VDS sodba Pdp 1265/2006

Jedro

Čeprav je tožnica odklonila odrejeno delo in s tem zavestno kršila svoje delovne obveznosti, njeno ravnanje ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je delo odklonila v okoliščinah, ki opravičujejo njeno ravnanje glede na njeno zdravstveno stanje in ugotovljeno nezmožnost za delo na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2006 nezakonita in da ta pogodba, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 6.1.1997, ni prenehala veljati dne 28.2.2006 in še vedno velja, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na ustrezno delovno mesto ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja v skladu s predpisi, še zlasti izplačati plačo za čas od 1.3.2006 dalje za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 62.040,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazala utemeljenost odpovednega razloga in da je torej tožnica kršila določbe drugega odstavka 82. člena ZDR. Kljub temu je sodišče odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, kar obrazlaga s tem, da je bilo zdravstveno stanje tožnice, kakršno je ugotovila invalidska komisija, bistvena okoliščina, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izpolnjevanje delovnih obveznosti tožnice v smislu določb 34. člena ZDR in 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu. S takim stališčem se tožena stranka ne strinja. Tožnica je bila namreč s 1.10.1996 z odločbo ZPIZ določena za invalida III. kategorije, s katero ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu in sicer z omejitvami, to je brez prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in brez prenašanja bremen nad 15 kilogramov. Na podlagi takšne pravnomočne odločbe je bila tožnica s 6.1.1997 razporejena na delovno mesto "pomoč pri adjustiranju". Tožnica je bila nato ponovno v postopku pred invalidsko komisijo prve stopnje dne 21.10.2005. Dne 22.12.2005 je ZPIZ izdal odločbo, s katero je določil, da se tožnici prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami bremen do 5 kilogramov, pri čemer naj bi ena tretjina delovnega časa potekalo sede. Po prejemu te odločbe se je tožnica začela izmikati svojemu delu, dokler dne 14.2.2006 ni izrecno odklonila dela, ki ji je bilo odrejeno v okviru njenega delovnega mesta. Pri tem je bila seznanjena z dejstvom, da odločba ZPIZ še ni dokončna, saj sta se zoper to odločbo pritožili obe stranki. Odločba ZPIZ je tako postala dokončna šele 22.6.2006. Zaradi tega nikakor ni sprejemljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka upoštevati odločbo ZPIZ-a z dne 22.12.2005 pred njeno dokončnostjo in izvršljivostjo. Po zakonu je delodajalec dolžan in obvezan upoštevati le dokončne in izvršljive odločitve v upravnih postopkih, česar se je tožena stranka tudi držala. Če pa tožnica ni bila zmožna opravljati svojega dotedanjega dela še pred dokončnostjo odločbe, bi bila dolžnost njenega zdravnika, da ji določi bolniški stalež. Ker je dokazano, da je tožnica dne 14.2.2006 izrecno odklonila delo, na katero je bila razporejena in samovoljno opravljala delo, ki si ga je sama izbrala, je po mnenju tožene stranke sodišče povsem nepravilno zavzelo stališče, da bi moral delodajalec upoštevati zdravstveno stanje delavke pred dokončnostjo odločbe ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

Po določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR pa mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved podala v okviru rokov, določenih v drugem odstavku 110. člena ZDR in po postopku, ki ga določa drugi odstavek 83. člena ZDR. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožena stranka tožnici formalno pravno sicer dokazala utemeljenost razloga izredne odpovedi v smislu določbe drugega odstavka 82. člena ZDR, saj kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožnica dne 14.2.2006 ni izpolnila svoje delovne obveznosti, to je previjanje materiala na stroju II. (ozki adjustirni stroj), ki ji ga je odredila njena nadrejena delavka X in ki je sodilo v njeno delo v okviru njenega delovnega mesta "pomoč pri adjustiranju gotovih izdelkov" po pogodbi o zaposlitvi z dne 6.1.1997. S takim ravnanjem je tožnica dejansko zavestno kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar nedvomno predstavlja odpovedni razlog po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar ne glede na tako ugotovljeno dejstvo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila utemeljena. Kot izhaja iz listinskih dokazov je bila namreč tožnica že od 1.10.1996 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z določenimi omejitvami, zaradi česar je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 6.1.1997 razporejena na delovno mesto "pomoč pri adjustiranju gotovih izdelkov". Vendar, ker se je tožnici zdravstveno stanje poslabšalo, je bila dne 11.10.2005 ponovno prestavljena invalidski komisiji, ki je podala mnenje, da je pri tožnici še nadalje podana invalidnost III. kategorije, ni pa več sposobna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena. Na tej podlagi je ZPIZ dne 22.12.2005 izdal odločbo, v kateri je izrecno navedeno, da se tožnici kot invalidu III. kategorije prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, vendar z omejitvami dvigovanja bremen do 5 kilogramov in dolgotrajne prisilne drže oziroma fleksijske obremenitve hrbtenice. Iz citirane odločbe tudi izhaja, da glede na nove omejitve tožnica ni več sposobna za delo "pomoč pri adjustiranju gotovih izdelkov". Ta odločba do 14.2.2006, ko je tožnica kršila pogodbene obveznosti res še ni postala izvršljiva ( zoper odločbo sta se pritožili tako tožena stranka kot tudi tožnica, zato je po ugotovitvah sodišča odločba ZPIZ z dne 22.11.2005 postala dokončno izvršljiva šele dne 22.6.2006), kar pomeni, da bi tožnica do tega dne bila formalno dolžna opravljati delo, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 6.1.1997. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je tožnica kritičnega dne z odklonitvijo dela na previjalnem stroju sicer res huje kršila svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, vendar kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je to storila v okoliščinah, ki opravičujejo njeno ravnanje, saj se je pri tem sklicevala na zdravstveno stanje. Iz listinskih dokazov namreč izhaja, da se tožničino zdravstveno stanje v zadnjih letih izredno poslabšalo, saj je bila še po odločbi ZPIZ-a z dne 16.10.1996 sposobna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami dvigovanja bremen do 15 kilogramov, po odločbi ZPIZ-a z dne 22.12.2005 pa ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu le z omejitvami dvigovanja bremen do pet kilogramov. Ker je bila tožena stranka z njenim zdravstvenim stanjem seznanjena, saj je sodelovala v upravnem postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da čeprav odločba ZPIZ z dne 22.12.2005 v upravnem postopku še ni postala dokončna, bi morala tožena stranka v zvezi z tožničinim ravnanjem dne 14.2.2006, ko je le-ta odklonila delo, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 34. člena ZDR, te okoliščino upoštevati, saj je zdravstveno stanje tožnice, kakršno je bilo ugotovljeno, bistvena okoliščina, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje njenih delovnih obveznosti. Pritožbena zatrjevanja, da delodajalcu okoliščin v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice pred dokončnostjo odločbe ZPIZ v konkretnem primeru ni bilo potrebno upoštevati, so zato neutemeljena.

Upoštevaje navedeno je potrebno zaključiti, da čeprav je tožnica dne 14.2.2006 dejansko res odklonila odrejeno delo in s tem zavestno kršila svoje delovne obveznosti, njeno ravnanje ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je delo odklonila v okoliščinah, ki opravičujejo njeno ravnanje, glede na njeno zdravstveno stanje in ugotovljeno nezmožnost za delo na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki ji jo je dne 28.2.2006 podala tožena stranka, nezakonita in je v posledici tega tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1474/2005
• VDS sodba Pdp 1522/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 84/2006