<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 512/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.512.2005
Evidenčna številka:VDS03976
Datum odločbe:18.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - konkurenčna klavzula

Jedro

Odpoklic uprave s strani nadzornega sveta ne pomeni, da bi moral biti predsednik uprave odpoklican iz krivdnih razlogov, saj ZGD v 250. členu predvideva, da lahko nadzorni svet odpokliče člana uprave oz. predsednika uprave tudi iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno). Dejstvo, da je direktorju tožene stranke ta funkcija prenehala sporazumno, ima enake posledice kot odpoklic, to je prenehanje mandata delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki je predvideno v njeni pogodbi o zaposlitvi za primer odpoklica uprave.

V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo tožnica v primeru prenehanja mandata, razporejena na delovno mesto, ki ustreza znanju, izkušnjam in sposobnostim, in sicer tako, da ji bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi, če pa je brez utemeljenega razloga v roku 15 dni ne bo podpisala, ji delovno razmerje preneha. Pri uporabi tega pogodbenega določila (tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala) ni potrebno upoštevati še določb ZDR v zvezi z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožnica razporejena v skladu z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v času veljavnosti starega ZDR/90 in ZTPDR .

V prejšnji pogodbi o zaposlitvi je bila v korist tožnice dogovorjena odmena zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule za čas 12 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ob prenehanju mandata, ampak na podlagi sporazuma o razveljavitvi kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker sta stranki s sklenitvijo nove pogodbo o zaposlitvi tudi v celoti nadomestili vsebino prejšnje pogodbe o zaposlitvi in sta s tem soglašali, da so določila o konkurenčni klavzuli iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, tožnica do odmene zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni upravičena.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni v 1. točki, 1. odstavku 4. točke in 8. točki izreka tako, da se v tem delu glasi:

''Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: :

''1. Sklep tožene stranke št. 1/2004-GD z dne 22.7.2004 se razveljavi.

4.1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.054.781,70 SIT (oz. 73.600,13 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila.''

8. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 372,00 EUR roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.''

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 242,81 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.''

Revizija zoper odločitev v zvezi s sklepom z dne 22.7.2004, odpravnino v višini 487.718,00 SIT (oz. 2.035,21 EUR) s pp in odškodnino v zvezi z managerskim zavarovanjem v višini 373.121,10 SIT (oz. 1.557,00 EUR) s pp se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke št. 1/2004-GD z dne 22.7.2004 razveljavi (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo premalo izplačane plače za avgust 2004 v znesku 761.552,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 do dneva plačila ter za september 2004 v znesku 388.902,79 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2004 do dneva plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.797.671,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila (3. točka izreka - odpravnina zaradi odpoklica iz nekrivdnih razlogov), ter 3.054.781,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila (1. odstavek 4. točke izreka - del odpravnine po ZDR). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 487.718,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila (2. odstavek 4. točke izreka - del odpravnine po ZDR) in za plačilo 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestsmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (5. točka izreka - odškodnina za negmotno škodo). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 373.121,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila (6. točka izreka - odškodnina v zvezi z managerskim zavrovanjem). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati mesečno odmeno zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodka v znesku 226.589,00 SIT mesečno, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu oz. drug izplačilni dan na TRR št. XXXXXXXXXXXX pri NLB d.d. dvanajst mesecev, pri čemer prva odmena zapade v plačilo 15.10.2004 (7. točka izreka - odmena zaradi konkurenčne klavzule). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (8. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritoženih razlogov. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, torej zoper 2., 4.2., 5. in 7. točko izreka, ter zoper izrek o stroških postopka (8. točka izreka), s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, torej zoper 1., 3., 4.1. in 6. točko izreka, ter zoper izrek o stroških postopka (8. točka izreka), s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Tožnica v zvezi z 2. točko izreka (razlika v plači za avgust in september 2004) navaja, da ji mandat ni mogel prenehati prej, kot ji je bil sklep o prenehanju mandata vročen. Ker ji je bil sklep z dne 21.7.2004 o prenehanju mandata dne 5.5.2004 vročen šele 22.7.2004, bi lahko rok za izplačilo plač še tri mesece po prenehanju mandata začel teči šele z vročitvijo sklepa, ne že 5.5.2004. Sodišče je navedlo, da je tožnica novo pogodbo podpisala, s čimer se je torej strinjala z novo plačo, čeprav nova pogodba ni bila rezultat tožničine prave in resnične pogodbene volje, pač pa rezultat sile. Ne gre le za napake volje, ampak tudi za primer iz 3. odstavka 90. člena ZDR, ko delavec podpiše novo ponujeno pogodbo, a odpoved kljub temu izpodbija pred sodiščem. V zvezi s točko 4/2 izreka (zavrnjena razlika odpravnine po ZDR) navaja, da je sodišče pri odmeri odpravnine izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22.7.2004 namesto iz pogodbe z dne 9.7.2001, čeprav kasnejša pogodba o zaposlitvi ni bila rezultat prave tožničine volje, ampak posledica nezakonitega sklepa, ki ga je sodišče razveljavilo. V zvezi s 5. točko izreka (odškodnina za negmotno škodo) navaja, da sodišče z ugotovitvijo, da je tožnica z uveljavljano nepremoženjsko škodo morala računati, saj je bila delavka s posebnimi pooblastili, in ji je bila prisojena že odpravnina za primer odpoklica brez krivdnih razlogov, zamenjuje premoženjsko škodo, kar odpravnina je, z nepremoženjsko škodo za duševne bolečine. Nepremoženjska škoda je posledica civilnega delikta, poniževanja, šikaniranja, žaljivega obnašanja, premoženjska škoda pa je posledica kršitve pogodbe. Treba je ločiti med pogodbeno in nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ni izvajalo predlaganih dokazov, je tudi dejansko stanje ugotovilo nepopolno. V zvezi s 7. točko izreka (odmena iz naslova konkurenčne klavzule) je sodišče navedlo, da delodajalec tožnice ni odvezal obveznosti v zvezi z konkurenčno klavzulo in je napačno zaključilo, da je iz tega razloga zahtevek neutemeljen. V zvezi z 8. točko izreka (stroški postopka) navaja, da sodišče ni odločilo v skladu z načelom uspeha, pri čemer je treba upoštevati uspeh po temelju in uspeh po višini.

