS, št. 31/1991-I, 34/1996, 40/1997, 39/1999, 100/2005). Sodišče s tako odločitvijo po njegovem mnenju dopušča, da navkljub obstoju vseh elementov delovnega razmerja le to ne obstoji v primeru, če je sklenjena druga civilnopravna podlaga in bi se lahko v podobnih primerih vsak delodajalec skliceval na neobstoj volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, delovna razmerja pa bi se obravnavala po pravilih civilnega prava. Sklicuje se še na 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) v zvezi z navidezno pogodbo, pri čemer med strankama velja prikrita pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Ker sodišče ni izvedlo dokaznega postopka s predlaganimi dokazi, naj bi prišlo tudi do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj same listine ne morejo potrditi dejanske vsebine sodelovanja med strankama ter pogodbene volje strank. Posledično pa sodišče ni niti ugotavljalo vseh elementov obstoja delovnega razmerja, niti okoliščin in pogojev sklepanja predloženih pogodb. Uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj naj ne bi obstajala volja po sklepanju pogodb o zaposlitvi in o obstoju elementov delovnega razmerja, ter bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo z neizvedbo vsaj dokaza z zaslišanjem strank. Opozarja, da že iz samih pogodb izhajajo elementi delovnopravne zakonodaje, pri čemer je bila tožena stranka tista, ki je te pogodbe pripravljala.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da je v konkretnem primeru za presojo bistveno, da je tožnik delo opravljal na podlagi pogodb o novinarskem delu in pogodb o naročilu avtorskega dela, torej je bila za opravljanje dela dogovorjena pravna osnova. Ker stranki nista imeli namena in volje skleniti delovnega razmerja, je odločitev sodišča pravilna. Tožnik je namreč tudi za čas po 01.01.2006 sklenil s toženo stranko pogodbo o delu kot samostojni novinar z namenom opravljanja dela, kot ga ima nešteto novinarjev v Sloveniji za različne medije. Navaja še, da ji tožnik nikoli ni posredoval vloge za zaposlitev na podlagi njene objave prostih delovnih mest, saj je imel na ta način ugodnejši status, ker zaradi izobrazbe ni izpolnjeval pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. To po mnenju tožene stranke kaže na to, da tudi na njegovi strani ni obstajala volja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kar je bistveni element za sklenitev pogodbe. Opozarja na podoben status, kot ga imajo samostojni podjetniki posamezniki, s katerimi se sklepajo podjemne pogodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper II. točko izreka navedene sodbe (stroškovni del) se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tudi tožena stranka in predlaga spremembo stroškovnega sklepa. Meni, da je upravičena do povrnitve stroškov po določilu 154. člena ZPP, saj bi moralo sodišče upoštevati, da konkretni spor ni bil le spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, ampak tudi zaradi plačila zneskov iz različnih naslovov (stanja pripravljenosti, regresa za prehrano in stroškov prevoza), pri čemer je tožnik v celoti propadel.

V odgovoru na to pritožbo tožene stranke tožnik poudarja, da je osnovni tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko in v primeru ugotovitve obstoja takšnega razmerja gredo tožniku tudi denarni zahtevki.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo na podlagi pogodb o novinarskem delu od 01.08.2001 do 31.12.2004 in od 01.01.2006 do 31.12.2006 ter v vmesnem času na podlagi pogodbe o naročilu avtorskega dela, kar vse izkazujejo priloge A1 do A3 in A16 ter posredno A7.

