VDS sklep Pdp 155/2006

Jedro

Delodajalec podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi enostransko ne more veljavno spreminjati. Spremenjena odpoved pogodbe o zaposlitvi velja le, če se delavec s spremembo strinja. Ker je v konkretnem primeru podano soglasje volj obeh pravdnih strank, da se prva odpoved pogodbe o zaposlitvi nadomesti z drugo, je tožena stranka tožnici z drugo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pravilno priznala obstoj delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi prve odpovedi do dneva, ko je bila tožnici vročena druga odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni začel teči le rok za izjasnitev, ali tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejema ali ne, ampak tudi odpovedni rok.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se tožba zavrže v delu (pravilno: v zvezi s tožbenim zahtevkom), ki glasi:

"Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 25.3.2003 (pravilno: 25.3.2004) je nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek točke 1, 1.1. izreka).

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji obračunati mesečno plačo za delo na delovnem mestu organizator informatike v skladu s pogodbo o zaposlitvi, obračunati in odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, ter plačati tožeči stranki mesečne neto zneske plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 8. v mesecu dalje do dne plačila, začenši z 8.5.2004 vse, kot da bi tožeča stranka nadaljevala delo pri toženi stranki (drugi odstavek točke 1, 1.1. izreka).

Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 je nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek točke 1, 1.2. izreka).

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji obračunati mesečno plačo za delo na delovnem mestu organizator informatike v skladu s pogodbo o zaposlitvi, obračunati in odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, ter plačati tožeči stranki mesečne neto zneske plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 8. v mesecu dalje do dne plačila, začenši z 8.5.2004 vse kot, da bi tožeča stranka nadaljevala delo pri toženi stranki, pri čemer se ta znesek zniža za že plačanih 878.537,50 SIT (drugi odstavek točke 1, 1.2. izreka)."

Hkrati je odločilo, da se zavrne tudi nasprotni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"A.Č. je dolžna plačati XY d.o.o. 878.537,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2004 dalje, do plačila (točka 2 izreka)."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati natečene zakonske zamudne obresti od glavnice 158.122,80 SIT za čas od 1.9.2003 do 5.7.2004, v roku 8 dni (točka 3 izreka).

Zaradi umika tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni, regresa za letni dopust in jubilejne nagrade, se postopek konča (točka 4 izreka).

Stranke nosijo svoje stroške postopka (točka 5 izreka).