Tožena stranka v svoji pritožbi v zvezi s 1. točko izreka (razveljavitev sklepa o ugotovitvi prenehanja mandata, o priznanju plače za čas od 6.5.2004 do 6.8.2004 ter o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi) navaja, da bi bilo potrebno status tožnice presojati ob upoštevanju individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 ter določb takrat veljavnega ZDR, Kolektivne pogodbe za gospodarstvo, Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev in pogodbe o minimalni vsebini individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili. Ti predpisi so položaj delavca s posebnimi (poslovnimi) pooblastili obravnavali drugače kot novi ZDR, a je pogodba o zaposlitvi z dne 9.7.2001 kljub sprejemu novega ZDR veljavna in se je tudi izvajala. Sodišče nima prav, da je potrebno v danem primeru uporabiti 90. in 88 člen novega ZDR. S prenehanjem mandata je prenehala pogodba o zaposlitvi, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče je napačno navedlo, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker je mandat upravi prenehal sporazumno, to pa naj ne bi pomenilo odpoklica uprave, torej razloga za prenehanje mandata po 4. alinei 2. odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001. Veljavnost te pogodbe o zaposlitvi je bila pač vezana na mandat tožnice, ki ji je prenehal zaradi prenehanja mandata prejšnje uprave. V čem naj bi bila odločitev nove uprave glede prenehanja mandata delavca s poslovnimi pooblastili nezakonita, pa sodišče ne pove. Prenehanje mandata ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, od presoje statusa tožnice pa so odvisni vsi zahtevki, katerim je bilo ugodeno. V zvezi s 3. točko izreka (odpravnina zaradi odpoklica iz nekrivdnih razlogov) navaja, da sodišče skombinira določbe novega ZDR in pogodbe o zaposlitvi ter navede, da je ta odpravnina pravzaprav odškodnina zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nakar pa zaključi, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Odmena za nastale duševne bolečine (o čemer sodišče ni izvajalo nobenih dokazov in se navedbe predvsem neizkazane) naj bi bila primerna višini šestkratnika bruto plače. Takšni zaključki sodišča so nesklepčni, nezakoniti in nesprejemljivi. Če bi šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v smislu 90. člena ZDR v zvezi z 88. členom ZDR, bi šla tožnici odpravnina po 109. členu ZDR in ne po 24. členu pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na ZGD. Zaključki sodišča glede odškodnine zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi so neizkazani in neutemeljeni, sploh pa jih ni mogoče preizkusiti. V zvezi z odločitvijo pod točko 4/1 izreka (priznana razlika odpravnine po ZDR) pa tožena stranka navaja, da je odločitev čisti konstrukt brez podlage v zakonu ali drugih predpisih. Tožnica je zahtevala še eno odpravnino v smislu 109. člena ZDR. Sodišče je zahtevku delno ugodilo, izhajajoč iz osnove po drugi sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pri čemer se je neutemeljeno sklicevalo še na 4. odstavek 90. člena ZDR, ki govori o sorazmerni odpravnini. Ta sorazmerna odpravnina je po mnenju sodišča očitno razlika med odpravninama po obeh pogodbah o zaposlitvi. Sodišče je napačno zaključilo, da ni mogoče preveriti ustreznosti tožničine nove zaposlitve, saj ji je bilo ponujeno ustrezno delovno mesto po 3. odstavku 20. člena pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa sodišče niti ni ugotavljalo ustreznosti zaposlitve, temveč je "preprosto ugotovilo", da zaposlitev ni ustrezna, ker delovno mesto ni bilo sistemizirano. V zvezi s 6. točko izreka (odškodnina iz naslova managerskega zavarovanja) navaja, da je že v odgovoru na tožbo ter v odgovoru na spremembo tožbe zahtevkom tožnice nasprotovala. Managersko zavarovanje je boniteta, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. V času trajanja mandata je bila tožnica zavarovana in zato ni mogla utrpeti nobene škode. Plačilo dohodnine in bonitete ne more predstavljati škode. Navaja še, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ter da je sodišče nepopolno in v nekaterih delih tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Posledično izpodbija tudi 8. točko izreka (odločitev o stroških postopka).

