VDS sodba Psp 515/2006

Jedro

Toženec je s tem, ko je dne 9.12.2002 izdal odločbo, po kateri ima tožnik od 8.3.2000 (t.j. za nazaj) pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo le za skrajšan in ne za poln delovni čas (kot do tedaj), nedopustno posegel v dokončno urejeno pravno razmerje (pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo), posredno pa tudi v lastne dokončne odločbe, s katerimi je bila ugotovljena tožnikova začasna nezmožnost za delo (za poln delovni čas).

Smisel 158. člena URS (pravnomočnost) je namreč v varovanju pravnih razmerij, ne pa le formalnega akta, t.j. odločbe državnega organa, s katero so ta razmerja urejena. Če morajo biti primeri za poseg v pravna razmerja, ki so urejena z odločbo državnega organa in postopek za tak poseg izrecno zakonsko določeni, bi morali biti zakonsko določeni tudi postopek in pogoji za poseg v pravna razmerja, o katerih odločba (formalni pravni akt) sicer ni bila izdana. Nasprotno razlogovanje bi namreč predstavljalo kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen URS).

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

" 1.Odločba toženca opr. št. 1700-7349/3-01 z dne 14.4.2003 in izpodbijani del odločbe opr. št. 1501/1050-2002 z dne 9.12.2002 (1. tč. izreka) se odpravita.

2. Tožniku se od 9.12.2002 dalje prizna pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni za polovico delovnega časa oz. za 4 ure dnevno.

3. Kar zahteva tožnik več (nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za poln delovni čas od 9.12.2002 dalje), se zavrne.

4. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 295,60 EUR (70.837,58 SIT) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

V preostalem se pritožba zavrne.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 211,14 EUR (50.597,59 SIT) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločba toženca št. 1700-7349/3-01 z dne 14.4.2003 in 1. tč. izreka odločbe toženca št. 1501/1050-2002 z dne 9.12.2002 ter, da ima tožnik pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni od 9.3.2000 za poln delovni delovni čas. Odločilo je še, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da mu pripada pravica do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas na podlagi pravnomočne odločbe toženca, ki pa je toženec po prejemu odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ), s katero so bile tožniku priznane pravice iz invalidnosti, ni spremenil z izrednimi pravnimi sredstvi. Ne strinja se s stališčem, da toženec lahko negira svoje pravnomočne odločbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v postopku in v primerih, določenih z zakonom (158. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS). Citirana določba konkretizira ustavno načelo pravne države (2. čl. URS). To pomeni, da osebe, o katerih pravicah, dolžnostih oz. pravnih koristih je že bilo odločeno, lahko upravičeno pričakujejo, da v taka, torej pravnomočno urejena pravna razmerja, v prihodnosti ne bo poseženo. Samo takrat, kadar je javni interes, da se pravno razmerje pravilno uredi, večji od individualnega interesa posameznika, ki se zanaša na dokončnost in pravnomočnost pravnega razmerja, iz katerega zanj izhaja obveznost, dolžnost ali pravica, URS dopušča posege v urejena pravna razmerja. Ker gre za izjemo od ustavno določenega pravnega načela, jo je potrebno razlagati skrajno restriktivno. Citirane ustavne določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo, zato je s tem, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, zmotno uporabilo materialno pravo.

Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela (2. tč. 2. odst. 13. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ). O pravici do nadomestila odločajo organi toženca po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), če ZZVZZ ne določa drugače (84. in 85. čl. ZZVZZ). Uveljavljanje pravice do nadomestila plače je urejeno v 11. odseku XIII. poglavja Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Nadomestila plače v času začasne zadržanosti od dela se izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Nadomestila plač, ki gredo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, izplačujejo delavcem njihovi delodajalci, zavod pa povrne delodajalcem nadomestila na podlagi zahtevka, kateremu mora biti priloženo pravilno in popolno izpolnjeno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela (1. in 2. odst. 229. čl. Pravil). Tega izstavi zavarovančev osebni zdravnik na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Iz navedenega izhaja, da se pravica do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja izvršuje, ne da bi bila izdana posebna odločba. V konkretnem primeru to pomeni, da je bila tožniku pravica do nadomestila plače za poln delovni čas dejansko priznana od 12.7.1997 dalje, t.j. od dneva, ko je bil spoznan za začasno nezmožnega za delo. Pravica do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas se je izvrševala tudi po 8.3.2000, ko je postala dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 6013397 z dne 3.2.2000 (obrazložitev prvostopne odločbe toženca z dne 9.12.2002); vse do trenutka, ko je toženec v avgustu 2002 zavrnil refundacijski zahtevek tožnikovega delodajalca, čemur je sledila izdaja odločb, ki sta predmet tega socialnega spora.