Zoper prvostopenjsko odločbo se pritožuje tožnica sama in po odvetniku. V pritožbi, vloženi po odvetniku, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku pod točko 1 ugodi, podredno pa, da ta del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pri odločitvi o zavrženju tožbe v celoti upoštevalo navedbe tožene stranke, da je tožnica obvestilo o nameravani odpovedi prejela 18.3.2003, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa dne 25.3.2005. Takšen zaključek je zmoten. Dejstva, ki jih navaja sodišče v zvezi z delom tožnice v času porodniškega dopusta za razsojo v predmetni zadevi niso pomembna, ker v ničemer ne pripomorejo k ugotovitvi dejanskega stanja o pravočasnosti tožbe v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodelovanje tožnice in tožene stranke preko tožničinega izvenzakonskega partnerja ni predmet tega postopka. Tožnica je po naravi zelo natančna in s spoštovanjem rokov ni imel nikoli težav. V predmetni zadevi je sporno, kdaj je tožnica odpoved pogodbe prejela. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da ni bilo potrebe za izpodbijanje "druge" odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitvenega sklepa, postavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi tožnica v pravdi zoper prvo odpoved uspela. Takrat bi tožena stranka zanesljivo vztrajala, da je podala še drugo odpoved, ter da je tožnici s to drugo odpovedjo pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Tožnica je sodišču predložila dovolj dokazov, s katerim je dokazovala, da je odpoved pogodbe prejela šele 8.4.2004 in ne že prej. Pojasnila je tudi, zakaj je podpisala antidatirani sklep. Ker je prava neuka stranka, se ni zavedala vseh posledic, ki so kasneje nastale. Zaradi svoje varnosti pa je ob podpisu pogodbe vendarle zapisala, da se s tem ne strinja. Pojasnila je, da pri tem ni bila mišljena samo vsebina, ampak tudi datum prejema. Stavek, da se ne strinja, je zapisala dvakrat. Na prvi strani je zapisala, da se ne strinja z vsebino, ob datumu na drugi strani pa je zapisala, da se ne strinja. Drugi dopisani stavek se nanaša le na datum in ne na vsebino sklepa. Sodišče niti ni ugotavljalo, da gre za dva zapisa. Tožena stranka je podala ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi 15.6.2005. V izreku odpovedi je zapisano, da se s tem sklepom deloma razveljavlja sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.3.2004, in sicer v točkah od 2 do 6. Iz tega izhaja, da se je sklep razveljavljal v celoti, saj so v točki 1 navedeni le podatki tožnice. Sodišče se je postavilo na stališče, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda le enkrat. Po mnenju sodišča je to enostranska izjava, ki je sprejeta, ko doseže toženo stranko. Sprejete izjave res ni mogoče več spreminjati, vendar pa je tožena stranka v danem primeru svojo odločitev spremenila s tem, da je umaknila del sklepa, tožnica pa je spremembo sprejela. Ker pa tudi s to spremembo ni soglašala, je vložila tožbo. V danem primeru je šlo torej za neke vrste sporazum o spremembi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VPRAŠANJE SOGLAŠANJA S PREKLICEM ENOSTRANSKE IZJAVE). Tožena stranka je uvidela veliko verjetnost, da v pravdi, začeti na podlagi odpovedi, vročene 8.4.2004, izgubi. Zato se je odločila za ponovno odpoved oziroma za dopolnitev prve odpovedi, kar po mnenju tožnice ni dopustno. Dokazno breme o pravočasnosti vložitve tožbe je dejansko na strani tožnice, dodatni dokaz pa je prav v tem, da je tožena stranka podala ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Torej je tožena stranka menila, da je bila prvotna tožba vložena pravočasno. Tožena stranka se je z izdajo druge odpovedi zagotovila možnost, da bi to odpoved uporabila, če bi bila tožba v zvezi s prvo odpovedjo zanjo neugodna. Sodišče pa je menilo, da je vložitev tožbe zaradi izpodbijanja druge odpovedi pravno neutemeljena, ker se človeku, ki je na zavodu za zaposlovanje ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti mu ni mogoče zaključiti delovnega razmerja na podlagi ugotovitvenega sklepa. Sodišče ugotavlja, da druga odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je dejansko spremenjena prva odpoved pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih pravnih posledic, zato naj tožnica ne bi imela pravnega interesa za pravdo. Tožnica pravni interes ima. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se je ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil napisan 28.9.2005, skliceval na odpoved pogodbe, ki je bila delavki vročena 16.6.2004. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je ugotovitveni sklep vezan na dopolnjeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, ki je sodišču prve stopnje naložilo ugotovitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je istega dne, za katerega trdi, da je prejela odpoved, prejela tudi sklep o letnem dopustu. Sodba o tem nima razlogov. Ni namreč logično, da bi delodajalec 14 dni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročal še sklep o dopustu. Razlog je le v tem, da na tem sklepu tožena stranka ni spreminjala datumov, na odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa jih je spreminjala. Sodišče ni imelo prav, ko ni izvedlo tudi dokaze z zaslišanjem prič M.H. in T.D. ter ni pregledalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v elektronski obliki. Iz dokumenta v elektronski obliki je namreč razvidno, kdaj je bil dokument nazadnje obdelovan. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč to naredila po datumu, za katerega trdi, da je bil dokument že izročen. Tožnica je šele naknadno zvedela, da je M.H. shranil njeno elektronsko sporočilo s priponko, zato ni njena krivda, da tega dokaza ni predlagala že prej. Razen tega tožnica ne vidi nobenega razloga, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem T.D., partnerja tožnice, ki bi lahko izpovedal o tem, kdaj je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi samo zaključevalo, kdaj je bila tožnica z otrokom pri zdravniku namesto, da bi izvedlo predlagani dokaz in zaslišalo tožnika, ali je pribavilo zdravstveno dokumentacijo. Zaradi neizvedenih dokazov ter zato, ker sodba o vseh izvedenih dokazih nima dokazne ocene, tožnica meni, da ji sodišče ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar ni le zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ampak tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da se njena tožba obravnava meritorno ter da se njenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožnica v pritožbi, ki jo je vložila sama, navaja, da je razočarana nad sklepanjem sodišča, ki je izhajalo iz neresničnih izpovedbah tožene stranke, ki jih ta ni podprla z dokazi. Sprašuje se, zakaj so njene navedbe manj verjetne kakor navedbe nasprotne strani. Navaja, da je bil dejanski razlog za odpoved tožba zoper njenega izvenzakonskega partnerja, ne pa spremenjene razmere ali potrebe, kot tudi ne njena želja po drugačnem načinu delitve dela. Navedla je še, da se je 1.12.2005 zaposlila pri drugem delodajalcu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa, torej sklep o zavrženju tožbe in odločitev o stroških, preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, da pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje zmotno in tudi nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo, in sicer o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 30.6.2004, s katerim je bila tožba, ki se je nanašala zgolj na odpoved z dne 25.3.2004, zavržena, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 25.3.2004, kar je zaključilo na podlagi tožničinega podpisa o prevzemu odpovedi na sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba je bila poslana priporočeno na sodišče 28.4.2004. Zato je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku zaključilo, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 22.10.2004 ugotovilo, da je tožnica že v tožbi navedla, da je bila šele dne 7.4.2004 po elektronski pošti obveščena, da ji bo tožena stranka v kratkem odpovedala pogodbo o zaposlitvi, obenem pa ji je tožena stranka priložila še odpoved pogodbe o zaposlitvi ter tožnico pozvala na pogovor naslednji dan. Tožnica se je pozivu odzvala in se sestanka z D.V. udeležila 8.4.2004 ob 10:00 uri, D.V. pa je vztrajala pri podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pojasnil. Pritožbeno sodišče je zato opozorilo prvostopenjsko sodišče, da ni preverilo ter tožbenih navedb, ampak se je oprlo zgolj na zapis o datumu vročitve na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sklenilo je, da je glede na vsebino tožbe in pritožbe možno, da vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.3.2004 ni bila opravljena na dan, ki je zapisan na odpovedi, ampak kasneje, kar bi imelo za posledico, da je tožnica tožbo vložila pravočasno.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.8.2004 sklenilo, da se spori med tožnico in toženo stranko, vpisani pod opr. št. I Pd 518/2004 (zaradi odpovedi z dne 25.3.2004), II Pd 753/2004 (zaradi plačila 878.537,50 SIT s pp), II Pd 812/2004 (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004). Dne 22.2.2005 je sklenilo, da se zadevi I Pd 158/2004 pridruži še zadeva I Pd 1244/2004 (zaradi ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.9.2004).