Tožena stranka je vložila odgovor na tožničino pritožbo, v katerem se strinja z odločitvijo in razlogovanjem sodišča prve stopnje glede zavrnilnega dela sodbe. Navaja, da je tožnica še tri mesece po prenehanju mandata uprave prejemala plačo v višini, ki jo je imela kot delavka s posebnimi pooblastili. V zvezi z zahtevkom iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in okvare zdravja navaja, da je v celoti neizkazan. Zgolj navedbe o duševnih bolečinah zaradi prenehanja mandata in nezakonitega ravnanja tožene stranke ne zadoščajo za ugoditev zahtevku.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da gre v zadevi za dve sporni razmerji, nastali zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke - za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, v katero je bila tožnica prisiljena zaradi ravnanj tožene stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi obeh strank, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno odločitev v tej zadevi, vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno napačno odločitev o glavni stvari, kar je imelo za posledico tudi napačno odločitev o stroških postopka .

Tožena stranka je s sklepom z dne 22.7.2004 v 1. točki ugotovila, da je tožnici z dnem 5.5.2004 iz razloga po 4. alinei 1. (pravilno: 2.) odstavka 20. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 prenehala veljavnost te pogodbe in tudi mandat s poslovnimi pooblastili kot direktorici računovodstva in financ tožene stranke. V 2. točki sklepa je sklenila, da tožnici skladno s 4. odstavkom 20. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 za obdobje od 6.5.2004 do 6.8.2004 pripada plača v višini povprečne osnovne bruto plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem mandata, v 3. točki pa, da se tožnici skladno z določilom 20/3 individualne pogodbe o zaposlitvi ponudi z dnem vročitve tega sklepa v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalke direktorja računovodstva in financ. Tožnica je zoper navedeni sklep 28.7.2004 vložila zahtevo za varstvo pravic ter nato tožbo 5.8.2004.

Sodišče prve stopnje je sklep razveljavilo, ker je zavzelo napačno stališče, da v konkretnem primeru sploh ni prišlo do nastanka razloga po 4. alinei 2. odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001, to je do odpoklica uprave s strani nadzornega sveta, da bi tožnici lahko prenehal mandat delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Odpoklic uprave s strani nadzornega ne pomeni, da bi moral biti direktor tožene stranke odpoklican iz krivdnih razlogov oz., da mu funkcija direktorja ne bi mogla prenehati z njegovim soglasjem, kot meni prvostopenjsko sodišče. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 s sprem.) v 250. členu določa, da lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave oz. predsednika, če je huje kršil obveznost, če ni sposoben voditi poslov, če mu skupščina izreče nezaupnico ali iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacijo, uvajanje novih proizvodov, večjo spremembo dejavnosti in podobno). Dejstvo, da je direktorju tožene stranke ta funkcija 5.5.2004 prenehala sporazumno, ne pomeni, da ni podan primer, ko lahko tožnici po pogodbi o zaposlitvi preneha mandat. Bistvo pogodbenega določila, ki predvideva prenehanje tožničinega mandata, je v tem, da ima zamenjava uprave lahko za posledico tudi zamenjavo vodilnih delavcev oz. prenehanje tožničinega mandata.