ZDR v prvem odstavku 11. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku pa isti člen prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca) in v povezavi z 20. členom tega zakona (delavec mora za sklenitev pogodbe o zaposlitvi izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in ustrezno objavljene pogoje za opravljanje dela), razen v primerih, ki jih določa zakon. V 16. členu pa ZDR določa, da se v primeru spora med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo njegovi elementi, ki jih sicer določa 4. člen ZDR.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je upoštevalo le prvi odstavek 11. člena ZDR in s tem v zvezi 15. člen OZ, ki določa, da je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje volj. Ker je sodelovanje med tožnikom in toženo stranko potekalo na podlagi podjemnih in avtorskih pogodb, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo med strankama soglasje za tako sodelovanje in tako med njima ni bilo soglasja volj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, skladno s tem pa tudi ne delovnega razmerja med strankama.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi spregledalo drugi odstavek 11. člena ZDR, ki v določenih primerih, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kamor sodijo tudi pogodbe, na podlagi katerih je tožnik opravljal delo pri toženi stranki (pogodba o novinarskem delu - podjemna pogodba, pogodba o naročilu avtorskega dela). Ne glede na (navidezno) soglasje volj strank je na podlagi ZDR torej v določenih primerih potrebno obvezno skleniti pogodbo o zaposlitvi in ne pogodbe civilnega prava. Ker je sodišče prve stopnje presojalo obstoj delovnega razmerja le z vidika volje strank, pri čemer je njuno voljo ugotavljalo izključno na podlagi listinskih dokazov brez zaslišanja strank samih ter ugotavljanja ostalih okoliščin v zvezi s sklepanjem teh pogodb (zlasti morebitnega podrejenega položaja tožnika glede na položaj tožene stranke), je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je bilo tudi dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje niti elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR, niti izpolnjevanja pogojev iz 20. člena ZDR ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je bilo zato primorano na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje povsem nerazčiščeno in jo je zaradi tega pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima sicer prvostopenjsko sodišče, saj slednje v konkretnem primeru razen vpogleda v listinske dokaze ni izvedlo še nobenega predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča, ugotovilo izpolnjenost pogojev iz drugega odstavka 11. člena ZDR ter šele nato v zadevi ponovno odločilo.

Sodišče prve stopnje mora tako najprej zavzeti stališče do obstoja pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi na strani tožnika in sicer, ali izpolnjuje predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom tožene stranke določene oziroma s strani tožene stranke zahtevane pogoje za opravljanje dela na spornem delovnem mestu (20. člen ZDR). V primeru tožnikovega izpolnjevanja teh pogojev bo potrebno preveriti še obstoj elementov delovnega razmerja skladno s 4. členom ZDR ter pri tem tudi ugotoviti, ali je imel tožnik v spornem času na podlagi Uredbe o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige (Uredba, Ur. l. RS, št. 105/2001) status samostojnega novinarja, na kar posredno kažejo pogodbe med strankama ter tožnikova delovna knjižica (A15). V zvezi s tem je potrebno pri morebitni ugoditvi zahtevku upoštevati, da mu je lahko na ta način v tem času delovna doba tekla kot samozaposleni osebi. V primeru ugotovitve, da tožnik pogojev po 20. členu ZDR ne izpolnjuje, pa naj sodišče upošteva, da v takem primeru do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko niti ni moglo priti in da se v takih primerih upošteva Zakon o medijih (ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001 - 69/2006), ki ureja status samostojnih novinarjev kot oseb, ki so vpisane v razvid samostojnih novinarjev (prvi odstavek 22. člena ZMed) in ki novinarsko dejavnost opravljajo samostojno kot poklic (prvi odstavek 21. člena ZMed) ter tako z medijskimi hišami sodelujejo na podlagi pogodb civilnega prava. Poleg tega ima KPog za poklicne novinarje, ki niso v delovnem razmerju in delajo na podlagi pogodb civilnega prava, določbe, ki omogočajo samostojnim novinarjem čimbolj primerljiv položaj, kot ga imajo zaposleni novinarji.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep in s tem ugoditi tudi pritožbi tožene stranke, sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj.

Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni razlogi tožene stranke neutemeljeni, saj gre v konkretnem primeru prvenstveno za spor o obstoju delovnega razmerja, pri čemer so tožnikovi denarni zahtevki iz naslova plačila za stanje pripravljenosti, regresa za prehrano in stroškov prevoza neločljivo vezani na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zaradi take povezanosti, ko je od obstoja delovnega razmerja odvisna tudi utemeljenost denarnih zahtevkov, pa tudi zanje velja specialna določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da delodajalec (v konkretnem primeru tožena stranka) krije svoje stroške postopka ne glede na izid.

Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločitev.

 


Zveza:

ZDR člen 4, 4/1, 11, 11/2, 16, 20, 20/1, 4, 4/1, 11, 11/2, 16, 20, 20/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQwOA==