<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 173/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.173.2006
Evidenčna številka:VDS03959
Datum odločbe:14.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:nezakonito prenehanje delovnega razmerja - reintegracijski zahtevek - reparacijski zahtevek - zastaralni rok - začasna odredba

Jedro

Zahtevka za vrnitev nazaj na delo ni potrebno uveljavljati najkasneje do konca postopka na prvi stopnji v okviru spora o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Ker v ZTPDR ni predviden poseben rok za uveljavljanje obveznosti vrnitve na delo, je potrebno pri uveljavljanju reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja upoštevati splošni zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja, če reintegracijski zahtevek ni bil postavljen v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 20.12.2006, s katerim je sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo, s katero je:

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunavati in plačevati nadomestilo plače v višini 125.052,00 SIT (521,83 EUR) bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na račun tožnice do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse dokler traja spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki;

- sklenilo, da se začasna odredba izvrši tako, da se dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev in se nalaga bankama NLB d.d. Ljubljana in Bank Austria Creditanstalt d.d. Ljubljana, da z računa dolžnika (tožene stranke) po pravnomočnosti tega sklepa mesečno vsakega 18. dne v mesecu na račun upnice (tožnice) prenese upnikovo denarno terjatev v znesku 125.052,00 SIT bruto oz. neto nadomestilo plače v znesku 81.829,03 SIT, prispevke in davke v zneskih, navedenih v sklepu, pa na ustrezne račune, ki so prav tako razvidni iz sklepa;

- sklenilo, da se terjatve poravnavajo mesečno, če takrat, ko banka sprejme sklep o izvršbi, na računu tožene stranke ni sredstev, pa obdrži banka sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi prenos, ko sredstva prispejo na račun. Banka ne sme izvršiti naloga tožene stranke, preden ni plačana terjatev po sklepu, in mora ravnati v skladu s 145. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB3, Ur. l. RS št. 110/2006), sklep pa velja do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu (I. in II. točka izreka).

Predlog za izdajo začasne odredbe z dovolitvijo izvršbe je bil v presežku do zneska 1.070,07 EUR zavrnjen (III. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 20.12.2006 se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi ugovoru tožene stranke ter zavrne predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da je se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu konkretno opredelilo le do ugovorne navedbe, da je za izvršitev začasne odredbe potrebno obračunati davke in prispevke, sicer pa je zapisalo le, da vztraja pri ugotovitvah in obrazložitvi sklepa z dne 20.12.2006. S tako skopo obrazložitvijo sklepa je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ima sklep takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Izrek sklepa o izdani začasni odredbi je v nasprotju sam s seboj - točka I je v nasprotju s točko II. V točki I sklepa je sodišče toženi stranki naložilo obračunavati in plačevati minimalno plačo, v točki II/I izreka pa je obračunalo prispevke od minimalne plače in navedlo račune, na katere mora banka prispevke plačati. Dajatev, ki naj bi jo izvrševala tožena stranka neposredno, je drugačna od dajatve, ki naj bi jo prisilno z izvršbo realizirala banka. Sklep v točki I ni izvršljiv, ker spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja ne obstaja, ker je že pravnomočno rešen pod opr. št. Pd 138/2000, sedanji spor pa ni spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, zato izvršitev oz. trajanje sklepa ni izvedljiva in je v izrecnem nasprotju z izrekom sklepa pod točko II/4. odstavek. Sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. Ob smiselni uporabi določb ZPP je prekoračilo zahtevek tožeče stranke in odločilo v obsegu, ki ga tožeča stranka ni zahtevala. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je sodišče ugodilo predlogu za zavarovanje denarne terjatve ali predlogu za zavarovanje nedenarne terjatve, čeprav je to vprašanje odločilno. Za zavarovanje nedenarne terjatve pogoji ne obstajajo, ker zlasti izostane pogoj, da traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, podlage, ki utemeljuje njegovo odločitev, pa ni ustrezno obrazložilo. Nesprejemljiv in nekorekten je očitek samovoljnosti in ignorance toženi stranki. Sodišče samo je tožbo zavrglo in zavrnilo tožbeni zahtevek na reintegracijo, njegovo odločitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. To je veljalo vse do odločitve Vrhovnega sodišča RS, s katero je bila tožena stranka seznanjena šele 10.10.2006, zato do tedaj ni imela nobene podlage, da bi tožnico pozvala nazaj na delo, če v sporu ni uspela. Tožena stranka do danes ni z ničemer zavlačevala postopka. Določbi čl. 272 in 273 ZIZ je treba tolmačiti restriktivno, tako v smislu trditvene podlage predloga kot tudi v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa. Sklep mora biti dejansko in pravno izvršljiv, obrazložitev pa mora biti izdelana v smislu določbe 324/4 člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, saj se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do bistvenih navedb v ugovoru, v ostalem pa se je pravilno sklicevalo na že zavzeta stališča v sklepu o izdani začasni odredbi, ki jih zagotovo ni bilo dolžno ponavljati. Izpodbijani sklep zato nikakor nima takšnih pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje vse obvezne sestavine, predpisane v 4. odstavku 324. člena ZPP, na katerega se izrecno sklicuje pritožba.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa strinja, saj je sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa poudarja naslednje:

Obravnavani individualni delovni spor se nanaša na uveljavljanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v povezavi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Nedvomno gre za spor o obstoju delovnega razmerja, saj tožeča stranka s tožbo zahteva vrnitev na delo k toženi stranki ter priznanje obstoja delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1.3.1996 dalje, poleg tega pa uveljavlja še denarni (reparacijski) zahtevek. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene. To velja zlasti za očitek, da sklep o izdani začasni odredbi (z dne 20.12.2006) ni izvršljiv, ker spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ne obstaja zato, ker je bil pravnomočno zaključen pod opr. št. Pd 138/2000, obravnavani spor opr. št. Pd 466/2006 pa naj ne bi bil spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja.