Pritožbeno sodišče že na tem mestu pritrjuje pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zavzelo povsem napačno stališče, da je šlo v primeru prenehanja tožničinega mandata za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter da bi morala tožena stranka pri tožničini razporeditvi na delovno mesto svetovalke direktorja računovodstva in financ uporabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. člen ZDR). V 3. odstavku 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 je bilo dogovorjeno, da bo tožnica v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja, razporejena na delovno mesto svetovalca ali na delovno mesto, ki ustreza znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru gre tožnici plača v višini najvišjega plačilnega razreda po kolektivni pogodbi družbe; če pa delavka nove pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ne podpiše v roku 15 dni od predložitve v podpis, ji delovno razmerje preneha z dnem izteka tega roka. Po 4. odstavku 20. člena pogodbe o zaposlitvi gre tožnici v primeru prenehanja mandata in razporeditve na drugo delovno mesto plača v višini povprečne osnovne bruto plače za zadnje tri mesece, še tri mesece od dneva prenehanja mandata, razen v primeru razrešitve iz krivdnih razlogov. Slednja določba pogodbe o zaposlitvi je podlaga za odločitev o pritožbi tožene stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o razveljaviti sklepa z dne 22.7.2004 v njegovi 2. točki ter tudi podlaga za odločitev o pritožbi tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi razlike v plači za avgust in september 2004.

Izpodbijani sklep tožene stranke z dne 22.7.2004 v ničemer ne nasprotuje določbam pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 ali takrat veljavnim predpisom, tako da ni razlogov za njegovo razveljavitev. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 22.7.2004 zavrnilo. Tožnica in tožena stranka sta bili že v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni, da lahko tožnici ob zamenjavi uprave preneha mandat direktorice računovodstva in financ, tako da ob nastopu tega dejstva izdaja posebnega sklepa o prenehanju mandata niti ni bila potrebna. Tožnica je bila že maja 2004 obveščena, da ji je z dnem 5.5.2004 zaradi zamenjane uprave prenehal mandat. Nato je sledila korenspondenca med tožnico in toženo stranko, v kateri je tožnica zahtevala izdajo formalnega sklepa o prenehanju mandata, kar je tožena stranka storila, vendar pa je 1. točka sklepa z dne 22.7.2004 dekleratorne narave, saj zgolj ugotavlja dejstvo prenehanja mandata 5.5.2004. Tožnica tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi lahko začel sklep z dne 22.7.2004 učinkovati šele od dneva, ko ji je bil vročen.

Ker je tožnici 5.5.2004 (in ne šele z vročitvijo sklepa z dne 22.7.2004) prenehal mandat delavke s poslovnimi pooblastili iz nekrivdnih razlogov in je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi 5.8.2004 sprejela ponujeno zaposlitev, je tudi vsebina 2. točke sklepa z dne 22.7.2004 pravilna in skladna s citiranim 4. odstavkom 20. člena pogodbe o zaposlitvi, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za avgust in september 2004 pa je neutemeljen. Zato je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi 2. točke sklepa z dne 22.77.2004 utemeljena, pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitev razlike v plači za avgust in september 2004 pa je neutemeljena. Sodišče je sicer napačno razlogovalo, da tožnica do višje plače po prejšnji pogodbi o zaposlitvi v mesecu avgustu in septembru 2004 ne more biti upravičena, ker je 5.8.2004 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. Podpis nove pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bila tožnici za delovno mesto svetovalka direktorja računovodstva in financ določena nižja plača, ni odločilen, saj je pogodba o zaposlitvi z dne 9.7.2001 določala, da ima tožnica še tri mesece po prenehanju mandata pravico do plače, ki bi jo prejemala kot direktorica računovodstva in financ.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica, ker je bila odpoklicana iz nekrivdnih razlogov, upravičena do odpravnine po 1. odstavku 24. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001, ki določa, da tožnici, če jo uprava kot delavko s poslovnimi pooblastili odpokliče brez krivdnih razlogov, pripada odpravnina v višini šestih povprečnih bruto osnovnih plač za zadnje tri mesece. 2. odstavek tega člena pojasnjuje, da v kolikor nadzorni svet odpokliče upravo brez krivdnih razlogov (kot je bilo v konkretnem primeru) pomeni to tudi razrešitev delavke s poslovnimi pooblastili in se šteje za odpoklic brez krivdnih razlogov. Odločitev v 3. točki izreka sodbe o dosojeni odpravnini je torej pravilna, pritožba tožene stranke v tem delu pa je neutemeljena.

