<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 925/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.925.2006
Evidenčna številka:VDS03964
Datum odločbe:11.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:regres za letni dopust - pravica do sorazmernega dela letnega dopusta - izraba letnega dopusta

Jedro

Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. junija 2003, je imela v letu 2003 pri toženi stranki pravico izrabiti le polovico letnega dopusta (3. alinea 1. odstavka 162. člena ZDR). Delodajalec ji je sicer omogočil izrabo celotnega dopusta (čeprav tega ni bil dolžan), kar pa ne pomeni, da je s tem pridobila tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ne pa na dejansko izrabo (4. odstavek 131. člena ZDR), zato je bila tožnica upravičena le do polovice regresa za letni dopust.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper odločitev o razliki v regresu za letni dopust za leto 2003 se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse tri tožene stranke, od katerih je tožnica zahtevala solidarno plačilo razlike v plači za november in december 1999 ter januar 2000 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilom davkov in prispevkov, razliko v plači za čas od januarja do junija 2003 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilom davkov in prispevkov, razliko v regresu za letni dopust za leto 2003 in za povrnitev stroškov postopka. Tožnici je naložilo plačilo stroškov toženih strank v skupnem znesku 376.464,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb ZPP o enotnem sosporništvu. Moralo bi izdati zamudno sodbo zoper tretjetoženo stranko, saj pri enotnem sosporništvu odgovor na tožbo prvo in drugotožene stranke ne učinkuje tudi za tretjetoženo stranko. Poleg tega je napačno štelo, da je terjatev iz naslova plač za november in december 1999 ter januar 2000 zastarala. Tožnica je toženo stranko pozvala k plačilu 15.10.2002, zato zastaralni rok teče šele od tega dne dalje. Spregledalo je, da tožnica uveljavlja terjatev iz pogodbe o zaposlitvi direktorja in ni upoštevalo izpovedi tožnice, da je ves čas opravljala delo direktorja. Ni se tudi opredelilo do kriterijev za individualne pogodbe poslovodnih delavcev. Nesprejemljiv je zaključek, da naj bi bila ta terjatev poravnana s plačilom šestih milijonov tolarjev. V zvezi z regresom za letni dopust pritožba navaja, da je tožena stranka pred prenehanjem delovnega razmerja z dne 30.6.2003 omogočila tožnici izrabo celotnega dopusta, zato ji pripada tudi celoten regres. Upravičena je tudi do razlike v plači za prvo polletje leta 2003. Plače v tem času niso bile zakonito znižane in razlika tudi ni mogla biti zajeta v dogovoru o plačilu 6 milijonov SIT, saj je bil dogovor sklenjen pred zapadlostjo plač za leto 2003, vnaprej pa ni bilo mogoče predvideti, kakšna bo sploh razlika. Ni mogoče tudi mimo tega, da je v dogovoru izrecno zapisano, da dogovorjeni znesek predstavlja odpravnino, kar ugotavlja tudi sodišče samo. Izpoved priče K. o tem, kaj je bilo z zneskom mišljeno, ni dokazana, ker izračuni, na katere se je skliceval, v spis niso bili vloženi, priča H. pa je izpovedovala na splošno in o konkretni zadevi ni bila seznanjena. Dejstvo je, da je bila z zneskom šest milijonov tolarjev poravnana odpravnina v znesku nekaj čez štiri milijone tolarjev ter nagrada v višini nekaj več kot dva milijona tolarjev (za ta del je tožnica tožbo umaknila). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, se v samo višino ni spuščalo in ni izvedlo dokaza z izvedencem. Zato pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da uveljavlja napačno uporabo določb o enotnem sosporništvu oziroma pogojih za izdajo zamudne sodbe, pritožbeno sodišče šteje, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnosti sodbe. ZPP v 196. členu izrecno določa, da se enotni sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko, tako, da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da odgovor na tožbo, ki sta ga podali prvo in drugotožena stranka ne učinkuje za tretjetoženo stranko. Iz citirane določbe izhaja ravno nasprotno. Vse tri tožene stranke so enotni sosporniki, saj je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Prvo in drugotožena stranka sta nastali z delitvijo tretjetožene stranke (ki po delitvi ni nehala obstajati). Z delitvijo družbe po 533. a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 z dopolnitvami in spremembami) sta prevzemni družbi prevzeli soodgovornost (poleg prenosne družbe) za vse obveznosti prenosne družbe, nastale do dneva vpisa delitve v register. Zato v tem sporu vse tri družbe nastopajo kot solidarni dolžniki oziroma kot nujni sosporniki. Sodišče prve stopnje je določbe ZPP pravilno uporabilo, saj pogojev za izdajo zamudne sodbe zoper tretje toženo stranko ni bilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Terjatev iz naslova razlike v plači za november in december 1999 ter januar 2000 je zastarala. Kot ugotavlja že pritožba, je terjatev iz naslova razlike v plači za november 1999 zapadla v plačilo dne 18.12.1999, terjatev iz naslova razlike v plači za december 1999 dne 18.1.2000 in terjatev iz naslova razlike v plači za januar 2000 dne 18.2.2000. Tožba je bila vložena 4.4.2005, kar pomeni po preteku petletnega zastaralnega obdobja. Za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja (ni bistveno, ali gre za pogodbo o zaposlitvi delavca ali pogodbo o zaposlitvi direktorja) velja splošni, petletni zastaralni rok, saj noben zakon za te terjatve ne določa drugačnega zastaralnega roka (346. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001). Kot določa 336. člen OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Tožnica je imela pravico terjati izpolnitev navedenih obveznosti 19.12.1999, 19.1.2000 in 19.2.2000. Za vsako od posameznih terjatev je začel teči zastaralni rok na ta dan in ne na dan, ko je tožnica (po dobrih dveh letih) izpolnitev obveznosti dejansko terjala. Ker je ob vložitvi tožbe petletni rok za vse terjatve že potekel, je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova razlike v plači za november 1999, december 1999 in januar 2000 utemeljeno zavrnilo.

Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2003. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30.6.2003, zato je bila upravičena le do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2003, ki ga je tudi prejela. Po 161. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), na katerega se sklicuje pritožba, delavec sicer res pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Vendar pa naslednji, 162. člen določa, da ima delavec pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu med drugim tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Tožnica je torej v letu 2003 imela pravico izrabiti polovico letnega dopusta in je zato imela pravico le do sorazmernega dela regresa. Delodajalec ji je sicer omogočil izrabo celotnega dopusta (čeprav tega ni bil dolžan), kar pa ne pomeni, da je s tem pridobila pravico tudi do celotnega regresa. Pravica do regresa je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ne pa na dejansko izrabo. To izhaja iz 4. odstavka 131. člena ZDR, po katerem ima delavec v primeru, ko ima pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, tudi pravico le do sorazmernega dela regresa.

Končno pritožbeno sodišče tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o dogovoru, ki sta ga stranki sklenili 14.12.2002. Dogovorili sta se za plačilo "odpravnine" v znesku šest milijonov tolarjev, s podpisom dogovora pa se je tožnica odpovedala vsem "nadaljnjim zahtevkom" do delodajalca. V postopku je bilo sporno, ali se je s tem odpovedala tudi bodoči razliki v plači. Ni sporno, da od januarja do junija 2003 tožnica ni prejemala plače v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi. Sporno med strankama je bilo, ali je znesek, ki sta ga stranki določili v dogovoru, obsegal tudi bodočo razliko v plačah za čas do prenehanja delovnega razmerja tožnici. Ne gre torej za to, da bi se tožnica čemurkoli odpovedovala, ampak za to, ali je s podpisom dogovora potrdila, da je v znesku šest milijonov tolarjev zajet ves dolg (tudi bodoči) tožene stranke do nje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je znesek šestih milijonov obsegal tudi bodočo razliko v plačah, za katero se je ob podpisu že vedelo, da bo nastala. O tem je prepričljivo izpovedal priča K., izpoved pa je potrdila tudi priča H.. Tožničini trditvi, da za finančno situacijo podjetja ni vedela, ni mogoče verjeti. Kot bivši direktorici in nato pomočnici direktorja za investicije ji ni mogla ostati skrita, pa če bi bila še tako indiferentna za dogajanje v podjetju. Nadalje je kot bivša direktorica, zadolžena za zakonito poslovanje podjetja, morala vedeti tudi to, da zakon ne predvideva dogovora o trajnem presežku. Da je bilo prenehanje delovnega razmerja sporazumno dogovorjeno, izhaja iz dogovora z dne 14.12.2002, v katerem se delodajalec zavezuje sprejeti tožnico nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v primeru, če ne bo mogla uveljaviti pravic iz naslova brezposelnosti ali če ji odpravnina ne bo izplačana. Če jo je bil torej delodajalec pripravljen sprejeti nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi to pomeni, da v resnici ni trajno prenehala potreba po njenem delu. Če ni prenehala potreba po njenem delu, bi lahko ostala zaposlena. Jasno je tudi, da "odpravnina" daleč presega znesek, določen v 36. f členu starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/01, 71/93). Trditvi, da je bila v znesku poleg odpravnine zajeta razlika izplačila po sklepu skupščine z dne 14.10.1999 (skupščina je odločila, da tožnici pripada nagrada v višini šestih neto plač zadnjega meseca), ni mogoče slediti, saj tožnica ni dokazala, da ta razlika res obstoji, na kakšen način jo je izračunala in koliko je iz tega naslova že prejela. Prav tako pa tožnica ni mogla biti v veri, da je v znesku zajeta razlika v plači za november 1999, december 1999 in januar 2000. Kot bivši direktorici podjetja ji je moralo biti znano, da Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev niso materialni predpis, ki bi kakorkoli zavezoval delodajalca, ampak je to le priporočilo za vsebino pogodb o zaposlitvi. V tožničini pogodbi o zaposlitvi pa ni bilo dogovorjeno, da ji še tri mesece po izteku mandata pripada plača direktorja; zato za izplačilo ni bilo nobene podlage. V 4. členu dogovora je zapisano, da so s plačilom tega zneska poravnane vse obveznosti delodajalca do delavke v celoti. Iz tega sledi, da znesek ni obsegal le "odpravnine". Ker je v 4. členu dogovora tudi določeno, da se tožnica odpoveduje "nadaljnjim" zahtevkom, je zaključek, da dogovorjeni znesek predstavlja tudi bodoče terjatve logičen. Ker poleg odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec tožnici ni dolgoval drugega, kot razliko v plači za januar do junij 2003, tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je bila ta zajeta v dogovorjenem in izplačanem znesku. V tem času je bila namreč plača začasno znižana, kar je bilo ob podpisu sporazuma znano, natančno pa je bilo tudi znano, kolikšna bo razlika. Pritožbena trditev, da v spisu ni izračuna, ni točna, saj se nahaja v prilogi B 16. Vprašanje, ali je bilo znižanje plač zakonito, pa je za ta spor brezpredmetno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V tem sporu gre za plačilo razlike v plači, ki presega milijon tolarjev in za plačilo razlike v regresu za letni dopust, ki ne dosega tega zneska. Revizija je po določbah ZPP glede odločitve o razliki v plači dovoljena, ni pa dovoljena glede odločitve o razliki v regresu za letni dopust. Kadar revizija po določbah ZPP in določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) ni dovoljena, jo lahko pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Ker pri odločitvi o razliki v regresu za letni dopust ne gre za nobenega od naštetih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZDR člen 131, 131/4, 161, 162, 162/1, 162/1-3, 131, 131/4, 161, 162, 162/1, 162/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg3Nw==