VDS sodba Pdp 1176/2006

Jedro

Irelevantno je, da niti Konvencija MOD št. 158 niti Priporočilo k tej konvenciji ne določata roka za redno odpoved roka o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zakonodajalec je s 5. odstavkom 88. člena ZDR zaščitil delavca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju s tem, da je delodajalca pri podajanju redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejil z rokom 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved oz. z rokom 6 mesecev od nastanka razloga, pri čemer je ta objektivni rok v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, podaljšan za ves čas, ko je možen kazenski pregon.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki jo je 16.11.2003 podala tožena stranka iz poslovnih razlogov, nezakonita. V 2. odstavku izreka je to redno odpoved razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot da bi delala, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 211.200,00 SIT z vtoževanimi zakonskim zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče nudilo pravno varstvo tožnici, ki pri toženi stranki ni imela namena delati, kaj izhaja iz njenega dopisa dne 1.6.2004. Vztrajanje tožnice pri tožbenem zahtevku predstavlja zgolj zlorabo procesnih pravic. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, prepozna. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati tudi 6 mesečni rok za podajanje odpovedi iz 5. odstavka 88. člena ZDR. V marcu 2003, ko je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi K.J., še ni bilo jasno, kakšen bo nadaljnji trend upadanja naročil in če bo potrebno tudi nadaljnje odpovedovanje pogodb o zaposlitvi. Tožena stranka je čakala obdobje po zaključku poletnih počitnic (september, oktober), da bi lahko ugotovila, kakšno je stanje stvari. Ker se je zmanjševanje količine naročila nadaljevalo tudi v jesenskih mesecih leta 2003, je bila tožena stranka prisiljena odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi tožnici. Izjava direktorja tožene stranke v smislu, da je bilo v avgustu 2003 evidentno, da ne bo več novih naročil in da delo tožnice ne bo več potrebno, je iztrgana iz konteksta trditev tožene stranke. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo zgolj na izjavo direktorja tožene stranke, pri tem pa ni presojalo drugih trditev tožene stranke. Tudi v odgovoru na tožbo z dne 7.1.2004 je tožena stranka poudarjala, da je do zmanjšanja naročil tudi v letu 2003 prihajalo postopoma, zato natančna časovna determinacija nastopa poslovnega razloga niti ni možna. Konvencija MOD 158 ne predvideva časovne omejitve pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremljajoče priporočilo k tej konvenciji pa predvideva omejitev odpovedi z rokom le glede odpovedi zaradi kršitev delovnih obveznosti, ne pa tudi, ko gre za poslovne razloge. Poslovni razlog se mora namreč izkazovati v dalj časa trajajočem obdobju in ne zgolj v 30 dneh. Tožena stranka roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zamudila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice enkrat že ugodilo in sicer s sodbo opr. št. Pd 300/2003 z dne 11.5.2004. Pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 988/2004 z dne 7.4.2006 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v navedenem sklepu. Po tako izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16.11.2003 podala po izteku 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). 5.odstavek 88. člena ZDR med drugim določa, da mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Na podlagi ponovnega zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo na naroku za glavno obravnavo dne 4.7.2006 in na podlagi preostalih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po izteku 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogom za redno odpoved te pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da se je tekom celotnega leta 2003 začel kazati trend upadanja naročil na segmentu tuljav, pri čemer je zakoniti zastopnik tožene stranke tudi izrecno pojasnil, da je bil konec meseca avgusta 2003 definitivno prepričan, da tožničino delo ne bo več potrebno. To pomeni, da je bila tožena stranka najkasneje konec avgusta 2003 seznanjena z prenehanjem potrebe po opravljanju dela tožnice, zaradi česar ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ker je tožena stranka tožnici to odpoved podala 16.11. 2003 (A1), pri čemer je že konec avgusta 2003 vedela, da tožničino delo ne bo več potrebno (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Glede na to je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je razveljavilo in posledično pravilno ugodilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka tožnici v pritožbi neutemeljeno očita zlorabo pravic, zaradi katerih naj sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnici nuditi sodnega varstva, ker naj bi tožnica odklonila ponujeno delo pri toženi stranki. Iz listinskih podatkov (B3) izhaja, da je tožena stranka tožnico pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe pozvala nazaj na delo. Tožnica je na ta poziv tožene stranke odgovorila z pismom z dne 1.6.2004 (B3), v katerem navaja, da se do pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu ne more vrniti k toženi stranki. S tem, ko se tožnica ni odzvala pozivu tožene stranke na vrnitev na delo k njej, ni zlorabila svojih pravic in ni prenehal njen pravni interes za vodenje tega individualnega delovnega spora. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, je namreč v času poziva na delo s strani tožene stranke še veljala, zato je tožnica nedvomno imela pravni interes, da vztraja pri tožbenem zahtevku za razveljavitev te odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je bil del izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, iz katerega izhaja, da je bilo že konec avgusta 2003 znano, da delo tožnice pri toženi stranki ne bo več potrebno, iztrgan iz celotnega konteksta njegove izpovedbe. Kot je bilo že ugotovljeno, je zakoniti zastopnik tožene stranke jasno in nedvomno izpovedal, da je bil konec avgusta 2003 definitivno prepričan, da delo tožnice ne bo več potrebno, tako da o kakršnem koli napačnem interpretiranju izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, kot to izhaja iz pritožbene navedbe tožene stranke, ne more biti govora. Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo navedb tožene stranke, še posebej tistih iz odgovora na tožbo. Tožena stranka je z navedbami v odgovoru na tožbo oz. tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala določena dejstva, katerih resničnost je sodišče prve stopnje preizkusilo z izvedbo predlaganih dokazov. Na podlagi izvedenega dokazanega postopka je ugotovilo, da navedbe tožene stranke, na katere se tožena stranka sklicuje pri tožbi, ne držijo.

Glede na že omenjeno izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, kdaj je bil seznanjen s tem, da tožničino delo ne bo več potrebno, je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da natančna časovna determinacija nastopa poslovnega razloga kot razloga za podajanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možna. Irelevantna za odločitev o utemeljenosti pritožbe je pritožbena navedba tožene stranke, da niti Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - MP, 4/84, Akt o potrditvi nasledstva, Ur. l. št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92) niti Priporočilo k tej konvenciji ne določata roka za redno odpoved roka o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zakonodajalec se je v 5. odstavku 88. člena ZDR odločil zaščititi delavca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju tudi s tem, da je delodajalca pri podajanju vseh rednih odpovedih pogodbe o zaposlitvi, torej tudi pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, omejil z rokom 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved oz. z rokom 6 mesecev od nastanka razloga. Ta objektivni rok je bil v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, podaljšan za ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi stavek 5. odstavka 88. člena ZDR).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravočasnosti redne odpovedo pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo 6 mesečnega roka, ki je tudi opredeljen v 5. odstavku 88. člena ZDR. Ta rok je po svoji naravi objektivni rok in prične teči od dneva, ko nastane razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za razliko od subjektivnega 30 dnevnega roka, ki prične teči od dneva, ko se delodajalec seznani s tem razlogom. To pomeni, da delodajalec delavcu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more podati zakonito, če jo poda po izteku 6 mesečnega roka od nastanka razloga. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana po izteku 6 mesečnega roka od nastanka razloga, bi bila nezakonita, ne glede na to, če bi jo sicer delodajalec podal v roku 30 dni od takrat, ko bi se z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil.

Ker niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbi in stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep in sodba Pdp 605/2007
• VDS sklep Pdp 183/2006
• VDSS Sodba Pdp 603/2017