VDS sodba Psp 303/2006

Jedro

Možnost vštetja zavarovalne dobe, pridobljene v tretjih državah, mora biti, upoštevajoč naravo dvostranskih sporazumov, izrecno določena, pogoji zanjo pa tudi določeni, sicer jo za državljane držav nepodpisnic ni mogoče upoštevati. Na podlagi konkretnega meddržavnega sporazuma se lahko doba, dosežena v državah pogodbenicah, sešteva. Pokojninske dobe, ugotovljene na podlagi posameznih sporazumov, pa ni mogoče med seboj seštevati, razen če to sporazum izrecno določa, zato pri odločanju o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine tožniku, državljanu BiH, ni mogoče upoštevati zavarovalne dobe v tretjih državah.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe toženca št. 9003680 z dne 29.11.1999 in odločbe iste opr. št. z dne 11.6.2004 ter priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine, se stroškovno zavrne".

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca izdane pod številko 9003680 z dne 29.11.1999 in z dne 11.6.2004 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje (1. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da o zahtevi tožnika za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine odloči najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (2. tč. izreka) in da tožniku povrne stroške postopka v višini 17.200,00 SIT, v roku 8 dni (3. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da določbe Sporazuma o socialni varnosti z Republiko Avstrijo ne dajejo možnosti za upoštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialni varnosti, ne glede na državljanstvo zavarovancev. Tudi določbe Sporazuma med SFRJ in ZR Nemčijo iz leta 1969 ne dopuščajo razlage, ki bi omogočala upoštevanje zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, zato ni mogoče upoštevati 31 mesecev zavarovalne dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Nemčiji. V Sporazumu med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o socialni varnosti iz leta 1999 je izrecno zapisano, da ni mogoče upoštevati pokojninske dobe, dopolnjene v tretji državi, s katero je sklenjen sporazum o socialni varnosti, medtem ko zaključni protokol k navedenemu sporazumu določa, da je možno upoštevati pokojninsko dobo, dopolnjeno v tretji državi, le za slovenske državljane. Glede tožnikove pokojninske dobe v trajanju 2 let, 3 mesecev in 27 dni na Hrvaškem pa tožena stranka meni, da je na podlagi sporazuma s Hrvaško, ki velja od 1.2.1998 dalje, ni možno upoštevati, ker tožnik ni slovenski niti hrvaški državljan. Zato po mnenju tožene stranke poleg priznane skupne slovensko-avstrijske dobe ni možno seštevati zavarovalne dobe v vseh državah, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene sporazume o socialni varnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena ZPP. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je po prvotni zahtevi, da mu toženec prizna pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi sporazuma, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Avstrijo uveljavljal, da se mu ta pravica prizna še z upoštevanjem pokojninske dobe dosežene v Zvezni republiki Nemčiji, Hrvaškem in v BIH. Drugače kot toženec, ki je takšno zahtevo zavrnil in upošteval le pokojninsko dobo doseženo v Avstriji in Sloveniji v skupnem trajanju 9 let in 9 mesecev, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje, ker tožena stranka ni ugotavljala dejstev v zvezi z doseženo dobo tožnika v Nemčiji in na Hrvaškem. Ker je bil tožnik zavarovanec tako po nemških, slovenskih in hrvaških predpisih, je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbe bilateralnih sporazumov, zaključilo, da se posamezne zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do dajatve seštevajo. Za takšno stališče pa v mednarodnih sporazumih ni podlage.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. list RS št. 12/92 s spremembami), ki se uporablja glede na datum vložitve zahteve pri toženi stranki, v 2. odst. 202. člena določa, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992, po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen, če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno. Sporazum o socialni varnosti z Republiko Avstrijo (Ur. l. RS, št. 50/97 - MP 15/97) v 1. odstavku 20. člena določa le seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih države pogodbenice, ne daje pa možnosti za upoštevanje zavarovalnih dob dopolnjenih v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialni varnosti, ne glede na državljanstvo zavarovancev.

V zvezi z zahtevkom za priznanje pokojninske dobe na Hrvaškem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 1998 pri toženi stranki navedel podatke za delovno dobo na Hrvaškem (2 leti, 3 mesece in 27 dni zavarovalne dobe) in v Bosni ter toženo stranko zaprosil, da podatke preveri in upošteva pri izpolnjevanju pogojev za invalidsko pokojnino. V tem času je bil že v veljavi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 21/97 - Mednarodne pogodbe; v nadaljevanju: slovensko-hrvaški sporazum). Glede osebne veljavnosti v 3. členu citirani sporazum med drugim določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh držav članic. Slovensko-hrvaški sporazum v 22. členu daje možnost seštevanja zavarovalnih dob v primeru pridobitve pravic do dajatev za invalidnost. V primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev, le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje (1. odst. 22. člena). Vendar pa slovensko-hrvaški sporazum v 2. odst. 22. člena določa, da če z uporabo prvega odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic do dajatve (13 let, pokritih s pokojninsko dobo), pristojni nosilec upošteva za državljane držav pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, v kateri je predvideno seštevanje zavarovalnih dob.

