<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 140/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.140.2006
Evidenčna številka:VDS03958
Datum odločbe:14.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - prisilna poravnava

Jedro

Ker je določba 106. člena ZDR jasna in nedvoumna in ker daje pristojnost za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le upravitelju prisilne poravnave, delodajalec brez posebnega pooblastila upravitelja prisilne poravnave svojim delavcem ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Citirana določba je v primerjavi s splošno določbo 1. odstavka 18. člena ZDR specialna določba, zato jo je potrebno uporabiti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka 29.4.2005, nezakonita in da mu na podlagi te odpovedi po poteku odpovednega roka delovno razmerje ne preneha. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka 150 dni od vročitve odpovedi. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prepričan, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 106. člen Zakona o delovnih razmerjih. Zakon jasno določa, da v primeru potrjene prisilne poravnave lahko upravitelj v prisilni poravnavi s 30 dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbo o zaposlitvi največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu o prenehanju delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da odpovedi ni podal upravitelj prisilne poravnave, temveč direktorica, je odpoved nezakonita. Glede na to je odločitev sodišča v nasprotju z določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku v skladu z določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je sklep o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko postal pravnomočen 4.5.2005 (B5). V okviru postopka prisilne poravnave je bil sprejet tudi program prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije (B4), s katerim je bilo med drugim ukinjeno tudi tožnikovo delovno mesto "skladiščnik". Glede na to je zaključilo, da je obstajal resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z dejstvom, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga direktorica tožene stranke in ne upravitelj prisilne poravnave, je zaključilo, da to na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Postavilo se je na stališče, da je zakonodajalec z ozirom na fakultativnost upravitelja prisilne poravnave (upravitelj prisilne poravnave ni obvezen organ) prepustil delodajalcu, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem. Glede na to je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku s strani pristojnega organa, ko jo je podala direktorica tožene stranke, ne pa upravitelj prisilne poravnave. V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vtoževanje daljšega odpovednega roka, je zaključilo, da je ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici potrjene prisilne poravnave določil za delavce 30 dnevni odpovedni rok, ne glede na delovno dobo delavca, kateremu se odpoveduje pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgoraj omenjenimi stališči sodišča prve stopnje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obstajal resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2) na podlagi določbe 106. člena ZDR, saj je bilo tožnikovo delovno mesto v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko ukinjeno (B4). V tej redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožniku utemeljeno določen tudi 30 dnevni odpovedni rok, ki ga je določba 1. odstavka 106. člena ZDR izrecno predvidela. 30 dnevni odpovedni rok po 1. odstavku 106. člena ZDR predstavlja posebno ureditev, ki je različna od splošnih določb ZDR o minimalnih odpovednih rokih, ki jih je zakonodajalec opredelil v 92. členu in ki so bili v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odvisni od števila let delovne dobe, ki jo je imel delavec pri delodajalcu oziroma pri njegovem pravnem predniku.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko na podlagi določbe 106. člena ZDR redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga poda delodajalec in ne le upravitelj prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje o tem, da obstajajo tehtni razlogi, da bi zakonodajalec v primeru postopka prisilne poravnave nad delodajalcem prepustil podajanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalcu (glede na to, da upravitelj prisilne poravnave ni obvezen organ, glede na pristojnosti upravitelja prisilne poravnave). Ker pa je po stališču pritožbenega sodišča določba 106. člena ZDR jasna in nedvoumna in ker daje ta določba pristojnost za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le upravitelju prisilne poravnave, pritožbeno sodišče meni, da delodajalec brez posebnega pooblastila upravitelja prisilne poravnave ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svojim delavcem po določbi 106. člena ZDR. Določba 106. člena ZDR je specialna določba v primerjavi s splošno določbo 1. odstavka 18. člena ZDR, zato je v skladu s splošnimi pravili potrebno uporabiti specialno določbo (podobno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 661/2004 z dne 5.6.2005). Pritožbeno sodišče pozna tudi stališče, zavzeto v sodbi opr. št. Pdp 656/2004 z dne 16.12.2004, iz katerega izhaja, da v primeru, če odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi predsednik uprave in ne upravitelj prisilne poravnave, ta pomanjkljivost sama po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem stališčem pa pritožbeno sodišče z ozirom na jasno določbo 106.člena ZDR ne soglaša. Če poda delavcu bodisi redno bodisi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nepristojni organ, je takšna odpoved po mnenju pritožbenega sodišča nezakonita. V prid stališču, da lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 106. členu ZDR le upravitelj prisilne poravnave, je tudi komentar določbe 106. člena ZDR, (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom, Založniška hiša Primath Ljubljana, 2002) iz katerega izhaja, da bi bilo bolj smiselno, če določba 106. člena ZDR ne bi prenašala pristojnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi od delodajalca na upravitelja prisilne poravnave, zaradi česar bi bilo primerno spremeniti ureditev 106. člena ZDR in odločanje o odpovedih pogodb o zaposlitvi v primeru prisilne poravnave pustiti delodajalcu (str. 411, 412). Dejstvo, da zakonodajalec ni upošteval drugačnega položaja upravitelja prisilne poravnave v primerjavi s stečajnim upraviteljem še ne nudi podlage zaključku, da 106. člen ZDR dopušča, da lahko poleg upravitelja prisilne poravnave (katerega funkcije lahko v primeru iz čl. 16/3 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj. opravlja predsednik senata) poda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi neposredno delodajalec.

V dokaznem postopku, izvedenim pred sodiščem prve stopnje pa je bilo nadalje ugotovljeno, da je upravitelj prisilne poravnave dne 21.4.2005 direktorico tožene stranke pooblastil za izvedbo vseh potrebnih postopkov v zvezi z izvršitvijo načrta finančne reorganizacije, še zlasti programa presežnih delavcev, kot je bilo to določeno v načrtu. Direktorica je bila zadolžena, da opravi vse potrebne razgovore tako s sindikatom, svetom delavcev ter posameznimi delavci v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi ter njihovih vročitev, pri čemer je morala tekoče obveščati upravitelja prisilne poravnave o izvedbi programa presežnih delavcev (B10). Po stališču pritožbenega sodišča je z navedeno listino upravitelj prisilne poravnave prenesel na direktorico tožene stranke tudi pristojnosti v zvezi z podajanjem redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 106. členu ZDR. Ker je ob upoštevanju navedenega direktorica tožene stranke imela pooblastilo za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZDR člen 18, 18/1, 106, 18, 18/1, 106.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg3MQ==