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.3.2004 (A6) ter na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 (A9). Predmet zavrženja tožbe torej ni tudi ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.9.2004 (A1), četudi je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi navajal razloge tudi v zvezi s tem sklepom. Zato se pritožba v delu, ki se nanaša na izpodbijane ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.9.2004, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, da je potrebno raziskati tožničine navedbe v zvezi s prejemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.3.2004 po elektronski pošti. Na glavni obravnavi dne 25.2.2005 je tožnica sicer predsednici senata predlagala, da se izvede dokaz - originalni izpisi elektronskih dokumentov. Tožeča stranka je v zvezi s tem pojasnila, da tega dne prinesenega listinskega dokaza ni uspela pridobiti prej, ampak šele po zadnjem naroku za glavno obravnavo ga je pridobila od M.H.. Na vprašanje predsednice senata, v čem so bili utemeljeni zadržki, da tožnica tega dokaza ni predložila že 23.11.2004, je tožnica pojasnila, da je bila prepričana, da ta dokaz ne obstaja, o čemer se je prepričala z vpogledom v svoj računalnik. 23.11.2004 je bil prvi narok za glavno obravnavo. Narok je bil tudi 22.2.2005. Na tem naroku je bila vprašana, zakaj ni sprintala elektronske pošte z dne 7.4.2004. Povedala je, da se tega ni spomnila takoj, kasneje pa je bila njena elektronska pošta zablokirana. Službeni računalnik je vrnila toženi stranki 23.4.2004.

