VDS sodba Pdp 924/2006

Jedro

Ker tožnik ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka skušala doseči sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 47. člena ZDR, je ostala v veljavi prejšnja pogodba o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove zaradi nepristanka k spremembi pogodbe o zaposlitvi, pa ni zakonita. Dogovarjanje za sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne podaljša in je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po izteku tridesetdnevnega subjektivnega roka, tudi iz tega razloga nezakonita.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2.2.2005 nezakonita.

2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi ni nehala veljati, tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati pripadajočo plačo v višini 160.000,00 SIT mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne zapadlosti vsakomesečne plače v plačilo, pa dalje do izplačila, zanj za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati vse davke in prispevke pristojnim zavodom in službam, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila davkov in prispevkov v plačilo dalje do izplačila ter mu obračunati in izplačati zneske iz naslova vsakokratnega regresa za redni letni dopust skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti regresa za redni letni dopust v plačilo, pa dalje do izplačila in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 870,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter za priznanje vseh pravic iz dela za čas, ko ni delal, vključno s plačilom regresa za letni dopust in plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti ter plačilom davkov in prispevkov. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, skladno s 338. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče v primeru ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojanje, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov oziroma so v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih manjkajoči, v posameznem delu pa nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da tožena stranka ni izkazala poslovnih razlogov, sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pretreslo dejanskega stanja glede vprašanja, na katerem delovnem mestu je bil tožnik dejansko zaposlen, upoštevaje odločbo z dne 22.2.2005. V izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med listinami, izpovedbami v postopku in razlogi sodbe glede dejstva, da naj bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker ni želel podpisati nove pogodbe o zaposlitvi. Iz odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi to ni razvidno, saj iz navedene odločbe izhaja, da se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu "prodajalec rabljenih vozil" zaradi ukinitve delovnega mesta. Protislovno je dejstvo, da je bilo delovno mesto ukinjeno, priča pa pove, da je še obstajalo, bilo pa je zasedeno z drugim delavcem. Tožena stranka se je sklicevala, da naj bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila novo pogodbo, kar pa iz spisovne dokumentacije ne izhaja. Tožena stranka ni izkazala, ali lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji. Ugotavlja nasprotje v razlogih sodbe, ko priča pove, da gre za malo podjetje, predhodno pa, da je zaposlenih 120 ljudi. V zvezi z morebitno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo, bi tožena stranka morala predložiti sistemizacijo delovnih mest. Izpostavlja, da poslovni razlog pomeni, da se prenehanje potreb navezuje na opravljanje določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa na posameznega delavca. Ocenjuje, da pri toženi stranki niso obstajali poslovni razlogi, ki bi utemeljevali redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku že 23.1.2003 prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnem delavcu na delovnem mestu "prodajalec rabljenih vozil". Po pravnomočni sodbi opr. št. Pd 98/2002 z dne 23.9.2004 ga je bila tožena stranka dolžna "pozvati in vrniti na delo na ustrezno delovno mesto". Ob pozivu na delo po pravnomočni sodbi, je tožena stranka tožniku vročila predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec s pričetkom dela 3.11.2004. Pripombe zoper predlog je zavrnila, tožnik pa nove pogodbe ni podpisal, prihajal je na delo, tožena stranka pa je za njegovo delo upoštevala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka prisiljena tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta "prodajalec rabljenih vozil" in ker je tožnik odklanjal podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "prodajalec", drugega delovnega mesta pa ni imela. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). V 2. odstavku 88.člena je določeno, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V 3. odstavku je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Peti odstavek 88. člena ZDR še določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga.

Kot izhaja iz listinskih dokazov in izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka ukinila delovno mesto "prodajalec rabljenih vozil" že v letu 2002. Zaradi ukinitve delovnega mesta je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnem delavcu na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). Sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.7.2002 in 22.7.2002 sta bila s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1337/2003 razveljavljena. Po pravnomočnosti sodbe je bil tožnik pozvan nazaj na delo, ponudena mu je bila v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "prodajalec (z datumom nastopa dela 3.11.2004). Tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, tožena stranka pa ga je 15.2.2005 obvestila (v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZDR) o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga, dne 22.2.2005 pa je izdala odločbo (pravilno odpovedala) pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz odpovedi izhaja, da se tožniku odpoveduje pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu "prodajalec rabljenih vozil" zaradi ukinitve navedenega delovnega mesta in ker ga ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto.

Iz izvedenega dokaznega postopka torej izhaja, da je tožena stranka tožniku najprej ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ker je skušala doseči sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 47. člena ZDR. Tožnik na spremembo ni pristal. Šele 15.2.2005 ga je obvestila o nameravani odpovedi in 22.2.2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Po določbi 3. odstavka 47. člena ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. Tožena stranka je delovno mesto "prodajalec rabljenih vozil" ukinila že leta 2002 (prodajo rabljenih vozil pa vključila v opis delovnega mesta prodajalec), kar pomeni, da potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnika (delovno mesto prodajalec rabljenih vozil) po njegovi reintegraciji ni bilo več. Tožena stranka je zaradi ukinitve delovnega mesta imela utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Vendar pa bi morala pri odpovedi upoštevati določbi 3. in 5. odstavka 88. člena ZDR. Po 3. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec preveriti, ali je možno delavca pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sočasno z odpovedjo (1. odstavek 90. člena ZDR). Tožena stranka je za tožnika imela ustrezno delo, saj mu ga je pred odpovedjo ponujala. Prav je, da je s tožnikom poskušala doseči sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi, ni pa zakonito, da je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove zaradi nepristanka k spremembi pogodbe o zaposlitvi. Sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi bi morala tožniku ponuditi v podpis novo pogodbo za ustrezno delo, ker je ta možnost obstajala. Ker tega ni storila, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Šele odklonitev podpisa nove pogodbe o zaposlitvi bi imela za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi - vse to pa seveda le v primeru, če bi bila odpoved podana v rokih iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi 22.2.2005, čeprav se je že v oktobru 2004 seznanila z razlogom za odpoved. Takrat je postala pravnomočna sodna odločba, s katero je tožnik pridobil pravico do reintegracije. Zaradi ukinjenega delovnega mesta je tožena stranka že takrat vedela, da delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delo prodajalca rabljenih vozil ni več potrebno. Dogovarjanje za sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi (v novembru 2004) roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podaljšalo. Iz navedenega sledi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR in je zato tudi iz tega razloga nezakonita.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi in po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in ugodilo tožbenemu zahtevku, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) priznalo 300 točk za tožbo, 150 točk za poravnalni narok, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 600 točk za zastopanje na narokih ter 200 točk urnine. Kot nepotrebne je štelo stroške konferenc s stranko, pregled listin in dopisov. V celoti je pritožbeno sodišče tožniku priznalo stroške zastopanja v višini 1550 točk, kar skupaj z 20 % DDV, 2 % materialnimi stroški, ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 870,81 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Do ostalih priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičen. Upoštevaje vrednost odvetniške točke, je tožena stranka dolžna plačati tožniku 210,68 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1311/2006
• VDS sklep Pdp 1061/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 1417/2006