VDS sodba Psp 513/2005

Jedro

Vprašanje, ali je dohodek podvržen obdavčitvi ali ne, za presojo vprašanja, ali so podani zakonski razlogi za prenehanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ni bistveno, saj mora prejemnik nadomestila o kakršnemkoli dodatnem dohodku pravočasno obveščati toženca. Davčni predpisi urejajo obveznost plačila davka od dohodka oz. premoženja, ne pa obveznost obveščanja o dodatnih dohodkih, ki jih prejema upravičenec do denarnega nadomestila. Ta obveznost je urejena v 33. b členu ZZZPB, o njej pa je bila tožnica tudi izrecno poučena, zato ni bila v opravičljivi pravni zmoti glede vprašanja, o katerih dodatnih dohodkih mora obveščati toženca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba toženca št. 210-1-262/04-1717-zd z dne 3.8.2004 in da sodišče odloči, da se postopek zaradi prenehanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ustavi ter tako ohrani v veljavi odločba toženca št. 4-21-8915/02 z dne 3.4.2003 o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po pooblaščencu. Navaja, da se sodišče z zadevo ni vsebinsko ukvarjalo in da sodba nima razlogov glede ugovorov, ki se tičejo namena zakonodajalca, pravičnosti in opravičljive pravne zmote. Namenu zakonodajalca, t.j. reintegraciji zavarovanca v delovno razmerje, je potrebno dati prednost pred morebitno formalno napako, kot je opustitev dolžnosti sporočanja dohodka. Ker se je tožnica zaposlila in s tem sledila namenu zakonodajalca, tudi razlogi pravičnosti terjajo ugoditev zahtevku. Davčna zakonodaja je še za strokovnjake preveč zapletena, zato je bila tožnica v opravičljivi pravni zmoti glede vprašanja, ali prejemki iz avtorskega honorarja spadajo med dohodke, za katere velja obveznost poročanja toženki.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere opozarja pritožba in tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožbeno sodišče glede pritožbenih izvajanj dodaja le še naslednje.

Pravna podlaga je v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami; v nadaljevanju: ZZZPB) in Pravilniku o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 2/99; v nadaljevanju: Pravilnik). Zavarovanec lahko pridobiva dodatne dohodke z vednostjo zavoda, o vseh izplačanih dodatnih dohodkih pa mora obveščati zavod (v nadaljevanju: ZRSZ) enkrat mesečno za pretekli mesec, v nasprotnem primeru mu preneha pravica do denarnega nadomestila in mora vrniti neupravičeno prejete zneske denarnega nadomestila ter povrniti drugo škodo, ki je nastala (1., 2. in 7. odst. 33.b čl. ZZZPB). Pravica do denarnega nadomestila preneha z dnem prvega izplačila, za katerega se ugotovi, da zavarovanec ZRSZ ni obvestil (2. al. 27. čl. Pravilnika).

Iz dopisa Inšpektorata RS za delo št. 0831-48/2004/JM z dne 26.5.2004 (priloga B/5) izhaja, da je bilo tožnici na podlagi avtorske pogodbe z dne 3.12.2003 (priloga B/4) preko Avtorske agencije Slovenije izplačano kot neto znesek avtorskega honorarja (7. tč. pogodbe) 738.629,47 SIT dne 12.1.2004, dne 6.2.2004 znesek 519.725,89 SIT in dne 6.4.2004 znesek 664.386,42 SIT. Tudi sicer toženka v postopku pred tožencem in v sodnem postopku ni prerekala, da bi navedene zneske dejansko prejela, o čemer pa ZRSZ ni obvestila. Glede na tako dejansko stanje je sodišče ob uporabi že citirane pravne podlage tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ni mogoče šteti, da je bila tožnica v opravičljivi pravni zmoti glede vprašanja, ali je o prejetih dohodkih dolžna obveščati ZRSZ. Tožnica je z lastnim podpisom potrdila, da je seznanjena z obveznostmi iz že citiranega 33.b čl. ZZZPB (potrdilo toženca z dne 3.2.2003 - priloga B/6) in da ni pridobivala in ne pridobiva nobenih dohodkov. Enaka obveznost ter tudi posledice v primeru kršitve izhajajo iz odločbe toženca št. 04-21-89150/02-01 z dne 3.4.2003, s katero je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila (priloga A/4). Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno opozarja, da tudi v primeru, da tožnica s svojimi obveznostmi in posledicami kršitev ne bi bila konkretno seznanjena na opisan (ekspliciten) način, velja domneva, da osebe predpise, ki so javno objavljeni, tudi poznajo.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da vprašanje, ali je dohodek podvržen obdavčitvi ali ne, za presojo te zadeve ni bistveno - bistveno je namreč, da mora prejemnik nadomestila o kakršnemkoli dodatnem dohodku pravočasno obveščati toženca. Davčni predpisi namreč urejajo obveznost plačila davka od dohodka oz. premoženja, ne pa obveznost obveščanja o dodatnih dohodkih, ki jih prejema upravičenec do denarnega nadomestila. Ta obveznost je urejena v citirani določbi 33.b čl. ZZZPB, o njej pa je bila tožnica tudi izrecno poučena, kar je že bilo obrazloženo. Tožnica zato ni bila v opravičljivi pravni zmoti, kar je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zato je pritožbena graja v nasprotni smeri neutemeljena.

Načelo pravičnosti in razlaganja pravnih določb po namenu normodajalca predstavljata t.i. razlagalne argumente. Sodniki so vezani na ustavo in zakon (125. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS; smiselno enako 1. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih, Ur. l. RS št. 19/94 s spremembami; v nadaljevanju: ZS). Iz narave stvari izhaja, da je potrebno ob odločanju in pri obrazložitvi sodnih odločb (t.j. ob pravni argumentaciji) izhajati iz pravnega besedila. Šele v primeru nejasnosti besedila pa pridejo v poštev tudi drugi razlagalni argumenti, tudi argumentacija po namenu in argument pravičnost. Ker pa je v tem primeru zakonska določba povsem jasna in nedvoumna, potrebe po uporabi argumentov, na katere opozarja pritožba, ni bilo, kar pa je sodišče prve stopnje tudi že v zadostni meri obrazložilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 125/2000
• VDS sodba Psp 192/99
• VDSS Sodba Psp 111/2020