Na prvem naroku z dne 23.11.2004 je tožnica v zvezi z elektronskim sporočilom navedla, da nima dokaza o tem, da bi ga sprejela ter zahtevala, da tožena stranka na zahtevo sodišča dostavi dokaz o odpremi tega sporočila. Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 8 izpostavilo, da je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo sodišču sicer predlagala izvedbo dodatnih dokazov, in sicer z vpogledom iz spisa (print) elektronskih dokumentov, ki jih prej ni predložila, ker je menila, da to ni dokaz, s katerim bi lahko dokazovala datum prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpostavilo je, da predlagan dokaz ni podan le v nasprotju z 286. členom ZPP, temveč po svoji vsebini ne more dokazovati zatrjevanega. Povsem mimo napotil pritožbenega sodišča je zaključilo, da se računalniški izpisi takšni izpisi, na katerih je možno spreminjati vse podatke, tako tudi podatke o prejemu ali oddaje pošte. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je bilo obvestilo o nameravani odpovedi poslano po elektronski pošti 7.4.2004 hkrati z odpovedjo. V zvezi s tem res ni izrecno navedla, da predlaga dokaze z vpogledom elektronske pošte, ker pač s to elektronsko pošto ni razpolagala. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je tožnica na prvem naroku opozorila, da naj tožena stranka dostavi dokaz o odpremi elektronske pošte. Glede na navedeno ni mogoče uporabiti določbe 286. člena ZPP oziroma ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica za predložitev dokaza o elektronski pošti prekludirana. Ker sodišče prve stopnje niti v ponovljenem postopku ni v zadostni meri razčistilo okoliščine za pravilno ugotovitev tega, kdaj je bila tožnici vročena odpoved, ali je bilo to res 25.3.2004, kot zatrjuje tožena stranka, ali pa je bilo to dne 7.4.2004, kot zatrjuje tožnica. Sodišče je pri tem res spregledalo tudi to, na kar opozarja pritožba, da je tožnica na dveh mestih odpovedi v zvezi z vročitvijo oziroma pri svojem podpisu zapisala, da se ne strinja, sodišče prve stopnje pa je izpostavilo zgolj en zapis. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku ponovno raziskati okoliščine glede pravočasne vložitve tožbe.

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 (enako je razlogovalo tudi glede izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.9.2004), da je sicer razumljivo, da je tožnica tožbo, ki se je prvotno nanašala samo na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.3.2004, razširila še na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 ter na sklep z dne 28.9.2004, sicer razumljivo, vendar pravno neutemeljeno. V zvezi s tem je navedlo, da človeku, ki se nahaja na zavodu za zaposlovanje in prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, ni mogoče odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti mu ni mogoče zaključiti delovnega razmerja na podlagi ugotovitvenega sklepa, ter da takšna odpoved ali ugotovitev za tožnico nima nobenih pravnih posledic, zaradi česar tudi ni podan njen pravni interes za pravdo. Izpostavilo je, da je stranke že med postopkom opozarjalo, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedi le enkrat, da gre za enostransko izjavo, ki jo poda ena od strank pod pogoji iz ZDR. Navedlo je tudi, da je izjava sprejeta, ko doseže stranko, kateri je namenjena. Ko je izjava sprejeta, je po določilih Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 82/2001 in naslednji) ni mogoče več spreminjati in takšna izjava veže. Navedene trditve sodišča prve stopnje so le deloma pravilne. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je res enostranski akt ene izmed pogodbenih strank. Ko je enostranska izjava podana, je načeloma ni mogoče veljavno preklicati. Preklic odpovedi lahko učinkuje samo v primeru, če se nasprotna stranka s preklicom strinja. Smiselno enako kot za preklic bi veljalo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka z drugo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razen v delu, kjer so bili navedeni osebni podatki tožnice, spremenilo vsebino prvotne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da se je tožnica s takšno spremenjeno vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi strinjala. Torej je druga odpoved začela učinkovati. Nenazadnje je bila sprememba tudi tožnici v korist.