Pravica do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo se je izvrševala na podlagi potrdil o upravičeni odsotnosti z dela, ki so na podlagi že citiranega 229. čl. Pravil morala imeti podlago v dokončnih in pravnomočnih ugotovitvenih odločbah toženca, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas. Toženec je s tem, ko je dne 9.12.2002 izdal odločbo, po kateri ima tožnik od 8.3.2000 (t.j. za nazaj) pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo le za skrajšan in ne za poln delovni čas (kot do tedaj), nedopustno posegel v dejansko (dokončno) urejeno pravno razmerje (pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo), posredno pa tudi v svoje lastne dokončne odločbe, s katerimi je bilo ugotovljena tožnikova začasna nezmožnost za delo (za poln delovni čas). Upoštevaje že citirano določbo 158. čl. URS pa pritožbeno sodišče ne vidi razumnega razloga za morebitno razlikovanje med pravnimi razmerji, ki so urejena z odločbo in tistimi, ki so urejena brez odločbe. Smisel 158. čl. URS je namreč v varovanju pravnih razmerij, ne pa formalnega akta, t.j. odločbe državnega organa, s katero so ta razmerja urejena. Če morajo biti primeri za poseg v pravna razmerja, ki so urejena z odločbo državnega organa in postopek za tak poseg izrecno zakonsko določeni, pritožbeno sodišče meni, da bi morali biti zakonsko določeni tudi postopek in pogoji za poseg v pravna razmerja, o katerih odločba ni bila izdana. Nasprotno razlogovanje bi namreč predstavljalo kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic (22. čl. URS), posledično pa bi to pomenilo pravno negotovost glede razmerij, ki so bila, pa čeprav brez pravnega akta, že urejena in so se celo izvrševala.

Pritožbeno sodišče dodatno prepričuje še dejstvo, da toženec po postopku in na način, kot ga ureja zakon - v konkretnem primeru npr. na podlagi določb ZUP, ki urejajo postopek o izrednih pravnih sredstvih v upravnem postopku - ni spremenil svojih odločb, s katerimi je ugotovil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas. Te odločbe so bile sploh podlaga za izdajo potrdil o upravičeni odsotnosti z dela in posledično za odločanje o refundaciji nadomestila plače za poln delovni čas, torej za izvrševanje pravice do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo.

Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS) že v (drugi) zadevi VIII Ips 86/2004 z dne 9.11.2004. Odločilo je, da sprememba zavarovalne podlage za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za nazaj, t.j. za obdobje pred izdajo odločbe upravnega organa prve stopnje, ni v skladu s 158. čl. URS. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da se tako kot o "priznanju" pravice do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo, tudi o prijavi v zavarovanje ne izda posebna upravna odločba. Argumenti VS RS so zato po prepričanju pritožbenega sodišča adekvatni tudi v tej zadevi.