Stališče sodišča prve stopnje, da je verjetnost terjatve, v zavarovanje katere je bila predlagana začasna odredba, izkazana, je pravilno. Razlogi, ki kažejo na utemeljenost tožbenega zahtevka za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pri tem je odločilnega pomena sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26.9.2006, s katerim sta bila razveljavljena sodba in sklep sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu ter sklep in sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrženju tožbe glede zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače od vključno meseca junija 2002 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V navedenem sklepu Vrhovnega sodišča RS je bilo zavzeto stališče, da v ZTPDR ni predviden poseben rok za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo, zato gre za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS torej ni pritrdilo stališču, ki ga je v razveljavljeni sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1780/2003 z dne 18.3.2005 zavzelo Višje delovno in socialno sodišče, da je potrebno uveljavljati zahtevek za vrnitev na delo v okviru spora o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja (najkasneje do konca postopka na prvi stopnji). V obravnavani zadevi je bila tožba vložena v okviru splošnega zastaralnega roka, ki, glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, začne teči z dnem pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 138/2000 z dne 13.12.2001, v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 239/2002 z dne 9.5.2002 (s katerim je bilo ugotovljeno, da je bila pritožba tožene stranke zoper sodbo umaknjena), s katero sta bila kot nezakonita razveljavljena sklepa tožene stranke z dne 9.11.1995 ter 14.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki.

Izdana začasna odredba se nanaša na zavarovanje nedenarne terjatve, saj se je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi sklicevalo na določbo 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ-UPB3. Dejstvo, da so v tem sklepu navedene tudi določbe 270. člena istega zakona, ki določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, ni pomembno in na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Po oceni pritožbenega sodišča so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo po 1. in 2. odstavku 272. člena ZIZ-UPB3, pri čemer je iz razlogov sklepa o izdani začasni odredbi razvidno, da je izpolnjena predpostavka iz 2. alinee 2. odstavka 272. člena navedenega zakona. Poleg tega pa so izpolnjeni tudi v zakonu določeni pogoji za izdajo odredbe po 5. točki 273. člena istega zakona, to je za plačevanje nadomestila plače tožnici za čas trajanja sodnega spora v zvezi z vrnitvijo na delo in priznanjem obstoja delovnega razmerja (čeprav je bilo o nezakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno odločeno). Tožnica je brezposelna in že vrsto let prejema denarno socialno pomoč, kar pomeni, da je plačevanje nadomestila plače (v višini minimalne plače) potrebno za njeno preživljanje. Izguba zaposlitve ima za vsakega delavca hude posledice zaradi izpada dohodkov, ki jih delavec potrebuje za preživljanje sebe in svoje družine. Dolgoletna brezposelnost tožnice je nedvomno posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, dejstvo, da je tožnica prejemnica socialne pomoči, pa že samo po sebi kaže na njeno slabo ekonomsko stanje in na nujnost izdaje predlagane začasne odredbe.

Med I. in II. točko izreka sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 20.12.2006 ni nikakršnega nasprotja. Prvostopenjsko sodišče tudi ni v ničemer prekoračilo zahtevka oz. predloga za izdajo začasno odredbo, čeprav je v II. točki natančno opredelilo način obračunavanja in plačila prispevkov in dohodnine. Tako formulirani sklep je edino pravilen, ker lahko banka le v primeru, če so po višini konkretno navedeni tudi prispevki in izračunano neto nadomestilo, izvrši začasno odredbo. To pa sploh ne bo potrebno, če bo izdano začasno odredbo izvršila tožena stranka sama. I. točka sklepa se enako kot II. točka sklepa nanaša na obračun in plačilo nadomestila plače v višini 125.052,00 SIT oz. 521,83 EUR bruto mesečno. Toženi stranki je določno in jasno naloženo, da mora odvesti davke in prispevke in tožnici izplačevati neto znesek nadomestila, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem nesprejemljive. Izdana začasna odredba se nanaša na plačilo nadomestila v višini minimalne plače, kar je po višini približno polovica zahtevanega (tožnica je zahtevala nadomestilo v višini 256.173,91 SIT oz. 1.070,07 EUR), zato predlog nikakor ni prekoračen.

Sklep o izdani začasni odredbi z dne 20.12.2006 je torej pravilen in zakonit, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, kar pomeni, da je pravilen tudi izpodbijani sklep.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.

 


Zveza:

OZ člen 346, 346.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg3Mg==