Pač pa tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 1. odstavku 4. točke izreka sodbe, v kateri ji je iz naslova odpravnine po ZDR naložilo plačilo 3.054.718,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila. V pritožbi pravilno opozarja, da ta odločitev nima podlage v zakonu in drugih predpisih. Tožnica je odpravnino zahtevala po 109. členu ZDR, čeprav gre po tem členu delavcu odpravnina le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, tožnici pa je pogodba o zaposlitvi, sklenjena 5.8.2004, prenehala veljati 15.9.2004 na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, torej iz razloga, za katerega ZDR odpravnine ne predvideva. Tožnica v pritožbi navaja, da je bila prisiljena ''zaradi poslovnih razlogov tožene stranke'' skleniti sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je irelevantno, saj tožnica ni zahtevala razveljavitve sporazuma, tako da je pogodba o zaposlitvi z dne 5.8.2004 prenehala veljati s sporazumno razveljavitvijo 15.9.2004. Pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s to terjatvijo zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici del odpravnine priznalo na podlagi 4. odstavka 90. člena ZDR, ki določa, da ima delavec v primeru neustrezne zaposlitve po 3. odstavku 90 člena ZDR (ki kot ustrezno zaposlitev določa zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Zaključek o neustreznosti zaposlitve je utemeljilo z ugotovitvijo, da delovno mesto svetovalke direktorja računovodstva in financ ni bilo sistemizirano. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, v konkretnem primeru sploh ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tudi ne pride v poštev uporaba določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi o priznanju sorazmerne odpravnine zaradi sprejema neustrezne zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo razliko odpravnine v 2. odstavku 4. točke izreka sodbe, tako da je pritožba tožnice v tem delu neutemeljena. Ker pa je tožbeni zahtevek za plačilo te odpravnine že po temelju neutemeljen, so nerelevantne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odpravnine izhajati iz višje osnove po pogodbi o zaposlitvi z dne 9.7.2001, ne pa iz nižje osnove po pogodbi o zaposlitvi z dne 5.8.2004.

Tožničina pritožba je neutemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev iz 5. točke izreka - zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v višini 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da bi tožnica, glede na položaj, ki ga je imela kot direktorica računovodstva in financ, morala računati s situacijami, ki so se ji zgodile po prenehanju mandata, ter da je imela tožnica prav za takšne primere (kot odmeno za duševne bolečine) v pogodbi o zaposlitvi določeno odpravnino zaradi odpoklica iz nekrivdnega razloga. Verjelo je tožnici, da se je zaradi ravnanja tožene stranke po zamenjavi uprave počutila ponižano, da je doživljala strese in da je morala iskati zdravniško pomoč, vendar pa je nastanek škode zgolj eden izmed elementov, ki morajo biti podani za obstoj odškodninske obveznosti. Podana bi morala biti še vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke, ki bi moralo biti krivdno in protipravno. Tožnica je v zvezi s to odškodnino zatrjevala, da je bilo po zamenjavi uprave ravnanje in odnos tožene stranke do nje takšen, kot da je šlo za nesposobno, nezaupanja vredno delavko, s katero ni mogoče sodelovati, ter da je bila z razporeditvijo na drugo delovno mesto v očeh sodelavcev in tretjih predstavljena kot neprimerna in nepotrebna. Trdila je, da tožena stranka ni spoštovala pogodbenih določil in njenih zakonitih pravic, zaradi česar ni zdržala in je poiskala zdravniško pomoč. Zaradi nezakonitega in protipravnega ravnanja tožene stranke naj bi bila prizadeta njena čast in dobro ime, poseženo naj bi bilo v njeno duševno integriteto in nastala naj bi ji škoda na zdravju. Vendar pa je v zvezi z obravnavano odškodnino bistveno, da tožnici mandat direktorice računovodstva in financ ni prenehal nezakonito, ampak v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi. Ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, tudi zatrjevana odškodninska obveznost tožene stranke ni podana. Zato je tožničina pritožba zoper 5. točko izreka sodbe neutemeljena.

