VDS sklep Pdp 783/2006

Jedro

Delavec, kateremu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je sprejel ponujeno pogodbo za neustrezno zaposlitev, ima pravico pred sodiščem izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga, enako kot delavec, ki je sprejel ponujeno pogodbo za ustrezno zaposlitev.

 

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4.7.2005, nadalje, da se ugotovi, da je delovno mesto vzdrževalec - čistilec s sedežem v Ljubljani zanjo neustrezno in da jo je tožena stranka dolžna razporediti v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 22.8.2003 in veljavno delovnopravno zakonodajo. Z izpodbijano sodbo je naložilo toženi stranki, da izplača tožeči stranki odpravnino v znesku 200.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 dalje do plačila, višji zahtevek v znesku 350.000,00 SIT pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 15.383,68 SIT.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje in sicer iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ni postavila podrednega zahtevka, ampak je ves čas vztrajala pri zahtevku, ki ga je postavila v tožbi. Zaradi mnenja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ji je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 29.3.2006 predlagalo, da postavi podredni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 550.000,00 SIT. Tožeča stranka ni pristala na postavitev podrednega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je pri njem vztrajalo in ga zapisalo v zapisnik z vsebino, ki jo je samo oblikovalo. Pooblaščenec tožeče stranke je ugovarjal vsebini zapisnika in ga ni podpisal. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj ni ravnalo v skladu z določbami ZPP o sestavi zapisnika, prav tako pa je kršilo 2. člen ZPP, ker je odločalo o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen. Pri oceni primernosti višine odpravnine se je sodišče prve stopnje oprlo na podatke o delovni dobi in plači tožeče stranke, ki jih je navedla priča N. P., katera pa ni razpolagala z listinskimi dokazi. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrglo zahtevek, postavljen v tožbi, je zmotno uporabilo 3. in 4. odstavek 90. člena ZDR. Delavec ima v vsakem primeru pravico izpodbijati odpovedne razloge, ne glede na ustreznost zaposlitve. Glede ustreznosti ponujenega delovnega mesta dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj je potrebno upoštevati omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožeče stranke. Slednja je v predhodnem postopku pri delodajalcu predlagala pridobitev dopolnilnega mnenja invalidske komisije, tožena stranka predlogu ni ugodila, čeprav bi bila to dolžna, tožeča stranka pa ne razpolaga s potrebno dokumentacijo in podatki o delovnih mestih, da bi lahko sama sprožila postopek po 5. odstavku 101. člena ZPIZ-1. V zdravniškem potrdilu, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni upoštevana oddaljenost delovnega mesta od kraja bivanja, kar je za ugotavljanje ustreznosti novega delovnega mesta z vidika vpliva na zdravje tožeče stranke bistvenega pomena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijani sklep ter sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo 3. in 4. odstavek 90. člena ZDR. Ta na nobenem mestu ne opredeljuje, da je neustrezna zaposlitev, ki bi imela za posledico dolžnost plačila sorazmernega dela odpravnine, tudi zaposlitev, pri kateri traja pot na delo in iz dela daljše časovno obdobje. Tožeča stranka ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine, saj ponujena zaposlitev ni neustrezna, prav tako pa se ji ni znižala plača. Pritožba se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je pravična odškodnina. ZDR tega termina ne pozna. Način, na katerega sodišče prve stopnje razlaga pravico tožeče stranke do sorazmernega dela odpravnine, bi bilo mogoče razumeti le tako, da je ta upravičena do neke odškodnine, vendar bi pri tem morale biti dokazati vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti se niso v tej smeri izvajali dokazi. Zaključek, da traja prevoz na delo in iz dela z javnimi prevoznimi sredstvi več kot tri ure, je pavšalen, saj se to v postopku ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do tega, da je tožena stranka za delavce organizirala prevoz in ni presojalo dejanskega trajanja prevoza za tožečo stranko. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da podrejeni tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene navedbe. Sodišče prve stopnje se je glede trajanja prevoza na delo in iz dela z javnimi prevoznimi sredstvi oprlo na pričevanje N. P., da organizirani avtobusni prevoz traja več kot tri ure. Organiziran prevoz brez dvoma traja krajši čas kot javni prevoz, saj od Kočevja do delovnega mesta avtobus ne ustavlja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju 14. člena SKPgd delovno mesto tožeče stranke neprimerno, je pravilen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da o sposobnosti delavca za delo na določenem delovnem mestu ne odloča invalidska komisija ZPIZ-a, temveč pooblaščeni zdravnik. Ta v skladu z 12. členom Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev po vsakem opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu izda zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo. Tako zdravniško spričevalo je bilo izdano tudi za tožečo stranko, ki šele v pritožbi ugovarja pravilnosti spričevala. V skladu s 17. členom citiranega pravilnika bi tožeča stranka lahko zahtevala presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo pri posebni zdravniški komisiji, pa tega ni storila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijani sklep in sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Tožeči stranki je bila z odločbo ZPIZ z dne 18.1.1993 priznana invalidnost III. kategorije. S toženo stranko je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vzdrževalca, delo pa je opravljala v enoti v Kočevju. Dne 4.7.2005 ji je bila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, tožeča stranka pa je sprejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec - čistilec, s krajem opravljanja dela v Ljubljani, višina plače pa je ostala nespremenjena.

Ker je bila glede na oddaljenost kraja opravljanja dela po oceni sodišča prve stopnje tožeči stranki ponujena neustrezna zaposlitev, je zavrglo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala odpravo (pravilno: razveljavitev) odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter vtoževala ugotovitev neustreznosti delovnega mesta vzdrževalec - čistilec in reintegracijo na prejšnje delovno mesto. V razlogih izpodbijanega sklepa se je sklicevalo, da primarni tožbeni zahtevek ne spada v sodno pristojnost, saj ima pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga le tisti delavec, ki je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, medtem ko ima delavec, ki je sprejel neustrezno zaposlitev (kar je po oceni sodišča prve stopnje tudi tožeča stranka), le pravico do sorazmernega dela odpravnine.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da je glede pravice do uveljavljanja sodnega varstva sodišče prve stopnje napačno interpretiralo 90. člen ZDR. Slednji namreč ne izključuje pravice delavca, da v primeru sprejema ponujene pogodbe za neustrezno zaposlitev pred sodiščem izpodbija utemeljenost odpovednega razloga. To bi ga nasproti delavcu, ki je sprejel ponujeno pogodbo za ustrezno zaposlitev in je upravičen izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga na podlagi izrecnega zakonskega določila (t.j. 3. odstavka 90. člena ZDR), postavilo v neenakopraven položaj glede možnosti zavarovanja svojih pravic. Ker je tako prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava primarni tožbeni zahtevek zavrglo (pravilno se sicer zavrže tožba), čeprav bi o njegovi (ne)utemeljenosti moralo odločiti ne glede na to, ali je ponujeno zaposlitev štelo za neustrezno ali ustrezno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep in sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je tožeča stranka invalid III. kategorije, naj prvostopenjsko sodišče v novem postopku pri vsebinskem odločanju o tožbenem zahtevku ustrezno upošteva tudi določili 116. člena ZDR in 101. člena noveliranega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1E - Ur. l. RS, št. 135/2003), ki je pričel veljati 1.1.2004. V času podaje predmetne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer veljajo tudi določilo nenoveliranega 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 63/04), vendar pa le-to ni bilo uporabljivo vse do 13.8.2005, ko je pričela veljati novela tega zakona (ZZRZI-A - Ur. l. RS, št. 72/05).

Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj mora na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena za sprejem odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 472/2004
• VDS sklep Pdp 1010/2004
• VDS sklep Pdp 1705/2003