VDS sodba in sklep Pdp 1453/2005

Jedro

Ker tožniki zahtevajo sodno varstvo zato, ker tožena stranka o predlogu za obnovo postopka prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu ni odločala, ni mogoče šteti, da gre za pravnomočno razsojeno stvar - res iudicata, kar je sodišče prve stopnje napačno navedlo kot razlog za zavrženje tožbe. Tožbeni zahtevki v obravnavanem sporu, ki se nanašajo na priznanje obstoja delovnega razmerja od 6.3.2003, niso identični s tožbenim zahtevkom, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno v letih 1999 do 2002, čeprav se oba spora nanašata na iste sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi prehoda k drugemu delodajalcu.

 

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijani sklep ter izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev zneskov 29.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2003 do plačila ter na odločitev o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki (pravilno prvo oz. drugotoženi stranki), da je dolžna (vsakemu od tožnikov) plačati:

- stroške prevoza na delo kot prikrajšanje pri novem delodajalcu XY, d.o.o, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega zneska do plačila;

- znesek 29.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2003 do plačila ter - pravdne stroške.

Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbe tožnikov v delih, v katerih zahtevajo:

- razveljavitev nezakonitih sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnikom prenehalo delovno razmerje in so bili prerazporejeni k XY, d.o.o.;

- vzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas od 6.3.2003 dalje ter vrnitev na delo k toženi stranki;

- izplačilo vseh prikrajšanj, ki so jih utrpeli pri novem delodajalcu XY d.o.o. od nastopa dela do 5.3.2003 in sicer razlike med plačami, ki bi jih prejemali pri toženi stranki ter dodatek na minulo delo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih plač oz. dodatka na minulo delo do plačila in

- plačilo davkov in prispevkov ter vpis delovne dobe v delovno knjižico od 6.3.2003 dalje. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep o zavrženju tožb se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožujejo tožeče stranke in predlagajo pritožbenemu sodišču, da prvostopenjsko sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je nepravilno združilo pravde različnih pravdnih strank in tožnikom onemogočilo primerno pravdanje, saj je zanje postala zadeva nepregledna in otežena. Sodišče nima prav nobenih razlogov o pravdnih navedbah tožnikov, sodba in sklep se sploh ne moreta preizkusiti. Sodišče je sploh prezrlo, da gre za obnovo postopka. Obstoječi razlogi so nejasni in nesklepčni. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, oz. ga sodišče sploh ni ugotavljalo, saj je nekritično sledilo toženi stranki. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženi stranki sta podali odgovore na pritožbe, v katerih navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 300. člena ZPP, ko je pravde tožnikov združilo. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tistih delov tožbenih zahtevkov, glede katerih je že bilo pravnomočno razsojeno, pri čemer je pravilno uporabilo 274. člen ZPP. Prav tako je v celoti pravilna odločitev v zavrnilnem delu. Toženi stranki predlagata zavrnitev pritožb.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zlasti ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Čeprav se tudi pritožbeno sodišče ne strinja z nekaterimi pravnimi stališči, ki izhajajo iz obrazložitve, to še ne pomeni, da bi bila podana navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 300. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za združitev pravd za skupno obravnavanje in za izdajo skupne sodbe oz. sklepa o vseh združenih pravdah, saj ni nobenega dvoma o tem, da se je s tem obravnavanje pospešilo oz. da so se s tem zmanjšali stroški. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da tudi ni bilo nobene potrebe za vložitev posamičnih pritožb za vsakega od tožnikov posebej, zlasti zato ne, ker so po vsebini povsem enake.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev v tistem delu sodbe, s katerim je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov za plačilo stroškov prevoza na delo kot prikrajšanje pri novem delodajalcu XY d.o.o., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Pravilno je stališče, da niti prvotožena niti drugotožena stranka nista pasivno legitimirani v tem sporu glede terjatev, ki imajo v svoj temelj v delovnem razmerju, saj gre za zahtevke za povračilo stroškov, ki delavcem nastanejo v zvezi z delom za delodajalca, pri katerem so v delovnem razmerju. Tožniki v času zaposlitve pri novem delodajalcu XY d.o.o. niso bili delavci tožene stranke. Zato v materialnem pravu ni pravne podlage za zahtevke, s katerimi uveljavljajo terjatve iz delovnega razmerja od pravne osebe, ki ni bila njihov delodajalec. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela lahko delavec uveljavlja le od svojega delodajalca, za katerega je delo opravljal. Gre za povračilo dejanskih stroškov, ki nastanejo v zvezi z delom, delavec pa je do njih upravičen le, če je dejansko opravljal delo za delodajalca. Do povračila tovrstni stroškov (enako kot npr. povračilo stroškov za prehrano med delom, službena potovanja, terenski dodatek - 52. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, SKPGd - Ur. l. RS, št. 39/97) delavec ni upravičen niti v okviru reparacijskega oz. odškodninskega zahtevka v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker mu stroški v času, ko ni delal, niso nastali. Pritožbe tožnikov so v tem delu neutemeljene.

Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in prehodu k drugemu delodajalcu XY d.o.o., vrnitev na delo k prvo oz. drugotoženi stranki od 6.3.2003 dalje ter plačilo prikrajšanja pri plači za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo določbe ZPP, to je 274. člen navedenega zakona, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od razlogov za zavrženje tožbe, ki so taksativno določeni v 1. odstavku 274. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 339. člena ZPP, ki jo uveljavljajo pritožniki zlasti z navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da gre v obravnavanem primeru za obnove postopka pri delodajalcu.

Tožeče stranke so vložile tožbe v zvezi z zahtevami za obnovo postopkov, ki so jih dne 7.4.2003 predlagale pri svojem prejšnjem delodajalcu - prvo oz. drugotoženi stranki, čeprav iz samih tožbenih zahtevkov to ne izhaja, ker so pomanjkljivo formulirani /ne vsebujejo zahtevka, da se dovoli obnova postopka pri prvo oz. drugotoženi stranki v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oz. razporeditvijo k drugemu delodajalcu/, izhaja pa iz tožbenih navedb in podatkov v spisu. Ker tožniki zahtevajo sodno varstvo zato, ker toženi stranki o zahtevkih za obnovo postopka nista odločili, ni mogoče šteti, da gre za pravnomočno razsojeno stvar - res iudicata. Tožbeni zahtevki v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso identični s tožbenimi zahtevki, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno v zadevah, ki so za posamezne tožnike navedene v razlogih sodbe in sklepa. Med drugim se tožbeni zahtevki v obravnavani zadevi nanašajo na priznanje obstoja delovnega razmerja od 6.3.2003, kar seveda niti ni moglo biti predmet pravnomočno končanih sodnih sporov, ki so bili pravnomočno zaključeni v l. 1999 do 2002. Zato v obravnavanem primeru ni pravne podlage za zavrženje tožb iz razloga, ki ga je kot prvega navedlo sodišče prve stopnje v razlogih sklepa (res iudicata).

Tudi drugi razlog, s katerim sodišče utemeljuje svojo odločitev o zavrženju tožbe, ni podan. Sodišče prve stopnje nepravilno razlaga prehodne in končne določbe 233. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in so se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Iz te določbe nikakor ne izhaja, da naj bi se v primerih, kot je obravnavani, uporabljale določbe novega ZDR. Ravno obratno. Prav iz te določbe izhaja, da se po prejšnjih predpisih dokončajo vsi pri delodajalcu že začeti postopki, pa tudi morebitni postopki v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi - obnovo postopka - v postopkih odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih pri delodajalcu. Glede na določbe 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.) je bila tudi v postopkih pri delodajalcu dopustna obnova postopka, ob smiselni uporabi določb ZPP, ki veljajo za obnovo postopka pred sodiščem. Zato je stališče, da v obravnavanem primeru obnova postopka pri delodajalcu v času po uveljavitvi novega ZDR ni bila dopustna, kar naj bi bil argument za zavrženje tožbe, napačno.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 274. člena ZPP, je tožbo nepravilno zavrglo. Uveljavljani pritožbeni razlogi so v navedenem obsegu podani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbam delno ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov v zvezi z zahtevo za obnovo postopka in na odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem pa je pritožbe zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, potem ko bodo tožniki ustrezno dopolnili svoje tožbene zahtevke, odločiti po vsebini, pri čemer je potrebno v prvi vrsti odločiti o obstoju in utemeljenosti obnovitvenega razloga (o teh vprašanjih je prvostopenjsko sodišče deloma že zavzelo pravilna stališča v razlogih sodbe in sklepa, čeprav je tožbe zavrglo), oz. o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka pri delodajalcu. Upoštevati je potrebno določbe ZPP o obnovi postopka, ki so se glede na 103. člen ZDR/90 smiselno uporabljale v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih, zaključenih v času pred uveljavitvijo ZDR.

Ker terjatve tožečih strank proti toženim strankam, o katerih je bilo odločeno s sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, ne presegajo revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 56/98
• VDS sklep Pdp 1198/2005
• VDS sklep Pdp 385/99