VDS sodba Pdp 1278/2006

Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi presežnemu delavcu je odločilno stanje na dan, ko je odpoved podana. Delodajalec je ravnal nezakonito, ker pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi programa ni upošteval takratnega zdravstvenega in socialnega stanja delavke.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20.9.2004 nezakonita, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 13.6.2005 in še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30.4.2003, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 14.6.2005 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji izplačati razliko med prejetimi nadomestili plače in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala od 14.6.2005 do vrnitve nazaj na delo, kot to izhaja iz 3. točke izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov, ji izplačati del regresa za letni dopust za leto 2005 v znesku 47.328,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 do plačila, z odvodom akontacije dohodnine in ji povrniti stroške postopka v znesku 174.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožnica iz naslova nadomestil plač zahtevala več, je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila tožnica izrecno pozvana, naj predloži dokazila o zdravstvenem in socialnem stanju, ker bodo sicer upoštevani razpoložljivi podatki, tožnica pa jih ni predložila. Ni pa jih mogla predložiti zato, ker jih v trenutku ugotavljanja presežnih delavcev še ni imela. Vsi dokumenti, ki izkazujejo njeno zdravstveno stanje, imajo kasnejši datum od datuma izjave o zdravstvenem in socialnem stanju z dne 20.7.2004. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati le tisto stanje, ki je bilo znano ob ugotavljanju presežnih delavcev, poznejših dokazov v trenutku odločanja ni bila dolžna upoštevati. Prav tako ni predložila potrdila, da ima dva nepreskrbljena otroka. Na tožnici je bilo dokazno breme v postopku, da izkaže utemeljenost zahtevka oziroma da dokaže dejstva, na katera opira zahtevek. S predloženimi dokazi ni izkazala, da je bilo v času ugotavljanja presežnih delavcev njeno zdravstveno in socialno stanje drugačno od tistega, ki ga je ugotovila tožena stranka. Možno je, da se ji je zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, vendar pa to ni bistveno. Podredno pritožba opozarja še na to, da je tožena stranka poskušala tožnici zagotoviti drugo ustrezno delo pri drugem delodajalcu za štiri ure dela, saj ji je bila namreč z odločbo invalidske komisije priznana pravica do invalidske pokojnine za polovico delovnega časa. Zato tudi ni upravičena do razlike med polno plačo in prejetim nadomestilom. Lahko bi ji bila priznana kvečjemu razlika do bruto zneska 177.863,30 SIT. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo celotnega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je v izjavi z dne 20.7.2004 navedla resnične podatke, toženi stranki pa je bilo njeno zdravstveno stanje tudi pred izdajo obvestila zelo dobro znano, saj je bila tik pred operacijo in v bolniškem staležu zaradi hude bolezni. Tožena stranka ni navedla, kakšna potrdila želi imeti od nje, od lečečega zdravnika in specialista pa bi potrdila lahko priskrbela. V trenutku odločanja o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo njeno obolenje kronično, saj so njene zdravstvene težave v aprilu 2004 postale kronične. Za družinske člane - otroka - potrdil ni mogla predložiti prej, kot 12.8.2004, saj so takrat potekali vpisi. Hči X je bila še mladoletna in zanjo potrdila niti ni potrebovala, medtem ko je pred 12.8.2004 za sina Y potrdilo o šolanju dostavila nazadnje januarja 2004 (še za šolsko leto 2003/2004). Glede pritožbe zoper odločitev o plačilu razlike v nadomestilu plače pa navaja, da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja prijavljena na Zavodu za zaposlovanje devet mesecev in sicer za osem ur, zato je odločitev sodišča v 3. točki izreka pravilna. Res pa ima od 15.3.2006 dalje pravico do delne invalidske pokojnine in pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar je bila odločba ZPIZ izdana po zaključku glavne obravnave in je sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba ne konkretizira bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja le nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, med njimi tudi tožnici. V septembru 2004 je sprejela program razreševanja presežnih delavcev ter s sindikati že dne 7.7.2004 dosegla sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev. Dogovorjeno je bilo, da se kriteriji: strokovna izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje delavca in socialno stanje delavca uporabijo kumulativno. Ker tožena stranka pri tožnici kriterijev ni uporabila pravilno, saj je prejela premalo točk po kriterijih zdravstveno in socialno stanje, to pa je vplivalo na njeno opredelitev za presežno delavko, je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje. Tožena stranka je sicer v skladu s 96. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izdelala program razreševanja presežnih delavcev. V skladu z drugim odstavkom 97. člena ZDR je s sindikati dosegla tudi sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev ter o njihovi kumulativni uporabi - enako, kot to določa tudi 19. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenija (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 37/96 - 104/2003). Vendar pa tožnice po dogovorjenih kriterijih ni pravilno ocenila. Pritožba nima prav, da so relevantni le tisti podatki, s katerimi razpolaga delodajalec na dan ugotovitve, da je postalo presežno večje število delavcev. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi presežnemu delavcu je odločilno stanje na dan, ko je odpoved podana. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ker pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev iz prvega odstavka 96. člena ZDR in podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njegovi podlagi ni upoštevala takratnega zdravstvenega in socialnega stanja tožnice.

