VDS sodba in sklep Pdp 1325/2006

Jedro

Po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR lahko delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Drugi pogoj je izpolnjen že v primeru, če delodajalec delavcu v času, ko mu ne zagotavlja dela, izplača nadomestilo plače, ki je nižje od zakonsko določenega nadomestila plače (člen 137/7 ZDR), ne pa le v primeru, če mu nadomestila plače sploh ne izplača. Drugačna razlaga drugega pogoja bi lahko privedla do situacije, v kateri bi bilo delavcu onemogočeno, da zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi mu delodajalec izplačeval nadomestilo le v neznatnem znesku. Posledično bi to pomenilo, da delavec ne bi bil upravičen do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR. Takšna razlaga po stališču pritožbenega sodišča ni v skladu za namenom ZDR, ki je tudi v tem, da zagotavlja varstvo pravic delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju.

Če delodajalec krši pogodbene obveznosti zagotavljanja dela in izplačevanja zakonsko določenega nadomestila plače in traja ta kršitev dalj časa, delavec ni prekludiran za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, če te odpovedi ne poda že v 15 dneh po tem, ko je izvedel za drugo nižje izplačano nadomestilo plače. Poda jo lahko tudi kasneje, če mu delodajalec še nadalje ne zagotavlja dela in mu ne izplačuje zakonsko določenega nadomestila plač.

Obstoj okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR) v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR je potrebno presojati glede na obdobje, v katerem delodajalec krši svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na obstoj teh okoliščin in interesov ne morejo vplivati morebitna kasnejša ravnanja in aktivnosti delodajalca, v okviru katerih prične spoštovati svoje obveznosti do delavca.

 

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških (3. odstavek izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.595,50 € (prej 621.986,00 SIT) v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Revizija v zvezi z odločitvijo o odškodnini za neizrabljen del letnega dopusta se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku plača odpravnino v neto višini 3.393.878,70 SIT, odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 2.046.258,00 SIT in odškodnino za neizrabljen del letnega dopusta v višini 600.867,80 SIT , vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje, do plačila po predhodnem obračunu in odvodu predpisanih dajatev. V 2. odstavku je višji zahtevek tožnika (ki se je nanašal na razliko v odpravnini v višini 44.082,62 SIT in na razliko v odškodnini za letni dopust v višini 39.993,30 SIT, vse s pp), zavrnilo. V tretjem odstavku je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njene stroške postopkov v višini 621.986,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2006 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da ni bil podan odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, saj je tožnik nadomestilo plače prejemal, vendar v nižjem znesku, ki pa ni bil bistveno nižji od pripadajočega zneska. Po stališču tožene stranke je mogoča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR v primeru, če delodajalec delavcu nadomestila plače sploh ni izplačal. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoča le v primeru, če je nadaljevanje dela do poteka odpovednega roka nevzdržno, v konkretnem primeru pa se je tožnik vrnil na delo k toženi stranki 24.5.2004. Ker se sodišče prve stopnje do tega dejstva ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku zakonsko določenega roka. Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi 21.6.2004, čeprav je že 24.5.2004 nedvomno zvedel za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je tožnik zamudil 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 110. člena ZDR. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita, mu ne pripada niti odškodnina niti odpravnina, kot ju opredeljuje 2. odstavek 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, saj je bil toženi stranki dan paricijski rok 15 dni za plačilo teh stroškov. Pred potekom tega roka tožena stranka ni v zamudi, zato ji v tem času ne morejo teči zakonske zamudne obresti. Zamudne obresti bi lahko tekle kvečjemu od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločilo in da ga je s sodbo opr. št. Pd 205/2004 z dne 15.3.2005, v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 974/2005 z dne 9.6.2006 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2005 z dne 9.6.2006 in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka utemeljeno praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo odpravnine po 2. odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izplačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila v času odpovednega roka (2.odstavek 112. člena ZDR) in izplačilo odškodnine za neizrabljeni del letnega dopusta za leto 2004. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik, ki je s toženo stranko dne 17.1.1998 sklenil pogodbo o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi za nedoločen čas (A2), dne 21.6.2004 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A20) po 1. in 6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku odredila čakanje na delo doma in mu v obdobju od 2.2.2004 do 24.5.2004 ni zagotavljala dela. Tožena stranka je tožniku v tem obdobju do ponovnega nastopa dela (do 24.5.2004) izplačala nadomestilo plače le v višini osnovne plače, pri čemer pri izplačilu tega nadomestila ni upoštevala dodatka na delovno dobo in dodatka na stalnost, do katerih je bil tožnik upravičen na podlagi 1. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17.1.1998 (A2). Ta dva dodatka bi se morala na podlagi 7. odstavka 137. člena ZDR upoštevati pri izračunu in izplačilu nadomestila plače.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da niso obstajali pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Zaključilo je, da tožena stranka tožnika ni žalila oz. se do njega ni nasilno vedla, s takšnimi ugotovitvami, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi podrobno pojasnilo, pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR zato, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR in ker je to izredno odpoved o zaposlitvi podal po postopku in v rokih, določenih z ZDR. Po 1.odstavku 1. alinee 112. člena ZDR lahko delavec v 8 dneh po tem, ko predhodno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače. Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR, je upravičen do odpravnine in odškodnine najmanj v višini, kot sta opredeljeni v 2. odstavku 112. člena ZDR.