Na podlagi gornje določbe je možno vštevanje zavarovalne dobe dopolnjene v tretjih državah, pod pogojem, da gre za državljane držav pogodbenic in da imata obe državi (Slovenija in Hrvaška) s tretjimi državami sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, ki predvidevajo seštevanje zavarovalnih dob. To pomeni, da je vštevanje dobe, ki je bila dopolnjena v tretjih državah v skupno pokojninsko dobo, možno le ob izpolnjevanju navedenih pogojev. Citirana določba izrecno izključuje seštevanje zavarovalnih obdobij, dosežene v tretjih državah za osebe, ki niso državljani držav podpisnic. Ker tožnik ni državljan držav pogodbenic, zanj že iz tega razloga ni mogoče uporabiti določbe 2. odst. 22. člena sporazuma tako, da bi se mu vštevala tudi zavarovalna doba, dopolnjena pri nosilcih zavarovanj v tretjih državah. Na podlagi slovensko-hrvaškega sporazuma tožnik, državljan BIH, ni upravičen do vštetja zavarovalne dobe, dopolnjene v Avstriji, Nemčiji in BIH, ki se, ker niso podpisnice citiranega sporazuma, štejejo za tretje države.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine dne 18.5.1998 dopolnil tudi z zahtevo z upoštevanjem sporazuma o socialni varnosti med Slovenijo in Nemčijo. V tem času je v Republiki Sloveniji kot pravni naslednici sporazumov z Nemčijo na podlagi Akta o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z Zvezno republiko Nemčijo (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe št. 21/97) veljal Sporazum med SFRJ in Zvezno republiko Nemčijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 9/1969; v nadaljevanju: sporazum med SFRJ in ZRN). Republika Slovenija je na podlagi Akta o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z Zvezno republiko Nemčijo v letu 1993 postala pravna naslednica tega sporazuma, kar pomeni, da določbe Sporazuma med SFRJ in Zvezno republiko Nemčijo od 18.12. 1993 zavezujejo Republiko Slovenijo kot državo pogodbenico. Od tega dne dalje pa se po določbi 3. člena sporazum med SFRJ in ZRN uporablja le za državljane držav pogodbenic in z njenimi državljani izenačene osebe. V 1. odst. 25. člena je določal, da se v primeru, če je po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic podan čas zavarovanja, ki se po pravnih predpisih, katere je treba uporabiti, všteva za pridobitev pravice do dajatve, upošteva tudi čas zavarovanja, ki se všteva po pravnih predpisih druge države pogodbenice, če se ne nanaša na isto dobo.

Tako kot slovensko-hrvaški sporazum tudi sporazum med SFRJ in ZRN omogoča seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do denarne dajatve, nima pa izrecne določbe o možnosti vštetja zavarovalne dobe dosežene v tretjih državah. Medtem ko slovensko-hrvaški sporazum vštetje zavarovalne dobe v tretjih državah ob izpolnjevanju določenih pogojev, izrecno predvideva, takšna možnost v sporazumu z Zvezno republiko Nemčijo sploh ni posebej določena. Citirani sporazum tako ne daje pravne podlage za to, da se tožniku, državljanu BIH in s prebivališčem v tej državi, upošteva zavarovalna doba dopolnjena v tretjih državah.

Navedena razlaga upošteva splošno načelo v meddržavnih sporazumih o socialni varnosti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, po katerem velja enako obravnavanje na področju socialne varnosti le za državljane držav podpisnic in ki omogoča seštevanje zavarovalnih dob, pridobljenih v državah podpisnicah. Možnost vštevanja zavarovalne dobe pridobljene v tretjih državah mora biti, upoštevajoč naravo dvostranskih sporazumov, izrecno določena, pogoji zanjo pa tudi določeni, tako kot je določeno v slovensko-hrvaškem sporazumu, sicer jo za državljane držav nepodpisnic ni mogoče upoštevati. Na podlagi konkretnega meddržavnega sporazuma se lahko doba, dosežena v državah pogodbenicah, sešteva. Pokojninske dobe, ugotovljene na podlagi posameznih sporazumov pa ni mogoče med seboj seštevati, razen če to sporazum posebej določa. Kot pravilno poudarja toženec niti eden izmed sporazumov (slovensko-nemški, slovensko-avstrijski ali slovensko-hrvaški) ne omogoča seštevanje vseh zavarovalnih dob.

Glede na določbe dvostranskih sporazumov pri odločanju o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine tožniku ni mogoče upoštevati zavarovalne dobe na Hrvaškem, Nemčiji in BIH. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 29.11.1999 in z dne 11.6.2004 za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine, stroškovno zavrnilo. Tožnik na podlagi slovenske zavarovalne dobe ter zavarovalne dobe, dopolnjene v katerikoli drugi državi, na podlagi posameznih sporazumov, bodisi na podlagi slovensko-nemškega, slovensko-avstrijskega ali slovensko-hrvaškega ne izpolnjuje pogoja, določenega v 56. členu ZPIZ/92, to je 13 let pokojninske dobe. Glede na to, da tožnik v tem sporu ni uspel, pa na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v povezavi s 2. odst. 165. členom ZPP, sam krije svoje stroške tega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 19/2002
• VDS sodba Pdp 428/2002
• VDS sodba Psp 241/2005