VDS sodba Pdp 153/2006

Jedro

Zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 13. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR (drugi primeri, ki jih določa zakon) je določen v 109. b členu ZOFVI-D, po katerem lahko šola za obdobje enega šolskega leta sklene pogodbo o zaposlitvi z vzgojiteljem predšolskih otrok, ki ima sklenjeno delovno razmerje v vrtcu. Tudi v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene iz tega razloga, se uporabljajo določbe o suspenzu pogodbe o zaposlitvi iz 51. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 22.8.2003 in 25.8.2004, sklenjeni med tožnico in toženo stranko za določen čas v nasprotju z zakonom in je zato tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki od 1.9.2002, zato naj tožena stranka z njo sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto druge strokovne delavke v 1. razredu devetletke na podružnični šoli Planina, ji prizna vse pravice iz dela, vključno z razliko v plači, ki bi jo prejela, če bi delala, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno o tem, ali je pri toženi stranki prišlo do začasno povečanega obsega dela Razlogi izpodbijane sodbe so tudi med seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da je bil med šolo in vrtcem sklenjen sporazum o prevzemu delavke, nato pa, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko na podlagi 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Nadalje je napačno uporabljeno materialno pravo, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v pogodbah o zaposlitvi razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil naveden. Sklep o razporeditvi tožnice je mogoče tolmačiti le v smislu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90), za to pa niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Tožena stranka je potrebovala zadostno število vzgojiteljic in ne le začasno, ampak trajno. Morebitno nihanje otrok tej potrebi ne daje narave začasnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno ugoditvijo zahtevku in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da v tem sporu ne gre za ugotovitev obstoja ali izpodbijanje prenehanja delovnega razmerja, ampak za spor zaradi začasne razporeditve, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju sami s sabo. Prav tako ni zagrešilo nobene druge bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Najprej je treba poudariti, da tožnica s toženo stranko ni sklenila delovnega razmerja na podlagi objave prostega delovnega mesta, ampak brez objave na podlagi 6. alineje 1. odstavka 9. člena starega ZDR (sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu v skladu s 15., 19., 20. ali 21. členom ZDR). Podlaga za sklenitev delovnega razmerja v letu 2002 je bila v 20. členu tedaj še veljavnega ZTPDR, po katerem je delavec lahko začasno razporejen v drugo organizacijo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica in to na podlagi sporazumno sprejetega sklepa pristojnih organov obeh organizacij, najdlje za šest mesecev oziroma dokler ni končano delo, na katerega je začasno razporejen. ZTPDR ne zahteva, da bi splošni akti morali urejati primere in pogoje razporejanja (kot to velja za prevzem delavcev po 15. členu ZTPDR), kot tudi ne ureja vprašanja, kje je delavec v času začasne razporeditve v delovnem razmerju. V spornem primeru sta pristojna organa tožene stranke in Vrtca P. sprejela sklep o začasni razporeditvi tožnice k toženi stranki za čas od 1.9.2002 do 31.8.2003 z dne 26.6.2002 in se dogovorila, da bo v tem času tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki, pravice v Vrtcu P. pa ji mirujejo. Na podlagi sklepa je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za čas, predviden v sporazumu. Sklep o začasni razporeditvi je bil dokončen in pravnomočen. V tem primeru torej ni šlo za "klasično" sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ampak za začasno razporeditev k drugemu delodajalcu.

Po izteku obdobja začasne razporeditve po sklepu z dne 26.6.2002 pa je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.9.2003 do 31.8.2004. Podlaga za pogodbo ni bil več sklep o začasni razporeditvi (novi Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-02, Ur. l. RS št. 42/2002, ki je stopil v veljavo s 1.1.2003, tega instituta ne pozna več), ampak sporazum z dne 9.6.2003. Podlaga za sporazum in za začasno zaposlitev pri toženi stranki je bil 109. b člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI (ZOFVI-D, Ur. l. RS št. 79/2003), po katerem šola lahko za obdobje enega šolskega leta sklene pogodbo o zaposlitvi z vzgojiteljem predšolskih otrok, ki ima sklenjeno delovno razmerje v vrtcu, za poučevanje v prvem razredu, izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v oddelkih podaljšanega bivanja in jutranje varstvo v osnovni šoli. V času trajanja pogodbe o zaposlitvi z osnovno šolo se za pogodbo o zaposlitvi, ki jo ima vzgojitelj sklenjeno v vrtcu, uporabljajo določbe o suspenzu pogodbe iz zakona, ki ureja delovna razmerja.

Po 13. alineji 1. odstavka 52. člena se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. V tem primeru je citirani ZOFVI - D določil tak primer in tudi obdobje, za katerega je možno skleniti delovno razmerje za določen čas.

ZDR v 1. odstavku 51. člena (suspenz pogodbe o zaposlitvi) med drugim tudi določa, da delavcu, ki začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu v primerih, ki jih določa zakon (v konkretnem primeru je to ZOFVI-D) pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, v 3. odstavku pa, da se ima pravico in dolžnost najkasneje v petih dneh po prenehanju razlogov za suspenz vrniti na delo. Tožnica se je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas vrnila na delo k prejšnjemu delodajalcu.

Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je bil torej zakonit. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bila sklenjena v nasprotju z zakonom. Tožnica tudi ni ostala v delovnem razmerju po izteku določenega časa, torej podlage za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po 54. členu ZDR-02 ni bilo. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pravilno je odločilo tudi o stroških postopka. Tožnica je uveljavljala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki - neutemeljeno sicer, vendar pa je bistveno, da je v tem sporu šlo za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma o tem, ali je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi dne 31.8.2004 zakonito. V primeru spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja pa na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 677/2006
• VDS sodba Pdp 648/2006
• VDS sklep Pdp 715/2003