Kot je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. V takšnem primeru lahko delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku od 2.2.2004 do 24.5.2004 ni zagotavljala dela, saj mu je z dopisom z dne 2.2.2004 (B7) odredila, da od tega dne dalje čaka na delo doma. V tem dopisu je navedla, da ga bo o ponovnem nastopu dela obvestila s pisnim pozivom in da mu bo v času odsotnosti od 2.2.2004 do ponovnega nastopa dela obračunala in izplačala plačo v skladu s VII. točko pogodbe o zaposlitvi. Iz priloge A3 izhaja, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo šele z dnem 24.5.2004. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku več kot 2 meseca ni zagotavljala dela, s čimer je bil izpolnjen prvi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR.

V zvezi z obstojem drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112.člena ZDR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v tem času (torej v času, ko mu ni zagotavljala dela) izplačevala nadomestilo plače v nižjem znesku od nadomestila plače, kot je bilo določeno z ZDR. Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je tožnik v tem času prejel za 14 % nižje nadomestilo plače od zakonsko določenega (11 % zaradi neupoštevanja dodatka na minulo delo in 3 % zaradi neupoštevanja dodatka na stalnost). Po 7. odstavku 137. člena ZDR pripada delavcu (če ni s tem zakonom, drugim zakonom ali s posebnim predpisom določeno drugače) nadomestilo plače v višini njegove povprečne plače iz zadnjih 3 mesecev oz. iz obdobja dela v zadnjih 3 mesecih. Edino v primeru, če delavec v celotnem obdobju zadnjih 3 mesecev ni prejel vsaj ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini minimalne plače.

Tožnik je v času, ko mu tožena stranka ni zagotavljala dela, prejemal nadomestilo plače v nižjem znesku, kot pa je bil opredeljen z zgoraj citirano določbo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je ta drugi pogoj za zakonito izredno odpoved o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR izpolnjen že v primeru, če delodajalec delavcu v času, ko mu ne zagotavlja dela, izplača nadomestilo plače, ki je nižje od zakonsko določenega nadomestila plače (člen 137/7 ZDR), ne pa šele v primeru (kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi), če delodajalec takšnemu delavcu nadomestila plače sploh ne izplača. Razlaga drugega pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, kot jo predlaga tožena stranka, bi lahko pripeljala do situacije, v kateri bi bilo delavcu praktično onemogočeno, da poda zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s citirano določbo, čeprav bi mu delodajalec izplačeval nadomestilo le v neznatnem znesku.