Na delovnem mestu finančni knjigovodja 2 sta bili zaposleni dve delavki, nepotrebno pa je postalo delo ene delavke. Pred uporabo kriterijev je tožena stranka pozvala delavce, da izpolnijo obrazce o zdravstvenem in socialnem stanju. Tožnica je izjavo vrnila toženi stranki 20.7.2004. V njej je navedla, da ima kronično ali ponavljajoče se obolenje in obvestila delodajalca, da je v postopku zdravljenja, tik pred operacijo. Navedla je tudi, da ima dva nepreskrbljena otroka. Kljub tej izjavi tožena stranka podatkov ni upoštevala. Po kriteriju zdravstvenega stanja ji ni dodelila nobene točke, po kriteriju socialno stanje pa le za enega otroka 5 točk. Ob izdelavi programa razreševanja presežnih delavcev iz septembra 2004 so vse okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, že obstajale, kar izhaja iz potrdila o šolanju njenega sina (priloga A12) in potrdila zdravnika specialista (priloga A15).

Po 5. c točki kriterijev (priloga B8) pripada delavcu za vsakega nepreskrbljenega otroka po 5 točk. Iz kriterijev ne izhaja, da se ločeno obravnavajo mladoletni nepreskrbljeni otroci od polnoletnih, ki se šolajo. Tožnica je imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi dva nepreskrbljena otroka - mladoletno hčer in polnoletnega sina, vpisanega v 3. letnik gimnazije, zato je bila njena izjava, ki jo je podala 20.7.2004 točna in bi jo tožena stranka morala upoštevati.

Po 4. a točki kriterijev pripada delavcu za kronično ali ponavljajoče se obolenje, izkazano z zdravniškim potrdilom, 10 točk. Tožnica res ni predložila zdravniškega potrdila o kronični naravi njene bolezni, vendar je tožena stranka ni pozvala, naj ga predloži. Potrdilo bi tožnica, če bi bila k temu pozvana, lahko dostavila, saj iz potrdila zdravnika specialista z dne 7.1.2005 izhaja, da so se kronične težave pojavile aprila 2004, stopnjevale pa v nadaljnjih mesecih, ko je bila podvržena intenzivnemu zdravljenju (obsevanju) in dveh operativnih posegih. Zaradi posledic bolezni ji je bila z odločbo ZPIZ z dne 15.6.2006 priznana pravica do delne invalidske pokojnine.

Pritožbeni očitek, da tožnica ni bila zadosti skrbna in ni pravočasno dostavila zdravniških potrdil je neutemeljen. Tožnica je izpolnila zahtevano izjavo in s podpisom potrdila, da so podatki resnični in popolni. Posebnih dokazil od nje nihče ni zahteval. Glede na okoliščine - v času ugotavljanja presežnih delavcev je izvedela, da ima hudo bolezen (s kroničnimi posledicami, kot je potrdil zdravnik) in imela nato dve operaciji v avgustu in septembru 2004 - tožnici res ni mogoče očitati, da pri seznanjanju tožene stranke s podatki o zdravstvenem stanju ni bila dovolj skrbna, zlasti, ker je tožena stranka za njeno bolezen vedela. Pomembno je dejstvo, da bi potrdilo o kroničnem obolenju v septembru 2004, ko je bila odpoved podana in je tožena stranka izdelala program presežnih delavcev ter primerljive delavce točkovala po dogovorjenih kriterijih, od pristojnega zdravnika dobila in bi ga, če bi jo tožena stranka k temu pozvala, tudi predložila. Zato je sodišče prve stopnje pri preizkusu pravilne uporabe kriterijev utemeljeno zaključilo, da jih tožena stranka ni uporabila pravilno in da na podlagi napačno uporabljenih kriterijev odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni zakonita.

Glede denarnega dela zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da na glavni obravnavi z dne 15.3.2006 sodišče ni bilo seznanjeno s tožničino pravico do invalidske pokojnine, ampak je pooblaščenec tožene stranke predstavil le poravnalno ponudbo, iz katere pa ni bilo mogoče sklepati, da je tožnica upravičena do delne invalidske pokojnine in skrajšanega delovnega časa. Odločba invalidske komisije je bila izdana šele 15.6.2006, medtem ko je bila glavna obravnava zaključena pred tem - 31.5.2006. Takrat pa niti tožeča, niti tožena stranka nista vedeli, da bo imela tožnica te pravice priznane za nazaj od 15.3.2006. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča po stanju na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje in morebitnih kasnejših sprememb (ali eventualnih delnih plačil) ne more upoštevati. Upošteva pa jih lahko stranka sama, ko izvršuje sodno odločbo, bodisi v sporazumu z nasprotno stranko (pri prostovoljni izpolnitvi), bodisi v postopku izvršbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 115/2006).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške (glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 jih krije sama tudi v primeru uspeha v pravdi). Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni prispeval, zato tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 2040/2003
• VDS sodba in sklep Pdp 1126/2006
• VDS sodba Pdp 1346/2004