Odločitev v 6. točki izreka sodbe (odškodnina v zvezi z managerskim zavarovanjem) je pravilna, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja tudi z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s to odločitvijo. Tožena stranka se je po 2. odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 zavezala, da bo za čas trajanja te pogodbe sklenila managersko zavarovanje v korist delavke s poslovnimi pooblastili oz. v korist njenih dedičev z mesečno premijo v protivrednosti do 100 EUR, ki vključuje zavarovanje za primer rizičnih bolezni, nezgode in smrti. V spisu se nahaja zavarovalna polica za življenjsko zavarovanje z dne 28.7.2001, sklenjena med toženo stranko in zavarovalnico Triglav d.d. za čas od 1.8.2001 do 1.8.2006 (čas trajanja tožničinega mandata direktorice računovodstva in financ), pri čemer je tožnica opredeljena kot zavarovanec. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da ji je nastala škoda, ker je morala v času trajanja mandata plačevati dohodnino, po prenehanju mandata pa ji tožena stranka ni dovolila, da bi sama vstopila v zavarovalno razmerje, da bi lahko postala upravičena tudi do izplačila zavarovalnih vsot v primeru nastanka zavarovalnih primerov po navedeni polici. Tožena stranka ni nasprotovala tožničinim trditvam o tem, da ji je onemogočila vstopiti v zavarovalno razmerje, niti ni dokazovala, da tožnica sploh ni imela možnosti sama vstopiti v zavarovalno razmerje po prenehanju mandata. Tožena stranka tudi v pritožbi odločitve o tej odškodnini konkretno ne izpodbija, ampak se sklicuje zgolj na to, da je že v prvostopenjskem postopku prerekala vse tožničine zahtevke. Njena pritožba je tako tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožba tožnice neutemeljeno izpodbija 7. točko izreka sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odmene za konkurenčno klavzulo. Podlago za odločitev o tem delu zahtevka predstavlja 18. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001, ki v 4. odstavku določa, da se delavka zavezuje, da še 12 mesecev po prenehanju delovnega razmerja brez pisnega soglasja družbe ne bo sklenila delovnega razmerja ali pogodbe o delu ali ustanovila družbe ali kot lastnik stopila v družbo, ki je tej družbi konkurenčna. V 5. odstavku istega člena se je tožena stranka zavezala, da bo delavki za čas trajanja te prepovedi po prenehanju delovnega razmerja delavki zagotavljala mesečno odmeno zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov v višini 20% povprečne mesečne bruto osnovne plače delavke z poslovnimi pooblastili za zadnje tri mesece. V 6. odstavku je bilo določeno, da če družba ob priliki prenehanja delovnega razmerja z enostransko pisno izjavo razveže delavko od konkurenčne prepovedi, nima obveznosti glede odmene. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo, vendar z napačnim razlogovanjem, da razveza od konkurenčne prepovedi sploh ni potrebna, če delavec začne z delom, ki sploh ni konkurenčno z dejavnostjo prejšnjega delodajalca (kot je bilo v spornem primeru). Napačno je menilo, da lahko delavec uspešno vtožuje odmeno šele v primeru, če nove zaposlitve zaradi konkurenčne klavzule ne bi mogel sprejeti, bivši delodajalec pa bi zavrnil njegovo prošnjo za razvezo od konkurenčne klavzule. Takšno razlogovanje je v nasprotju s citiranimi pogodbenimi določili. Ker je bila tožnica pri iskanju nove zaposlitve omejena z dogovorjeno konkurenčno klavzulo, ki jo je tudi spoštovala, bi bila do navedene odmene lahko upravičena, vendar pa zgolj v primeru, če bi ji ob oz. po prenehanju mandata po pogodbi o zaposlitvi z dne 9.7.2001 prenehalo tudi delovno razmerje pri toženi stranki, kar pa se ni zgodilo. Tožnica je s toženo stranko dne 5.8.2004 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalka direktorja računovodstva in financ, ki je nadomestila prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Iz že citiranega 3. in 4. odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 namreč izhaja, da se tožnici v primeru prenehanja mandata, ki pa ne pomeni tudi hkratnega prenehanja delovnega razmerja, ponudi nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca, ki nadomesti prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (če pa v roku 15 dni