Posledično bi to pomenilo, da v takšnem primeru delavec ne bi bil upravičen do odpravnine in odškodnine, ki ju opredeljuje 2. odstavek 112. člena ZDR. Takšna razlaga navedene določbe pa po stališču pritožbenega sodišča nikakor ni v skladu za namenom ZDR, ki je tudi v tem, da zagotavlja varstvo pravic delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Eden bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi delovnega razmerja, je podrejenost delavca kot ene od pogodbenih strank napram delodajalcu, ki je v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka. V ta neuravnoteženi odnos, ki bi lahko privedel do situacije, v kateri bi se moral delavec ukloniti volji delodajalca v nasprotju s svojimi, tudi eksistenčnimi interesi, je posegel zakonodajalec tako, da je v ZDR zaščitil temeljne pravice delavca in postavil osnovne standarde za urejanje delovnih razmerij, ki jih morata spoštovati obe stranki pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca po 1. odstavku 112. člena ZDR je za delavca skrajni ukrep, za katerega se lahko odloči zaradi posebno hudih kršitev obveznosti s strani delodajalca, ki so taksativno naštete v 1. odstavku 112. člena ZDR. Razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR je v delodajalčevih kršitvah pogodbenih obveznosti, opredeljenih v 41. in 42. členu ZDR. V primeru te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere pride sicer po volji delavca, vendar iz razlogov, ki so na strani delodajalca, se spremeni tako materialni kot tudi socialni položaj delavca (zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavec ne dobi več rednih prejemkov iz delovnega razmerja, iz sfere zaposlenih preide v sfero brezposelnosti). Na podlagi teh dejstev je potrebno tudi morebitne nejasne določbe ZDR razlagati v korist delavca, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR izpolnjen že, če delodajalec delavcu ne izplača nadomestila plače v višini, kot je opredeljen v 7. odstavku 137. člena ZDR.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku 15 dnevnega roka iz 110. člena ZDR. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka tožniku v času od 2.2.2004 do 24.5.2004 ni zagotavljala dela, v tem obdobju pa mu je obračunavala in izplačevala tudi nižje nadomestilo plače od zakonsko določenega. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik z dejstvom obračuna in izplačila nižjega nadomestila plače seznanil šele s prejemom plačilne liste za maj 2004, katero je prejel 19.6.2004. Ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal 21.6.2004, je potrebno ugotoviti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonsko določenem 15 dnevnem roku. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna zato, ker je tožnik že s prejemom plačilne liste za marec 2004 (torej 18.4.2004) izvedel, da mu tožena stranka obračunava in izplačuje nižje nadomestilo plače od pripadajočega, je neutemeljeno. Če delodajalec krši pogodbene obveznosti zagotavljanja dela in izplačevanja zakonsko določenega nadomestila plače in traja ta kršitev dalj časa, delavec ni prekludiran za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, če te odpovedi ne poda v 15 dneh po tem, ko je izvedel za drugo nižje izplačano nadomestilo plače. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda tudi kasneje, seveda če mu delodajalec še nadalje ne zagotavlja dela in mu ne izplačuje zakonsko določenega nadomestila plač. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženo stranko predhodno pisno opozoril na izpolnjevanje obveznosti (dopis z dne 14.6.2004-A17) in ker je o kršitvah pisno obvestil tudi inšpektorja za delo (dopis z dne 17.6.2004-A18), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika podana v skladu z zakonom.

Tudi pritožbena navedba, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 110. člena ZDR (tožnik se je na delo vrnil 24.5.2004, kar naj bi kazalo na to, da okoliščine niso bile takšne, da bi onemogočale nadaljevanje dela do izteka odpovednega roka) in da je bila zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, je neutemeljena. Izpodbijana sodba v zvezi z navedenim sicer res izrecno ne navaja, katere so bile tiste okoliščine in interesi, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razbrati, da predstavlja to nezagotavljanje dela tožniku s strani tožene stranke in izplačevanje nadomestila plače v nižjem znesku od zakonsko določenega okoliščino, zaradi katere ni bilo mogoče nadaljevati dela do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110.člena ZDR). Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno presojati obstoj okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR) v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR glede na obdobje, v katerem delodajalec krši svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, opredeljene v 1. odstavku 112. člena ZDR. Na obstoj teh okoliščin in interesov ne morejo vplivati morebitna kasnejša ravnanja in aktivnosti delodajalca, v okviru katerih zopet prične spoštovati svoje obveznosti do delavca. Drugačna interpretacija določb 1. odstavka 110. člena ZDR v zvezi z 112. členom ZDR bi privedla do tega, da zaradi kasnejših ravnanj delodajalca izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca ne bi nudila podlage za izplačilo odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR, čeprav bi ta izredna odpoved sicer ostala v veljavi. To pa bi obenem pomenilo, da bi tak delavec ostal brez zaposlitve, brez odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR, čeprav bi sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu z določbo 1. odstavka 112. člena ZDR, kar pa bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča nedopustno.

Neutemeljen je tudi del pritožbe tožene stranke, s katerim povsem pavšalno in neobrazloženo napada odločitev sodišča prve stopnje, v okviru katere je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2004. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, jih ne ponavlja, nanje se le sklicuje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2004 v višini 600.867,80 SIT.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih stroškov pravdnega postopka. Ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 pričnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP (ali 2. odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ta rok pa je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01). Glede na to je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da povrne tožniku stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod pretnjo izvršbe (4. točka 358. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o pravdnih stroških, je zneske, ki se glasijo na tolar, po uradni dolžnosti preračunalo na zneske, ki se glasijo na Euro, na podlagi določbe 4. odstavka 13. člena Zakona o uvedbi evra ( Ur. l. RS, št. 114/2006).

Ker razen v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih pravdnih stroškov niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2004 ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 474/2006
• VDS sodba Pdp 1424/2006
• VDS sodba Pdp 992/2006