<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 492/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.492.2006
Evidenčna številka:VDS04030
Datum odločbe:25.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - delovni invalid - ustrezna zaposlitev

Jedro

Delovni invalid je deležen splošnega delovnopravnega varstva (kot vsi delavci) in posebnega delovnopravnega varstva glede na položaj invalida. Delodajalec mu mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zagotoviti ustrezno zaposlitev glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, upoštevajoč pri tem tudi opredelitev ustrezne zaposlitve po 3. odstavku 90. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. XX/XXXX z dne 15.9.2005 nezakonita in se razveljavi in da tožena stranka obdrži tožečo stranko še naprej v delovnem razmerju ter ji je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 116.620,00 SIT, v roku 8 dni.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, pri čemer naj plačilo stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo tožeči stranki. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče pri presoji pravno-relevantnega dejstva, ali je ponujeno delovno mesto ustrezno tožnikovi strokovni izobrazbi neutemeljeno, izhajalo iz določbe 3. odstavka 90. člena ZDR. Meni, da je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu potrebno izhajati iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je napram Zakonu o delovnih razmerjih lex specialis. Enako sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, vendar v nasprotju s to ugotovitvijo nadaljuje, da je potrebno vendarle upoštevati določbe ZDR. S tem pride s sabo v nasprotje, saj tudi meni, da ni potrebno upoštevati 20. člena ZDR, ki določa pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa ravno nasprotno meni, da je 20. člen ZDR potrebno upoštevati ob sklenitvi vsake pogodbe o zaposlitvi ne glede na to, ali se sklepa z novim ali s starim delavcem. Po določbi 20. člena ZDR mora namreč delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje dela. 101. člen ZPIZ je natančno določil uresničevanje pravic delovnih invalidov ter dolžnosti in postopke delodajalca v primeru realizacije pravic delovnega invalida ter tudi razmejil od postopkov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 116. členom ZDR. Pri odločanju o tem, ali ponujeno delo ustreza delavčevi strokovni izobrazbi, je potrebno imeti pred očmi predvsem dejstvo, da delavec zaradi nastanka invalidnosti ne more več delati na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa mu mora ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, razen v primeru, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. ZPIZ-1 govori o tem, da mora delodajalec ponuditi delavcu invalidu drugo delo v skladu z njegovo strokovno izobrazbo, ne pa da zagotovi ustrezno zaposlitev oziroma delo. Samo v tem primeru bi prišlo v poštev sklicevanje na 3. odstavek 90. člena ZDR. V konkretnem primeru ima tožnik zaključeno le osnovno šolo, kar pomeni drugostopno strokovne izobrazbe in ga ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto s IV. stopnjo strokovne izobrazbe, ker za to ni usposobljen. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi zakon slabše ali strožje varoval položaj invalidov, kot ostalih delavcev, temveč zakon drugače ureja položaj invalidov, saj jim zagotavlja pravico do razlike v plači zaradi dela na drugem delovnem mestu ter številne druge pravice, ki jih Zakon o delovnih razmerjih drugim delavcem ne zagotavlja. Zakon o delovnih razmerjih v 200. členu izrecno določa, da je glede pravic delovnih invalidov, pri katerih je ugotovljena delovna zmožnost potrebno upoštevati predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predvsem pa mora delodajalec zagotoviti delavcu opravljanje drugega dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. 61. člen ZPIZ-1 opredeljuje pojem preostale delovne zmožnosti, in sicer je ta podana, če zavarovanec dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi oziroma usposobljenosti. Tožena stranka je upoštevala vse zahteve, tako po ZDR, kot ZPIZ-1, saj je delavcu ponudila tako delovno mesto. Niti ZDR ne zahteva, da se delavcu invalidu zagotovi ustrezna zaposlitev, pač pa govori o opravljanju drugega dela ter napotuje na določila ZPIZ-1. Sodišče se do tega ni opredelilo. Meni, da bo ob pravilni uporabi materialnega prava moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je zmotno stališče tožene stranke o absolutni prednosti določb 1. odstavka 20. člena ZDR, saj te določbe zavezujejo stranke samo v primeru, če so objavljene pri objavi prostih delovnih mest v skladu s 23. členom ZDR. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da določila 101. člena ZPIZ-1 delodajalcu ne nalagajo obveznosti, da invalidu zagotovi ustrezno zaposlitev v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR. Čeprav je ZPIZ-1 specialnejši predpis od ZDR, 3. odstavek 101. člena ZPIZ-1 izrecno nalaga delodajalcu, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu s sočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe ravna v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, 4. odstavek istega člena pa to še posebej določa za izbiro drugega delovnega mesta. Glede na to, da je tako rekoč vsa ostala vprašanja v zvezi s tem ureja ZPIZ sam, je očitno, da so s tem mišljene prav določila ZDR, ki od delodajalca zahtevajo, da delavcu ponudi ustrezno zaposlitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršite pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Zmotno je stališče tožene stranke, da pri razporejanju invalidov na podlagi določbe 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ni potrebno upoštevati tudi določbe 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 3. odstavku določa, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. ZPIZ-1 je glede na določbe ZDR res lex specialis, vendar to ne pomeni, da v konkretnem primeru ni uporabna določba 3. odstavka 90. člena ZDR. V 3. odstavku 101. člena ZPIZ-1, v katerem je določena pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti, ko delodajalec iz razloga invalidnosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi, sočasno s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delo na drugem delovnem mestu, namreč določba napotuje na uporabo predpisov o delovnih razmerjih. Enako v 4. odstavku tega člena določa, da mora pri izbiri drugega delovnega mesta delodajalec med drugim upoštevati tudi določbe zakona, ki ureja delovno razmerje in kolektivne pogodbe. Torej v tem primeru lex specialis ZPIZ-1 odkazuje nazaj na uporabo določb ZDR, zato je zmotno zavzemanje tožene stranke, da ne pride v poštev uporaba določb 3. odstavka 90. člena ZDR, temveč izključno določbe ZPIZ-1, in sicer 61. člen, ki opredeljuje preostale delovne zmožnosti, tako da je le-ta podana, če lahko zavarovanec dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi oziroma usposobljenosti. Ta določba bi bila uporabljiva v smeri, kot se zavzema tožena stranka, torej da je potrebno delovnemu invalidu zagotoviti delo na drugem delovnem mestu le v okviru njegove izobrazbe oziroma usposobljenosti, v kolikor določbe 101. člena ZPIZ-1 ne bi izrecno odkazovale na ureditev v ZDR. Določbe ZDR pa varujejo delovnopravni položaj delavca glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ne glede na dejansko stopnjo strokovne izobrazbe delavca. Zato je tudi zmotno zavzemanje tožene stranke, da je potrebno upoštevati določbe 1. odstavka 20. člena ZDR in da delavec lahko opravlja le delo, za katerega izpolnjuje predpisane pogoje. Delavec, ki je v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, opravlja delo pod pogoji iz te pogodbe, ki tudi varujejo njegov delovnopravni status. Določbe 1. odstavka 20. člena ZDR pa pridejo v poštev ob sklepanju novih pogodb o zaposlitvi, v teh primerih pa je delodajalec dolžan upoštevati objavljene pogojev za opravljanje dela in lahko sklene pogodbo o zaposlitvi le z delavci, ki izpolnjujejo predpisane pogodbe.