Z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.3.2004 je tožena stranka v točki 2 odločila, da tožnici preneha pogodbeno razmerje 26.4.2004 (delovna knjižica bila zaključena 23.4.2004), da tožnici pripada 45-dnevni odpovedni rok, ki očitno ni bil spoštovan, šteto od dneva po dnevu vročitve navedenega dokumenta, vendar se delavka in delavec sporazumno lahko dogovorita za krajši odpovedni rok. V obrazložitvi se je odpoved sklicevala na to, da zaradi nujne reorganizacije poslovanja pri delodajalcu s ciljem racionalizacije poslovanja družbe ter posledično zmanjševanja stroškov, je bila opravljena reorganizacija poslovanja delodajalca. Preverjena je bila tudi možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali možnost dokvalifikacije ali prekvalifikacije. Tožena stranka je zaključila, da gre za obstoj resnih in utemeljenih poslovnih razlogov, zaradi katerih je onemogočeno nadaljevanje pogodbenega razmerja med tožnico in toženo stranko. Tožena stranka je na koncu odpovedi zapisala datum 25.3.2004: A.Č. (se ne strinja). Tudi na prvi strani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zapisala datum 25.3.2004: A.Č. (se ne strinja z vsebino). Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo druge pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 (A9) je bilo v 4. točki navedeno, da je s tem sklepom deloma razveljavi sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.3.2004 v točkah 2 do 6. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo druge z dne 15.6.2004 pa je bilo v 1. točki določeno, da se delavki na delovnem mestu informatik - organizator ponudi v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto razvijalec in urednik sklepnih strani za nedoločen čas, da se je delavka dolžna izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30-ih dni od prejema te ponudbe in nastopiti delo v roku treh dni od podpisa pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da tožnica odkloni sklenitev ponujene pogodbe o zaposlitvi, pa ji delovno razmerje preneha in nima pravico do odpravnine. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnica pred nastopom porodniške skrbela za razvoj baz podatkov ter urejanje spletnih strani. Za čas njene porodniške je delodajalec začasno zaposlil novo delavko, ki je skrbela za del nalog, in sicer za razvoj baz podatkov. S tožnico pa se je tožena stranka dogovorila, da ureja spletne strani tudi v času porodniške kot dodatno delo, za kar ji je tožena stranka plačevala posebno nagrado. Poslovanje tožene stranke je v letu dni naraslo in razvoj baz podatkov je postalo samostojno delovno mesto. Žal je delodajalec ugotovil, da je dela z urejanjem spletnih strani v povprečju tri ure na dan, kar pa ne zadošča niti za polovični delovni čas. Delodajalec torej delavki ni mogoče več zagotoviti dela. Zato sta se sporazumela, da bi še tovrstno delo še naprej opravljala za delodajalca za honorarno plačilo. Zato je izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov. V obrazložitvi je navedeno še, da je tožena stranka dne 11.7. sprejela nov akt o sistemizaciji dela, ki je vzpostavil novo delovno mesto: razvijalec in urednik spletnih strani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz priloge po B33 izhaja, da je bil akt o sistemizaciji dela spremenjen 7.6.2004. Iz obrazložitve je pa je razbrati, da je tožena stranka ponudila novo delovno mesto tožnici. Vzpostavitev novega delovnega mesta pa je tožena stranka v odpovedi opredelila tudi kot razlog za spremembo sklepa z dne 25.3.2004, ki ga tožena stranka nadomešča z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 15.6.2004.

