<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 587/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.587.2006
Evidenčna številka:VDS03947
Datum odločbe:22.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved - pogodba o zaposlitvi - krivdni razlog - krivda

Jedro

V primeru kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi redno (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR) oziroma izredno (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Razlika je v tem, da se za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva naklep ali huda malomarnost, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa zadostuje vsaka oblika krivde.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke, s katero je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožeči stranki z dne 17.1.2005 in ugotovilo, da tožeči stranki dne 17.1.2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji je trajalo do 22.6.2005. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki od 17.1.2005 do 22.6.2005 izplačati bruto plačo v višini 111.484,00 SIT mesečno ter ji za to časovno obdobje poravnati tudi vse zakonske prispevke in dajatve, za časovno obdobje od 23.7.2004 do 17.1.2005 pa na račun 20 % dodatka za izmensko delo v bruto znesku 22.296,80 SIT plačati zakonske prispevke in dajatve, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 158.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo ter jih nakazati na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da prvostopno sodišče šteje očitane kršitve tožnika v celoti za dokazane in kot take nesporne. Kljub temu in brez ugotovljenih napak v postopku pa sodišče ugodi zahtevku, ker sprejme stališče, da tožnikova ravnanja niso imela hujših posledic ter jih toženec niti ni zatrjeval, predvsem pa je sodišče upoštevalo, da je tožnik mlad človek in se šele privaja delovni disciplini. Zato je zaključilo, da očitane kršitve kljub njihovi kumulaciji niso takšne narave, da bi onemogočile nadaljevanje delovnega razmerja do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku na podlagi ugotovljenih kršitev izdala odločbo, s katero je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na temelju 110. člena in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, sklicujoč se na določbe pogodbe o zaposlitvi in določila 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Meni, da so vse ugotovljene kršitve predstavljale kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, kar ob uporabi določil ustrezne kolektivne pogodbe in zakonskih določil predstavlja podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je storilo napako, ko je ocenjevalo osebnost tožnika, ne pa obliko krivde. Tako napadena sodba glede oblike krivde ne vsebuje obrazložitve. Meni, da ni potrebno, da je z ravnanjem tožnika nastala oziroma bila povzročena večja materialna škoda in da je bil ogrožen delovni proces, temveč zadostuje ugotovitev, da bi materialna škoda lahko nastala, ta pa bi se kazala v manjšem prihodku salona oziroma toženca, ki mora sam nositi stroške poslovanja, zaposlenim pa izplačevati plače in prispevke. Potrebno je tudi ugotoviti, da je bil ogrožen delovni proces, sicer tožnik na kršitve ne bi bil opozarjan. Meni, da ni opravičila za njegovo ravnanje in da ne sme biti nagrajen še z izplačilom plač za obdobje, ko v salonu ni niti delal. Zmotna je ocena sodišča, da tožnikova ravnanja niso takšne narave, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Posebej se sklicuje na določbe Evropske socialne listine, ki v 24. členu vsem delavcem zagotavlja pravico do dela, da njihova zaposlitev ne more prenehati brez veljavnih razlogov, kar pomeni, da je delavcem nudeno načelo varstva zaposlitve in načelo, da je izguba zaposlitve skrajno sredstvo, ki jo lahko delodajalec izreče le, če so delavcu kršitve dokazane in če so te kršitve objektivno takšne narave, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V obravnavanem primeru pa ti dve okoliščini niso bili kumulativno podani in bi tožena stranka lahko za discipliniranje tožeče stranke povzela pred odpovedjo še kakšne druge ukrepe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih pavšalno očita pritožba.

Sodišče lahko presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakršno je podal delodajalec. Tako je v konkretnem primeru moralo presojati zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Podlaga za tako izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana v 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče je tako v sodnem postopku moralo presojati zakonitost tega odpovednega razloga.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je že večkrat poudarilo v svojih odločitvah Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tako npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 318/2005, v kateri je navedlo, da morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

? dokazan mora biti kateri od odpovednih razlogov, ki so izčrpno našteti v 1. do 5. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Utemeljenost razloga za izredno odpoved mora na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

? Dokazano mora biti, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

? Delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR) in pri tem upoštevati določbe 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, kar pomeni, da mora delavcu vročiti pisno obdolžitev in pri tem upoštevati določbe o vročanju iz 3. odstavka 180. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva določba 2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR. Pri tem se sicer res ni opredelilo do oblike krivde, ali je tožnik to storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Vendar glede na to, da je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve in da je zanje odgovoren, je očitno štelo, da je najmanj očitane kršitve storil iz hude malomarnosti.

Bistvo, zakaj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita je v tem, da tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da zadostuje ugotovitev obstoja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se zmotno sklicuje na določbe 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, saj je navedeni člen umeščen v poglavje o disciplinski odgovornosti in ureja disciplinske ukrepe in disciplinske kršitve. Ta ureditev pa, v kolikor se nanaša na odpoved delovnega razmerja, kot posledica disciplinske odgovornosti, ni več uporabljiva, saj novi ZDR ne predvideva več disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni disciplinski postopek, temveč na novo samostojno urejen postopek.

Zakon ločuje redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi redno (odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR) oziroma izredno (odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR). Razlika med obema odpovednima razlogoma je v tem, da se za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zahteva naklep ali huda malomarnost, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa zakon ne predpisuje, da bi moral delavec kršiti pogodbene obveznosti naklepoma ali iz hude malomarnosti, torej zadostuje vsaka oblika krivde. Bistvena razlika med obema vrstama odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je med redno in izredno odpovedjo, pa je v tem, ali je mogoče ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka, torej ali je delavec upravičen do odpovednega roka, kot je določen v 92. členu ZDR.

V konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma pogodbe o zaposlitvi), zaradi česar ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi razlogi tožene stranke, da ni mogoče vseh kršitev pripisati tožnikovi mladosti in da delodajalec ni dolžan trpeti takih kršitev, ki so se ponavljale tako rekoč ves čas zaposlitve tožnika, vendar kljub temu niso podani pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa sodišče lahko presoja le zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakršno je podal delodajalec in ne sme prekvalificirati niti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kaj šele izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (primerjaj odločbe opr. št. VIII Ips 359/2005, VIII Ips 104/2006). Zato kljub ugotovljenim kršitvam pogodbenih obveznosti ni mogoče vzdržati odpovedi pogodbe o zaposlitvi v veljavi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k njeni razrešitvi.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3, 111, 111/1, 111/1-2, 88, 88/1, 88/1-3, 111, 111/1, 111/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg2MA==