ponujene pogodbe o zaposlitvi ne podpiše, ji delovno razmerje preneha z dnem izteka tega roka). Ker sta stranki 5.8.2004 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, ki ni več vsebovala določb o konkurenčni klavzuli, je bila s tem v celoti nadomeščena vsebina pogodbe o zaposlitvi dne 9.7.2001, zato so s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi tudi določila o konkurenčni klavzuli iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9.7.2001 prenehala veljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za razveljavitev sklepa z dne 22.7.2004) in v 1. odstavku 4. točke izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine v višini 3.054.781,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 dalje do plačila (oz. v višini 73.600,13 EUR s pp - glede na uveljavitev Zakona o uvedbi eura - ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navedena odločitev pritožbenega sodišča o glavni stvari je vplivala tudi na spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (8. točka izreka), pri čemer je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice zoper odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) utemeljeno priglasila 300 točk za tožbo, 800 točk za spremembo tožbe, 825 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1100 točk za pristop na narok, 50 točk za porabljeni čas, kar znese 3.075 točk - 1.411,492 EUR, skupaj s kilometrino (Grosuplje - Ljubljana) v višini 12,518 EUR, 20% DDV (284,802 EUR) in sodno takso (286.554,00 SIT oz. 1.195,758 EUR) pa 2.904,570 EUR. Tožena stranka je utemeljeno priglasila 300 točk za odgovor na tožbo, 800 točk za odgovor na spremenjeno tožbo, 1100 točk za zastopanje na naroku, 50 točk za porabljeni čas, kar znese 2.250 točk - 1.032,799 EUR, skupaj s kilometrino (Kranj - Ljubljana) v višini 12,518 EUR, 20% DDV (209,063 EUR) in sodno takso (72.826,00 SIT oz. 303,897 EUR) pa 1.558,277 EUR. Vrednost celotne vtoževane terjatve je bila 16.582.753,00 SIT (oz. 69.198,602 EUR). Tožnica je uspela glede zahtevka iz naslova odpravnine po pogodbi o zaposlitvi in glede zahtevka iz naslova odškodnine v zvezi z managerskim zavarovanjem v skupni vrednosti 7.170.792,90 SIT oz. 29.923,188 EUR. Glede na delež uspeha (43,26%) znašajo tožničini stroški postopka 1.256,169 EUR, stroški tožene stranke (56,74%) pa 884,166 EUR. Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 372,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri teku zakonskih zamudnih obresti upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13.12.2006, da začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v 1., 3., 4.1., 6. in 8. točki izreka in je izpodbijana vrednost tega dela sodbe 10.225,511,00 SIT oz. 42.670,301 EUR, tožena stranka pa je uspela s pritožbo doseči spremembo sodbe v 1. in 4.1. točki izreka sodbe (v vrednosti 3.054.718,70 SIT oz. 12.747,115 EUR), je s pritožbo uspela v 30%. V pritožbenem postopku je priglasila le sodno takso. Plačala je 204.510,00 SIT redne sodne takse za pritožbo, kar v 30% znese 61.353,00 SIT oz. 256,021 EUR. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v 2., 4.2., 5., 7. in 8. točki izreka. Izpodbijana vrednost tega dela sodbe je 6.357.242,20 SIT oz. 26.528,301 EUR. Tožnica je s pritožbo uspela le zoper izrek o stroških postopka (372,003 EUR), torej le v 1,4%. Utemeljeno je priglasila strošek za sestavo pritožbe v višini 750 točk (344,266 EUR), 20% DDV (68,853 EUR) in sodno takso za pritožbo (127.144,00 SIT oz. 530,562 EUR), kar znese 943,681 EUR - v 1,4% pa 13,21 EUR. Iz navednega izhaja, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati 242,81 EUR pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

Glede odločitve o zahtevku za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 22.7.2004, za plačilo odpravnine po ZDR v višini 487.718,00 SIT (oz. 2.035,21 EUR) s pp in odškodnine v zvezi z managerskim zavarovanjem v višini 373.121,10 SIT (oz. 1.557,00 EUR) s pp, je bilo potrebno v skladu z 31. in 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odločiti, ali se revizija zoper to odločitev dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZGD člen 250, 250. ZDR člen 38, 90, 38, 90.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg4OQ==