VDS sodba Psp 601/2005

Jedro

Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (2. odstavek 269. člena ZUP/86). Sprememba odločbe pa ima učinek samo za naprej (3. odstavek 265. člena ZUP/86). Toženec zato tudi v primeru, da bi ugotovil, da je bilo ob izdaji odločbe z dne 18.11.1999 zmotno uporabljeno materialno pravo, v odločbo ne bi smel poseči na način, kot to zahteva tožnik, t.j. da se mu izplača razlika v pokojnini tudi za obdobje pred 1.11.1999, t.j. za nazaj.

Določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za dosojanje odškodnine v višini zamudnih obresti v rednem upravnem postopku, torej le v primeru, da je bil na podlagi sodne odločbe ali z odločbo organa druge stopnje določen višji znesek denarne dajatve na podlagi priznane pravice, organ prve stopnje pa ni izdal pravilne odločbe in razlogi za nepravilno odločbo niso bili na strani zavarovanca, ne pa v primeru, ko je bilo pravilno odločeno šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Zahtevek na odpravo odločbe in sklepa toženca št. P-1004547 z dne 10.5.2002 in na plačilo razlike starostne pokojnine od 1.7.1998 do 31.10.1999 v višini 106.001,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1999 dalje, se stroškovno zavrne."

 

Obrazložitev

Sodišče je delno spremenilo odločbo toženca št. P-1004547 z dne 10.5.2002 (1. tč. izreka) in tožencu naložilo v plačilo razliko starostne pokojnine za obdobje od 1.7.1998 (pravilno: 1999) do 31.10.1999 v višini 106.001,77 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1999 dalje in povrnitev pravdnih stroškov v višini 52.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh (2. tč izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je bilo po opravljeni reviziji odločbe toženca z dne 31.8.1999 ob ponovnem odločanju z odločbo z dne 18.11.1999, zoper katero se tožnik ni pritožil, odločeno, da ima tožnik pravico do višje pokojnine od 1.11.1999 dalje. Pravnomočna je postala že odločba z dne 31.8.1999, saj se tudi zoper njo tožnik ni pritožil in je nezakonitost odpravil toženec sam v revizijskem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ni moč posegati v pravice z retroaktivnim učinkom, čeprav se je v konkretnem primeru tožnikova pravica povečala. Pravne posledice, ki so nastale iz razveljavljene odločbe se ne odpravijo in ostanejo nedotaknjene, ne morejo pa iz razveljavljene odločbe nastati nobene nove pravne posledice. Sodišče je zahtevek tožnika nepravilno obravnavalo kot odškodninski zahtevek, saj bi se morala tožba, če bi šlo za odločanje o odškodninskem zahtevku, glasiti drugače. Do prikrajšanja, ki ga zatrjuje tožnik, je prišlo zaradi njegove neaktivnosti; tožnik je bil namreč zadovoljen že z odločbo z dne 31.8.1999 pa tudi zoper odločbo z dne 18.11.1999 ni pravočasno vložil pritožbe. V času vložitve tožnikove zahteve dne 14.2.2000, ki jo je utemeljeval na določbah 270. in 271. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), le - ta ni več veljal. Oporeka tudi prisojenemu obrestnemu delu zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Predmet presoje je dokončna odločba (odločba in sklep) toženca z dne 10.5.2002, s katero je bilo (s sklepom) odločeno o tožnikovi zahtevi za razveljavitev oz. spremembo odločbe toženca z dne 18.11.1999, ki jo je tožnik vložil dne 15.2.2000. Razveljavitev oz. sprememba odločbe je izredno pravno sredstvo, ki sta jo omogočala; ZPIZ/92 do 31.12.1999, ko je s 1.1.2000 pričel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1); ter Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86 s spremembami; v nadaljevanju ZUP/86) do 31.3.2000, ko je s 1.4.2000 pričel veljati Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP). Presojanje pravilne in zakonite uporabe postopkovnih določb pred upravnim organom za socialno sodišče predstavlja materialno pravo, ki ga je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje uporabilo napačno.

Kot izhaja iz že obrazloženega in na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ZPIZ/92 ob vložitvi (dne 14.2.2000; datum pošiljke, priporočeno oddane na pošto, na kuverti, speti k zahtevi, v toženčevem spisu št. 1004547) zahteve za razveljavitev oz. spremembo odločbe toženca z dne 18.11.1999, ni več veljal. Toženec je bil zato dolžan postopati po določbah XVI. poglavja ZUP/86. Tako iz zahteve tožnika, vložene dne 14.2.2000, kot tudi iz pritožbe z dne 31.1.2002 zoper odločbo toženca z dne 15.1.2002 izhaja, da se tožnik z odločbo z dne 18.11.1999 ne strinja zaradi očitne kršitve materialnega prava v škodo zavarovanca. Glede na take trditve bi toženec lahko odločal tako na podlagi 2. odst. 263. čl. v zv. z 2. odst. 264. čl. ZUP/86 v postopku o odpravi in razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici na zahtevo stranke, kot tudi na podlagi 1. v zv. z 2. odst. 265. čl. ZUP/86 v postopku za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke. Posledica kršitve materialnega prava je lahko razveljavitev odločbe v postopku po 2. odst. 263. čl. ZUP/86 oz. razveljavitev ali sprememba v postopku po 2. odst. 265. čl. ZUP/86. Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (2. odst. 269. čl. ZUP/86). Sprememba odločbe po 265. čl. ZUP/86 pa ima tudi učinek samo za naprej (3. odst. 265. čl. ZUP/86). Iz obrazloženega torej izhaja, da toženec tudi v primeru, da bi ugotovil, da je bilo ob izdaji odločbe z dne 18.11.1999 zmotno uporabljeno materialno pravo, v odločbo ne bi smel poseči na način, kot to zahteva tožnik, t.j., da se mu izplača razlika v pokojnini tudi za obdobje pred 1.11.1999. Pravna podlaga za tak poseg, kot ga je predlagal tožnik v zahtevi, vloženi dne 14.2.2000, iz zgoraj pojasnjenih razlogov torej ne obstaja niti v ZUP/86 niti v ZPIZ/92. Dokončna odločba (odločba in sklep) toženca z dne 10.5.2002 je zato pravilna in zakonita.

Pravna podlaga, ki jo je navedlo sodišče (2. odst. 276. čl. ZPIZ-1), ni pravilna. Slednja namreč predstavlja podlago za dosojanje odškodnine v višini zamudnih obresti v rednem upravnem postopku, torej le v primeru, da je bil na podlagi sodne odločbe ali z odločbo organa druge stopnje določen višji znesek denarne dajatve na podlagi priznane pravice, organ prve stopnje pa ni izdal ustrezne (t.j. pravilne) odločbe, razlogi za nepravilno odločbo pa niso bili na strani zavarovanca. Povedano torej pomeni, da je bila pri tožencu izdana nepravilna prvostopna odločba, zoper katero je zavarovanec vložil redno pravno sredstvo - pritožbo - in je torej taka nepravnomočna prvostopna odločba na zavarovančevo pritožbo odpravljena ter izdana pravilna drugostopenjska odločba (oz. če tudi ta ni pravilna, na podlagi vložene tožbe pravilno odločeno s sodno odločbo).

V konkretnem primeru pa se je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu - zahtevi za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe, s katero je toženec na prvi stopnji odločil o pravici in o višini dajatve.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik v postopku ni uspel, zato je na podlagi 154. čl. ZPP v zv. z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) spremenilo tudi odločbo o stroških v sodbi sodišča prve stopnje tako, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 271/2015
• VSL sodba I Cpg 891/2004
• VSL sklep I Kp 183/2000