<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 777/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.777.2006
Evidenčna številka:VDS03975
Datum odločbe:09.03.2007
Področje:delovno pravo
Institut:ničnost dogovora o prevzemu delavcev - sodno varstvo

Jedro

Sodno varstvo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja in o razporeditvi k drugemu delodajalcu je dopustno le v primeru pravočasne predhodno izkoriščene notranje poti, to je pravočasnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu (člen 83/2 ZTPDR). Delavec pravnomočnosti takšnega sklepa ne more obiti z uveljavljanjem ničnosti dogovora med dvema delodajalcema, ki je podlaga za izdajo navedenega sklepa. Pravno varstvo delavcev v času veljavnosti ZTPDR in prejšnjega ZDR je bilo zagotovljeno v okviru postopka varstva pravic iz V. poglavja ZTPDR, pri čemer je šlo za asociativna in ne pogodbena delovna razmerja. Pogodbeno delovno razmerje je uvedel šele novi ZDR, zato tudi instituti obligacijskega prava v takšnem primeru ne pridejo v poštev. Njihova uporaba bi izničila kogentne in specialne določbe ZTPDR o postopkih varstva pravic in sodnem varstvu.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se je glasil na ugotovitev, da je dogovor o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu z dne 19.7.2002, ki je bil sklenjen med toženo stranko in družbo A.-S. d.o.o., ničen in da mora zato vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi tega dogovora oz. vzpostaviti prvotno stanje. Zavrglo je tudi tožbo tožnika v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in o prerazporeditvi tožnika k drugemu delodajalcu z dne 15.7.2002 ničen, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 31.8.2002 ni prenehalo in da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas od 31.8.2002 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je vtoževal razliko med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki in prejetimi zneski iz naslova denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za obdobje od avgusta 2003 do vključno aprila 2004 skupaj z vtoževanimi zakonskimi obrestmi. Zavrnilo je tudi del tožbenega zahtevka tožnika, v okviru katerega je vtoževal povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke.

Zoper navedena sklep in sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da ju razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik prav gotovo imel pravni interes za ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu, sklenjenega med toženo stranko in družbo A.-S. d.o.o.. Ker se njegov osnovni tožbeni zahtevek nanaša na ničnost tega dogovora, določbe 83. čl. ZTPDR in drugih določb iz V. poglavja tega zakona ni mogoče uporabiti. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar je potrdilo tudi vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 123/99. Dogovor o prevzemu delavcev, sklenjen med toženo stranko in družbo A.-S. d.o.o., je nezakonit oz. ničen, saj ni bil izveden pod pogoji, ki jih določa Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje napačno spustilo v vsebinsko odločanje glede dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo denarnih zneskov kot razlike med prejetim denarnim nadomestilom za čas brezposelnosti in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil zaposlen pri toženi stranki. Glede na to je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika v skladu z določbo 2. odst. 354. čl. ZPP njegovi pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo tudi v tem delu zavrglo.

Tožnik je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 9.2.2004 in uveljavljal ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, ki sta ga dne 19.7.2002 sklenili tožena stranka in družba A.-S. d.o.o.. Poleg tega je uveljavljal tudi ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in prerazporeditvi tožnika k drugemu delodajalcu z dne 15.7.2002. Od tožene stranke je zahteval tudi reintegracijo in reparacijo. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bil dogovor o prevzemu delavcev sklenjen med toženo stranko in podjetjem A.-S. d.o.o. dne 19.7.2002, na podlagi tega dogovora pa je tožena stranka tožniku dne 15.7.2002 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.7.2002 in o razporeditvi v družbo A.-S. d.o.o. s 1.8.2002. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal, kot mu je to dopuščal 2. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). To pomeni, da je ta sklep postal dokončen in pravnomočen. Po pravnomočnosti odločbe delodajalca delavec ni imel več možnosti izpodbijati te odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, sodno varstvo je bilo dopustno le v primeru pravočasne predhodno izkoriščene notranje poti pri delodajalcu (čl. 83/2 ZTPDR), učinkov pravnomočnosti pa tudi ni mogel obiti ali preseči z uveljavljanjem ničnosti sklepa delodajalca oz. ničnosti dogovora med dvema delodajalcema, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o razporeditvi delavca k drugemu delodajalcu in o prenehanju delovnega razmerja delavca pri prvem delodajalcu. Kot je bilo že ugotovljeno, je bilo pravno varstvo delavcev v času veljavnosti ZTPDR in prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS. št. 14/90, 5/91, 71/93), ki sta bila v veljavi v spornem obdobju, zagotovljeno v okviru postopka varstva pravic iz V. poglavja ZTPDR, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je šlo za asociativna in ne pogodbena delovna razmerja. Pogodbeno delovno razmerje je uvedel šele novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), zato tudi instituti obligacijskega prava v takšnem primeru ne pridejo v poštev. Njihova uporaba in upoštevanje bi dejansko izničilo kogentne in specialne določbe ZTPDR o postopkih varstva pravic in dopustnem sodnem varstvu v 15 dneh zoper dokončno odločitev pristojnega organa delodajalca (s posledicami, če delavec tega ne stori). Glede na to o konkretni zadevi ob ugotovljenem dejstvu pravnomočnega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožnika, tožniku ni mogoče zagotoviti sodnega varstva v delovnem sporu preko sklicevanja na ničnost sklepa tožene stranke oz. uveljavljanje ničnosti tega sklepa. Smiselno enako je v tem individualnem delovnem sporu v zvezi z odločitvijo o zavrženem delu tožbe razlogovalo že sodišče prve stopnje.

Podobno velja tudi za tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev z dne 19.7.2002. Dogovor med dvema delodajalcema o prevzemu delavcev je poslovna odločitev obeh delodajalcev, ki neposredno na pravice delavca ne vpliva. Neposreden učinek v konkretnem primeru je imel sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki zaradi prehoda k drugem delodajalcu in o razporeditvi k drugemu delodajalcu. V zvezi s tem je imel tožnik na voljo pravna sredstva, ki bi mu omogočala zaščito pravic, vendar pa jih ni izkoristil. Zato v konkretni zadevi tožnik ne izkazuje interesa glede sklicevanja na ničnost omenjenega dogovora.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, v okviru katere se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/99, saj je bila odločitev vrhovnega sodišča v citiranem individualnem delovnem sporu sprejeta ob drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je namreč tožnik izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja in ne enostranskega akta delodajalca. V omenjeni zadevi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ugotavljanje veljavnosti ali neveljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni tako dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpeljati v postopku varstva pravic, kot da bi šlo za enostransko odločitev in enostranski poseg delodajalca v delavčevo pravico. Z ozirom na to bi bilo potrebno takšen sporazum zaradi napak volje oz. zaradi omejene poslovne sposobnosti pri sklepanju izpodbijati glede na določbe obligacijskopravnih predpisov (Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 oziroma pred njegovo uveljavitvijo Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89).

Glede na to je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika in ob upoštevanju tega, da na določene pritožbene razloge pazi po uradni dolžnosti, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) in v skladu z odločbo 2. odst. 354. čl. ZPP tožbo tudi v tem delu zavrglo, saj se vprašanje dopustnosti tožbe nanaša tudi na dopustnost uveljavljanja denarnega dela tožbenega zahtevka. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. čl. ZPP), saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZTPDR člen 83, 83/2, 83, 83/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg4OA==