Tožena stranka je torej tožnici, kljub temu, da se je ta po prenehanju delovnega razmerja (kopija delovne knjižice - A7 - dne 23.4.2004) prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje v evidenco brezposelnih oseb, ter ji je bilo z odločbo navedenega zavoda z dne 17.5.2004 priznano denarno nadomestilo za čas od 10.5.2004 do 9.11.2004, tožena stranka z odpovedjo z dne 15.6.2004, s katero je tožnica očitno soglašala, priznala delovno razmerje do 16.7.2004. Tožnici je bila namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove vročena 16.6.2004, tožnica pa je imela še rok 30 dni, da se izjasni o sprejemu ponudbe. Pri tem pa postavlja vprašanje, kolikšen odpovedni rok sploh velja za tožnico. V prvotni odpovedi je bil določen rok 45 dni. Torej naj sodišče prve stopnje še to razišče v ponovljenem postopku. V kolikor pa bo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini nezakonita, bo tožnica opravičena do priznanja delovnega razmerja tudi po izteku odpovednega roka iz te odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z ugotovitvijo trajanja oziroma priznanja obstoja delovnega razmerja naj sodišče upošteva tudi pritožničino navedbo, da se je z dnem 1.12.2005 zaposlila pri drugem delodajalcu. Navedeno pa seveda ne vpliva na splošno pravilo o reparaciji, reintegraciji zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni imela pravnega interesa za izpodbijanje odpovedi z dne 15.6.2004 ter na to še sklepa z dne 28.9.2004. S tem sklepom je tožena stranka ugotovila, da je tožnici, nazadnje zaposleni na delovnem mestu organizator - informator po delovni pogodbi z dne 26.6.2001, delovno razmerje prenehalo 16.6.2004. Iz navedenega izhaja, da že sam ta sklep predstavlja podlago za priznanje tožničinega delovnega razmerja do dne 16.6.2004. Seveda pa se pri tem postavlja nelogičnost, zakaj bi želela tožnica takšen sklep, ki predstavlja podlago za delno ugoditev tožbenemu zahtevku, razveljaviti. V obrazložitvi ugotovitvenega sklepa je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnici dne 16.6.2004 vročena odpoved delovne pogodbe z dne 26.2.2004 za delovno mesto organizator informatik iz poslovnih razlogov, ter da ji je bila istočasno ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto razvijalec in urednik spletnih strani z dne 15.6.2004, sklenitev katere je delavka zavrnila z izjavo z dne 13.7.2004, ki jo je delodajalec prejel 16.7.2004. Zato je tožena stranka ugotovila, da tožnici delovno razmerje po pogodbi z dne 26.2.2001 prenehalo 16.6.2006. Tožena stranka je tožnico tudi pozvala, da se v roku 15 dni od prejema tega sklepa zglasi v kadrovski službi zaradi vpisa delovne dobe do 16.6.2004.

Pritožbeno sodišče nalaga sodišču prve stopnje, da glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.3.2004 ugotovi, ali je bila vročitev te odpovedi opravljena po elektronski pošti. Če bo ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, naj v zvezi z presojo zakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteva, da je tožena stranka njeno vsebino spremenila, s čimer je soglašala tudi tožnica, zaradi česar bo potrebno tožbeni zahtevek za razveljavitev te odpovedi zavrniti.

V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 pa bo moralo presoditi utemeljenost odpovednega razloga. Ta ugotovitev pa bo pomembna le v zvezi s presojo obstoja delovnega razmerja za čas po datumu 16.6.2004. Do tega datuma je namreč tožnici tožena stranka sama priznala obstoj delovnega razmerja z ugotovitvenim sklepom z dne 28.9.2004. V kolikor bo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.2004 nezakonita, ker ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bo sodišče prve stopnje moralo tožnici priznati delovno razmerje za čas po 16.6.2004 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri katerem se je zaposlila 1.12.2005. Pri tem pa bo morala upoštevati tudi določbo 5. odstavka 88. člena ZDR, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v roku 30-ih dni od seznanitev razlogov za odpoved. V zvezi z ugotovitvijo trenutka, s katerim je bila tožena stranka seznanjena z razlogom za odpoved, bo moralo sodišče prve stopnje raziskati okoliščine glede sprejema akta o sistemizaciji delovnih mest, kot je bilo že navedeno se tožena stranka sklicuje na datum 11.7.2004, iz listin v spisu pa izhaja, da je bil akt spremenjen 7.6.2004. Po proučitvi tega akta o sistemizaciji delovnih mest bo torej ugotovilo, ali je sploh obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je tožničina pritožba utemeljena (355. člen ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je v posledici takšne odločitve razveljavilo tudi točko 5 izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Na podlagi 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1717/2003
• VDS sodba Pdp 836/2007
• VSL sodba I Cp 1908/93