Glede na obrazloženo toženec ni imel pravne podlage, da je za nazaj posegel v pravno razmerje, ki je bilo urejeno in se je izvrševalo, t.j. v tožnikovo pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas, od 8.3.2000 do vključno 8.12.2002. To pa ne velja za obdobje od 9.12.2002, t.j. od dneva izdaje delno izpodbijane prvostopne odločbe dalje. Kot je že bilo obrazloženo, toženec izplačuje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo na podlagi potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, ki (ob daljši nezmožnosti za delo) temelji na upravni odločbi, s katero je začasna nezmožnost ugotovljena. Dejansko gre torej za periodično odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo, ki ga toženec opravlja ob vsakokratni predložitvi refundacijskega zahtevka, ki temelji na potrdilu o upravičeni zadržanosti z dela in na upravni odločbi o začasni nezmožnosti za delo. Iz obrazložitve izpodbijanega dela prvostopne odločbe z dne 9.12.2002 izhaja, da je toženec šele v septembru 2002 izvedel za že navedeno odločbo ZPIZ, na podlagi katere ima tožnik pravico do dela v skrajšanem, 4-urnem delovnem času. Upravno razmerje - pravica, dolžnost ali pravna korist - se na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ureja za naprej. Izpodbijani del prvostopenjske upravne odločbe je zato pravilen v delu, v katerem se nanaša na obdobje od izdaje prvostopne odločbe toženca, t.j. od 9.12.2002 dalje, saj je bilo z njim odločeno o pravici do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za tisti časovni obseg dela, za katerega je bil zmožen na podlagi odločbe ZPIZ; t.j. za delo v skrajšanem delovnem času. Tožnik je namreč z odločbo ZPIZ-a z dne 3.2.2000 (priloga A/2) razvrščen zaradi bolezni v II. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela na svojem delu prodajalec na terenu - direktor s polovico polnega delovnega časa od 30.10.1999 dalje. Ta pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe ZPIZ-a z dne 14.2.2002 ter z njo v zvezi drugostopenjske odločbe z dne 29.8.2002 (obe v upravnem spisu, št. 1700-7340/02) v novem postopku pri ZPIZ-u ni spremenila, saj je bila v njem z že navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse to pa za konkretni sodni spor pomeni, da je zavarovanec po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in glede na prej navedene odločbe ZPIZ-a trajno nezmožen za delo v polnem delovnem času in zmožen zanj samo v polovičnem delovnem času. Torej, ima pravico do dela le s skrajšanim - polovičnim - delovnem časom, za katerega pa zaradi bolezni začasno ni (bil) zmožen. Posledično pa to pomeni, da ima zato tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela le za polovico delovnega časa; to pa glede na vse že obrazloženo, od 9.12.2002 dalje.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožnik je namreč imel pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas vse do izdaje prvostopne odločbe toženca z dne 9.12.2002, saj za poseganje v (že) urejena pravna razmerja pred tem datumom toženec ni imel pravne podlage. Pritožba pa ni utemeljena glede nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo za poln delovni čas v obdobju od 9.12.2002 dalje, ker tudi zahtevek v tem obsegu ni utemeljen, kot je razvidno iz 3. tč. 1. odst. izreka te sodbe in kar je že bilo obrazloženo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo.

Po pritožbi je tožnik uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka, t.j. z zahtevkom na odpravo drugostopenjske odločbe in izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe toženca ter z delom zahtevka za priznanje pravice do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo za poln delovni čas. Ker pri odločanju o delu zahtevka, s katerim tožnik ni uspel (priznanje pravice do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo za poln delovni čas po 9.12.2002), posebni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške (po temelju) v celoti.

Na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP je zato tožniku priznalo naslednje priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje: 300 točk za tožbo na podlagi 3. al., odstavek b), 1. tč. Tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/03, v nadaljevanju: OT) - gre namreč za odločanje o pravici iz socialne varnosti in ne za odločanje o premoženjskem zahtevku; 225 točk za pripravljalno vlogo (2. tč. Tar. št. 15. OT); skupno torej 525 točk. To upoštevaje vrednost točke 0,46 EUR znese 241,50 EUR in še 2% materialnih stroškov (3. odst. 13. čl. OT) v višini 4,83 EUR, skupaj torej 246,33 EUR. Na ta znesek je priznalo še 20% DDV (2. odst. 2. čl. OT) v višini 49,27 EUR. Skupaj priznani stroški zastopanja pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 295,60 EUR. Sodišče je skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13.12.2006 odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po poteku paricijskega roka. Sodišče pa ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko s pregledom dokumentacije (250 točk) ter za prejem in pregled sodbe ter obvestilo stranki, saj so te storitve zajete z osnovno storitvijo, t.j. sestavo tožbe oz. pripravljalne vloge. Priznalo tudi ni priglašenih stroškov PTT, fotokopiranja, administrativnega dela (3.600,00 SIT oz. 15,02 EUR) in prevoza tožnika do sodišča (2.000, SIT oz. 8,35 EUR), saj v spisu ni dokazov, da bi tožniku ti stroški dejansko nastali.

Glede na uspeh pritožbe je pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbenega postopka in jih odmerilo: za pritožbo 375 točk (4. tč. Tar. št. 15 OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,46 EUR znese 172,50 EUR in 2 % materialnih stroškov (3,45 EUR), skupaj 175,95 EUR in na ta znesek 20% DDV (35,19 EUR), kar skupno znese 211,14 EUR. Priznalo je tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, skladno z že citiranim načelnim pravnim mnenjem VS RS. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 50 točk za prejem in pregled te sodbe, saj je ta strošek zajet z osnovno storitvijo, t.j. s sestavo pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 27/2001
• Sodba VIII Ips 82/2005
• VDS sklep Psp 168/99