Za rešitev predmetnega spora je tudi nepomembno zatrjevanje tožene stranke, da ZPIZ-1 drugače ureja vprašaj invalidov, kot je urejen položaj ostalih delavcev, saj jim zagotavlja pravico do razlike v plači zaradi dela na drugem delovnem mestu. Pri tem tožena stranka prezre, da določba 3. odstavka 90. člena ZDR delavcu ne zagotavlja enake plače, temveč zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tako tudi v primeru zakonite razporeditve lahko pride do situacije, ko je delavec invalid upravičen do razlike v plači zaradi dela na drugem delovnem mestu, kljub temu da gre za ustrezno razporeditev. Takih pravic pa seveda drugi delavci nimajo.

Glede na vse navedeno tako lahko zaključimo, da je delavec invalid deležen splošnega delovnopravnega varstva, tako kot vsi delavci in posebnega delovnopravnega varstva glede na njegov položaj invalida. Tako mu mora delodajalec zagotoviti ustrezno zaposlitev glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem ustreznem delovnem mestu. Kaj pa je druga ustrezna zaposlitev, pa je potrebno upoštevati določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, to je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Le v primeru, če bi ZPIZ-1 samostojno urejal tudi vprašanje ustreznosti zaposlitve invalida in se ne bi skliceval na določbe ZDR in bi določil kot ustrezno zaposlitev tisto, ki ustreza strokovni izobrazbi invalida, bi bilo mogoče pritrditi stališčem tožene stranke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k njeni rešitvi.

 


Zveza:

ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/1, 101. ZDR člen 90, 90/3, 90, 90/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM3Nw==