VDS sodba Pdp 1283/2005

Jedro

Tožnik se je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bil upravičen do bruto plače 826.189,90 SIT, zaposlil pri drugem delodajalcu, kjer je bil upravičen do bruto plače 400.422,60 SIT. Sodišče mu je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ob upoštevanju znižanja plače, starosti 50 let in predvidene delovne aktivnosti do upokojitve, priznalo odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v 5. tč. izreka delno spremeni tako, da na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 31.10.2004 priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter obračunati bruto plačo za mesece:

- marec 2004 v znesku 1.200.880,80 SIT,

- april 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- maj 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- junij 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- julij 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- avgust 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- september 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

- oktober 2004 v znesku 826.189,90 SIT,

ter po odvedbi davkov in prispevkov izplačati tožniku neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega izplačila plače od 15. dne v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca do plačila, kar tožnik zahteva več, to je v celoti bruto razliko plače do zneska 1.200.880,80 SIT za zahtevane mesece, pa se zavrne,"

- v 6. tč. izreka spremeni tako, da glasi:

"zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plači za mesec november 2004 v znesku 800.458,00 SIT, za mesec december 2004 v znesku 800.458,00 SIT in za mesec januar 2005 v znesku 800.458,00 SIT ter po odvedbi davkov in prispevkov od navedenih zneskov izplačati tožniku neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila od 15. dne v mesecu dalje za razliko iz preteklega meseca do plačila,"

- v 7. tč. izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina v višini 11.817.780,00 SIT zniža na 5.000.000,00 SIT, kar tožnik zahteva več, pa se zavrne in

- v 10. tč. izreka delno spremeni tako, da se prisojeni stroški v višini 1.454.220,60 SIT znižajo na 1.009.088,00 SIT.

. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba

. sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je podala tožena stranka dne 19.1.2004 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki obstoji do dne 31.10.2004 (2. tč. izreka), kar je tožnik zahteval več, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne 2.2.2005, pa je sodišče zavrnilo (3. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati za mesec februar 2004 razliko med dejansko prejeto in pripadajočo bruto plačo v v višini 730.903,00 SIT (4. tč. izreka), da je nadalje dolžna tožniku od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vključno dne 31.10.2004 priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 31.1.2003 obračunati bruto plačo za čas od meseca marca 2004 do oktobra 2004 v vsakokratnem mesečnem znesku 1.200.880,80 SIT ter po odvedbi davkov in prispevkov izplačati tožniku neto višino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (5. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači za čas od meseca novembra 2004 do januarja 2005 vsakokratno razliko v bruto znesku 800.458,00 SIT ter po odvedbi davkov in prispevkov izplačati tožniku neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (6. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča plačati odškodnino v višini 11.817.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.2.2005 dalje do plačila (7. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 115.666,00 SIT ter po odvedbi davkov in prispevkov izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2004 dalje do plačila (8. tč. izreka), v presežku pa zahtevek iz tega naslova, to je obračun regresa v bruto višini 162.853,00 SIT, zavrnilo (9. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.454.220,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (10. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Tožnik se je pravici do zagovora izrecno odpovedal že ob vročitvi pisne obdolžitve, pri čemer ni navedel, da je to storil iz razloga, ker se na zagovor ni mogel ustrezno pripraviti. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika z dne 14.5.2004. V svojem postopku je tako tožniku omogočila zagovor. Dejstvo, da tožnik ni imel možnosti posveta z odvetnikom, je nesprejemljivo. Tožnik bi lahko zahteval preložitev zagovora. Nadalje se ne strinja z višino prisojenega nadomestila plače po prenehanju delovnega razmerja. Ker se je tožniku iztekla pogodba v svojstvu delavca s posebnimi pooblastili, to je pomočnika direktorja za komercialo, ni upravičen do višine plače iz navedene pogodbe. Tudi sicer mu je bila iz tega naslova izplačevana plača z upoštevanjem najvišje uspešnosti, ki je ni dosegal vsak mesec. Stimulacija je bila vezana na kvaliteto in obseg njegovega dela. Ne strinja se tudi z odločitvijo o prisojeni odškodnini. Tožnik ni težko zaposljiva oseba, saj si je z dosedanjim delom ustvaril veliko informacij in stikov iz svojega delovnega področja. Sodišče je dalo prevelik pomen njegovi izpovedbi. Ni upoštevalo tudi drugih dejstev v zvezi z nastalo škodo. Višina odškodnine je neprimerna in v neskladju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožniku ne more pripadati zadoščenje na dveh podlagah in sicer, da mu je najprej priznana zaostala delovna doba ter nadomestilo plače, nato pa še plačilo iz naslova odškodnine. Poleg tega izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je sodišče pri njihovi odmeri upoštevalo tudi nekatere pripravljalne vloge, ki za pravdo niso bile potrebne. V pritožbi zoper popravni sklep pa opozarja na nepotrebno navedbo v sodbi glede zaslišanja priče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tudi ne v zvezi z izdanim popravnim sklepom z dne 19.8.2005, s katerim je sodišče prve stopnje zgolj odpravilo nepotrebno navedbo v obrazložitvi (na 4. strani) sodbe, da je zaslišalo tudi pričo, saj v sporu glede tega ni izvajalo dokazov. Zato v tej smeri opozarjanje pritožbe na neskladje v sodbi ne more biti sprejemljivo.

