<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 756/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.756.2006
Evidenčna številka:VDS04065
Datum odločbe:20.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:nezakonito prenehanje delovnega razmerja - pogodbena kazen

Jedro

Čeprav je obstajal zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (petdnevna neupravičena odsotnost z dela), je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, kar je bilo tudi ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Nezakonitost je bila v tem, da je delodajalec izvršil nedokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj o delavčevem ugovoru zoper prvostopni sklep organa ni odločil in njegova odločitev ni postala dokončna. Tožnik je tako zaradi nezakonite odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja upravičen do pogodbene kazni po kolektivni pogodbi.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v znesku 2.594,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2006 do plačila, pripadajoče davke in prispevke na plačano pogodbeno kazen pa plačati pristojnim organom, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 475,58 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 333,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 725.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2002 dalje do plačila, pripadajoče davke in prispevke na plačano pogodbeno kazen pa pristojnim organom. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se zavzema za to, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev zaradi zmotnega zaključka, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo dne 19.3.2002, ker je bil sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.3.2002 utemeljen in ga sodišče ni razveljavilo. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka dala tožeči stranki pisno odpoved delovnega razmerja z dnem 19.3.2002 in istočasno sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Pri toženi stranki je šlo za nezakonito odločitev in nezakonit postopek. Tožnik je zoper sklep z dne 19.3.2002 vložil ugovor, o katerem tožena stranka ni odločila, zato naj bi bilo po nepravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča nepravilno le ravnanje tožene stranke, ker je izvršila nedokončen sklep in tožniku zaključila delovno razmerje z dnem 19.3.2002. Sodišče zmotno zaključuje, da v konkretnem primeru s pravnomočno sodno odločbo ni bilo ugotovljeno, da bi tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Prenehanje delovnega razmerja je lahko le zakonito ali nezakonito, tretje možnosti ni. Dejstvo je, da tožena stranka ni postopala v skladu z veljavno zakonodajo in o ugovoru ni odločila, ampak je ravnala samovoljno in tožniku enostransko zaključila delovno razmerje z dnem 19.3.2002, brez odločitve o ugovoru. Tako ravnanje je nezakonito, saj je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 19.3.2002, temveč je trajalo do vključno 2.2.2003, ko se je tožena stranka zaposlila pri drugem delodajalcu. S protipravnim ravnanjem je tožena stranka kršila določbe ZDR in ZPP, kar nedvomno pomeni nezakonitost odločitve. Zato pritožniku pripada pogodbena kazen v zahtevani višini.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je 38. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. št. 37/96 s spremembami - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba - PKP), ki določa pogodbeno kazen za nezakonite odločitve. Po tej določbi je delodajalec dolžan izplačati delavcu iz naslova pogodbene kazni za nezakonite odločitve najmanj šest povprečnih plač delavca, kadar je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno:

- da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oz. da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca,

- da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

Kot osnova se upošteva povprečje plač delavca v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, ki bi jih delavec dobil, če bi delal.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 19.3.2002 ni nezakonito prenehalo, je zmotno in protispisno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki dne 19.3.2002, zaradi česar mu je bil tudi priznan obstoj delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je do 2.2.2003, z vsemi pravicami in obveznostmi. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Kranju, opr. št. Pd 336/2002 z dne 10.4.2003 je bilo namreč razsojeno, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 19.3.2002, temveč ji je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do vključno 2.2.2003, za ta čas pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto mesečno plačo oz. ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter obdobje od 20.3.2002 do 2.2.2003 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 19.3.2002 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela pa je bil zavrnjen. V tem delu je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1073/2003 z dne 17.6.2005 (obenem je VDSS s sklepom razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ter na obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas po datumu 2.2.2003, do katerega je bil tožniku obstoj delovnega razmerja priznan). Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 19.3.2002 kot prvostopenjski sklep tožene stranke je bil sicer po vsebini pravilen, ker je bil tožnikov izostanek z dela v času od 18. do 22.2.2002 neupravičen in so bili izpolnjeni zakonski pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90 s spremembami, ZDR/90). Po tej določbi delavcu, ki je bil odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma in se vrne na delo, preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa. Ker tožena stranka ni odločila o tožnikovem ugovoru, sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen. Zato je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je v nasprotju z zakonom izvršila nedokončni sklep in tožniku zaključila delovno razmerje z 19.3.2002, to pa pomeni, da je tožniku tega dne delovno razmerje prenehalo nezakonito. V primeru t.i. "molka organa" mora sodišče samo odločiti o pravicah delavca in s sodbo nadomestiti dokončni sklep, zato je bil tožniku priznan obstoj delovnega razmerja do 2.2.2003, to je do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu. Če se tožnik ne bi zaposlil drugje, bi mu bil lahko (glede na njegov tožbeni zahtevek) priznan obstoj delovnega razmerja za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je v obravnavanem primeru najmanj do izteka delovnega razmerja za določen čas (6.4.2003).

Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru s pravnomočno sodbo ni bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ker naj bi bilo nepravilno le ravnanje tožene stranke v zvezi z izvršitvijo sklepa, sicer pa je obstajal zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, poleg tega pa naj bi tožnik s svojim ravnanjem sam povzročil, da mu je tožena stranka dne 19.3.2002 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je tožniku dne 19.3.2002 prenehalo delovno razmerje nezakonito, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo (to je s citiranima sodbama prvostopenjskega in pritožbenega sodišča). Tožnik je seveda res neupravičeno izostal z dela več kot pet dni zaporedoma in je sam "povzročil" izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.3.2002. Ker pa je bilo nadaljnje ravnanje delodajalca ("molk organa" in nezakonita izvršitev nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja) nezakonito, je tožniku delovno razmerje dne 19.3.2002 nezakonito prenehalo. Zato so v celoti izpolnjeni pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 38. člena PKP za plačilo pogodbene kazni za nezakonito odločitev. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni torej temelji na zmotni uporabi materialnega prava, to je navedene določbe PKP.

Tožnik je iz naslova pogodbene kazni zahteval plačilo sedmih minimalnih plač v skupnem znesku 725.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2002, pri čemer je izhajal iz minimalne plače za mesece november 2002 (za navedeni mesec je minimalna plača znašala 101.611,00 SIT ), december 2002 in januar 2003 (minimalna plača za ta dva meseca je znašala 103.643,00 SIT). Njegov tožbeni zahtevek je le delno utemeljen do višine šestih minimalnih plač, upoštevajoč minimalno plačo za januar 2003. Za osnovo za izračun pogodbene kazni namreč ni mogoče vzeti povprečja plač delavca v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, ki bi jih delavec dobil, če bi delal, kot to določa 3. odstavek 38. člena PKP, ker v obravnavanem primeru tožnik ni uveljavljal vrnitve na delo in je po modificiranem tožbenem zahtevku soglašal s prenehanjem delovnega razmerja z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu, oz. ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le za določen čas do 6.4.2003 (zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas pa je bil tekom sodnega postopka umaknjen). Pogodbena kazen, do katere je torej tožnik upravičen, znaša 621.858,00 SIT, to je 2.594,96 EUR. Poleg navedenega zneska pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude. Dan zapadlosti pogodbene kazni v 38. členu PKP ni določen, zato je zamuda dolžnika nastopila, ko je tožnik s tožbo zahteval od tožene stranke izpolnitev obveznosti (299. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS št. 83/2001, OZ). Tožnik je zato upravičen do zakonskih zamudnih obresti od modifikacije tožbenega zahtevka, s katero je zahteval plačilo pogodbene kazni, to je od 2.2.2006 dalje, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do 1.2.2006 pa ni utemeljen.

Ker je tožnik v pretežnem delu uspel s tožbenim zahtevkom, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 554,97 EUR in obsegajo naslednje postavke: 300 točk za tožbo po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), 300 točk za zastopanje na obravnavi (1. narok), pripravljalna vloga 225 točk, to je skupaj 825 točk, kar skupaj z 2 % za materialne stroške in 20 % DDV znaša 1010 točk, to je 463,59 EUR (vrednost točke 110,00 SIT oz. 0,459 EUR). Poleg teh stroškov je tožeča stranka upravičena tudi do povračila kilometrine v znesku 2.400,00 SIT in sodnih taks v znesku 17.100,00 SIT (sodba) ter 2.400,00 SIT (modifikacija tožbe), to je skupaj 21.900,00 SIT oz. 91,38 EUR. Uspeh tožeče stranke v postopku je 85,7 %, tožene pa 14,3 %, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova stroškov postopka znesek 475,58 EUR. Pri odmeri stroškov pritožbeno sodišče ni upoštevalo stroškov tožene stranke, čeprav je delno uspela v pravdi, ker tožena stranka ni vložila pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da sama krije svoje stroške postopka in je v tem delu odločitev o stroških pravnomočna.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, tako kot izhaja iz izreka. V nespremenjenem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka glede na uspeh s pritožbo v znesku 333,25 EUR (165., 154. člen ZPP), to je 85,7 % od potrebnih pritožbenih stroškov v višini 388,86 EUR (pritožba 375 točk + 20 % DDV + taksa za pritožbo). Stroški za poročilo stranki spadajo v nagrado za sestavo pritožbe, zato jih ni mogoče šteti za potrebne stroške in jih pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

Ker v predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odst. 32. čl. ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odst. 32. čl. ZDSS-1). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZDR člen 100, 100/1, 100/1-5, 100, 100/1, 100/1-5. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 38, 38.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM5Mw==