Nadalje je pritožbeno sodišče po materialnopravnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki se nanašajo na odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe in na trajanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja do datuma, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. V tej zvezi soglaša tudi z odločitvijo o priznani višini regresa za letni dopust. Vendar pa se ne strinja v celoti s prisojenimi zneski iz naslova nadomestila plače, prisojeno odškodnino in priznanimi stroški postopka, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 2. alinee 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Z določbo 110. čl. ZDR pa je opredeljeno, da je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev iz 2. odst. 83. čl. ZDR. Delodajalec mora v skladu z navedeno določbo omogočiti delavcu zagovor pred izredno odpovedjo, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tudi po določbi 7. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, delovno razmerje delavcu ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem ali delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni mogoče pričakovati, da mu to omogoči.

Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka v dopoldanskem času dne 14.1.2004 vročila tožniku pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu pomočnika direktorja za komercialo in ga takoj, to je še na isti dan (priloga A1), povabila na razgovor zaradi možnosti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Iz zapisnika v zvezi z izredno odpovedjo z dne 14.1.2004 (priloga B3) izhaja, da je tožnik prejel pisno obdolžitev in vabilo ter njegova navedba, da se ne bo zagovarjal, nadalje navedba, da je član sindikata, in da ga bo o postopku sam obvestil. Zadeva je bila zaključena ob 15.30 uri, tožnik je odklonil podpis zapisnika, brez navedbe razloga.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen način izvedbe tožnikovega zagovora ne more biti sprejemljiv. Tožnik se je utemeljeno skliceval na nezmožnost, da bi se v tako kratkem času, samo nekaj ur od prejema pisne obdolžitve do naroka za zagovor istega dne, lahko pripravil na zagovor tako, da bi vpogledal v številno listinsko dokumentacijo, ki je bila povezana z očitki in vzpostavil stik z odvetnikom. Tožena stranka mu je sicer formalno omogočila zagovor, vendar pa ne v vsebinskem smislu. To pa je v konkretnem primeru odločilnega pomena za presojo, da ni ravnala dosledno v skladu z določbo 83. čl. ZDR, ki jo je potrebno upoštevati restriktivno. Tožnik je bil namreč obdolžen več kršitev pogodbenih obveznosti v zvezi s izvajanjem tehničnih del in kalkulacijami stroškov na konkretnem cestnem gradbišču, zaradi česar bi mu morala biti dana možnost, da bi tudi po vsebini lahko preizkusil podatke iz obširne dokumentacije, s katero na dan, ko je bil obveščen o kršitvah, ni razpolagal. V skladu z navedenimi razlogi ni mogel podati uspešnega zagovora, s katerim bi se lahko zoperstavil očitanim kršitvam, zaradi česar se je upravičeno skliceval, da se iz teh razlogov ne more zagovarjati. Zato je tudi odklonil podpisati zapisnik. Ker je tako tožena stranka kršila tožnikove pravice do zagovora, njeno ravnanje, ko je dne 19.1.2004 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ni bilo zakonito. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje, da je tožena stranka v tožnikovem primeru pravilno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo. Ne glede na takšno postopanje je imela tožena stranka tudi druge možnosti, da bi lahko tožnika predčasno razrešila z delovnega mesta pomočnika direktorja za komercialo do izteka pogodbe o zaposlitvi (do 31.3.2004), ali pa počakala, da bi mu do navedenega datuma prenehal mandat na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotno odločitev v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na višino tožniku prisojenega nadomestila plače. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1.1.1984 dalje na delovnem mestu območnega vodje (izpoved na listovni št. 112). Vendar je imel samo za čas od 1.2.2003 do 31.3.2004 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu pomočnika direktorja za komercialo (priloga A7). V tej pogodbi med strankami ni zapisanega dogovora, kakšne pravice iz delovnega razmerja ima tožnik po izteku navedenega mandata, zaradi česar bi tožniku, če mu ne bi bila izredno odpovedana pogodba na tem delovnem mestu, oživele pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na prejšnjem delovnem mestu. Zato je zmotno razlogovanje v izpodbijani sodbi, da so tožniku zaradi nezakonite izredne odpovedi trajale pravice po pogodbi o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi še naprej, to je tudi po 31.3.2004. Nadalje je iz podatkov delovne knjižice (priloga A41) razvidno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 29.2.2004, zaradi česar je bil v nadaljevanju do dne 31.10.2004, ko se je ponovno zaposlil, brez pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo podatke iz izvedenih listinskih dokazov, ko je tožniku tudi po 31.3.2004 priznalo nadomestilo plače iz delovnega mesta pomočnika direktorja za komercialo v bruto višini 1.200.880,80 SIT. Dejansko je tožnik v spornem času od dne 1.4.2004 do 31.10.2004 upravičen samo do nadomestila bruto mesečne plače v višini 826.189,90 SIT (priloga A45), ki jo je prejemal do dne 31.1.2003 na prejšnjem delovnem mestu območnega vodje. Vsekakor pa za čas od 1.11.2004 dalje, ko se je ponovno zaposlil, ni upravičen niti do razlike med navedeno višino in dejansko višino plače, ki jo je prejemal na novem delovnem mestu, ker mu je iz tega naslova prisojena odškodnina po določbi 1. odst. 118. čl. ZDR. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP poseglo v odločitev glede višine nadomestila plače (v 5. tč. izreka izpodbijane sodbe) tako, da je tožniku za čas od meseca aprila do oktobra 2004 priznalo znižano bruto nadomestila plače v višini 826.189,90 SIT, v presežku pa tožnikov zahtevek zavrnilo. Za čas od meseca novembra 2004 do januarja 2005 (v 6. tč. izreka izpodbijane sodbe) pa je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je tožniku potem, ko je umaknil zahtevek za reintegracijo, priznalo delovno razmerje do dne 31.10.2004, saj se je v nadaljevanju zaposlil pri novem delodajalcu, in ne do 2.2.2005, kot je predlagal s sodno razvezo. Iz tega naslova mu je priznalo odškodnino v skladu z določbo 1. odst. 118. čl. ZDR. Po navedeni določbi se presoja odškodnina po pravilih civilnega prava. Višina takšne odškodnine predstavlja pravni standard, ki jo sodišče odmeri ob upoštevanju tako delavčevih subjektivnih kot objektivnih okoliščin, nastalih v posledici nezakonite odpovedi pogodbe. Vendar je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino v previsokem znesku, saj je pri določitvi njene višine zmotno izhajalo iz določbe 92. čl. ZDR. V tej smeri je napačno presojalo urno postavko, ki bi šla tožniku v času odpovednega roka, kot nadalje zmotno izhaja iz podatkov višine plače iz delovnega mesta delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Pri postavki izgubljenega zaslužka (od 1.11.2004 dalje) se takšna plača ne more upoštevati, temveč samo višina plače, ki jo je tožnik prejemal na prejšnjem delovnem mestu območnega vodje.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let. V mesecu januarju 2003, ko je nazadnje delal na delovnem mestu območnega vodje, je imel bruto plačo 826.189,90 SIT (priloga A45). Od 1.11.2004 dalje, ko se je zaposlil pri Agenciji RS za okolje na delovnem mestu višjega svetovalca (priloga A48), pa je prejemal mesečno bruto plačo v višini 400.422,60 SIT. Glede na tako znižano plačo pri novem delodajalcu, nadalje ob upoštevanju starosti 50 let ter predvidenega časa delovne aktivnosti do upokojitve, je po stališču pritožbenega sodišča za tožnika primerna odškodnina v višini 5.000.000,00 SIT. Nenazadnje bi bil tožnik upravičen do približno enakega zneska odpravnine v situaciji, če bi mu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu oz. bi mu bila odpovedana pogodba iz poslovnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi in prisojeno odškodnino v višini 11.817.780,00 SIT (v 7. tč. izreka izpodbijane sodbe) znižalo na znesek 5.000.000,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotno odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov tožniku, ki jih je imel zaradi zastopanja po pooblaščencu, sicer pravilno izhajalo iz vrednosti spora in po določbah veljavne odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/03). Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča zmotno priznalo tožniku 150 točk za predlog zaradi izdaje začasne odredbe, saj z njim ni bil uspešen. Nadalje ni imelo vsebinske podlage, da mu je priznalo stroške za pripravljalne vloge z dne 14.7., 9.9. in 27.10.2005 (3 x 750 točk), saj gre pri njih za vsebinsko ponavljanje navedb iz tožbe ali iz drugih pripravljalnih vlog ter nadalje za nepotrebno postavljanje zahtevkov, ki so bili kasneje bodisi umaknjeni ali pa spremenjeni. Poleg tega mu je priznalo administrativne stroške (13. čl. OT) v previsokem znesku.

Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijane sodbe (v 10. tč. izreka) ugodilo pritožbi in priznane stroške v višini 9.075 točk znižalo za 2.400 točk, tako da je tožnik upravičen do povračila stroškov le v višini 6.675 točk, kar ob vrednosti 110 SIT za točko in 20% DDV znaša 881.100,00 SIT. Poleg tega je upravičen do povrnitve administrativnih stroškov v višini 9.810,00 SIT ter do povrnitve plačila sodne takse za tožbo in sodbo (2x po 59.089,00 SIT), to je skupaj do 1.009.088,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji, in ne v prisojeni višini 1.454.220,60 SIT, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Z njo je sicer v pritožbenem postopku delno uspela, kar bi lahko opravičevalo vsaj delno povrnitev nastalih stroškov. Vendar je bilo pritožbeno sodišče glede takšne stroškovne odločitve vezano na določbo 5. tč. 41. čl. ZDDS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (kar je v tožnikovem primeru v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe tudi šlo) krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 824/2012
• VDSS sodba Pdp 1526/2008
• VDSS sodba Pdp 596/2013