VDS sodba in sklep Pdp 1345/2005

Jedro

V primeru, ko je delavec tudi družbenik družbe, v kateri je zaposlen, njegovega statusa delavca ni mogoče obravnavati ločeno od statusa družbenika. Zaradi izjave, ki jo je tožnik podal kot družbenik v postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku, da so urejena vsa razmerja z delavci in da družbeniki prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, ne more uspešno uveljaviti svojih zahtevkov zoper ostale družbenike iz naslova delovnega razmerja (dodatek za delovno dobo, odpravnina po 109. členu ZDR). Izjava družbenika, dana v postopku izbrisa družbe (o prevzemu obveznosti družbe), se je namreč nanašala na obveznosti, ki bi jih imela družba do tretjih oseb, ne na obveznosti do družbenikov.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (III. in IV. izreka sodbe) spremeni v točki III tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka IV) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 37.170,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo tožeče stranke v delu, v katerem je zahteval razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.4.2003 in ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu delovno razmerje z dne 12.4.2003 ni prenehalo in še traja, zavrglo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas in da mu je dolžna izplačati 81.209,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 dalje do plačila in znesek 216.894,23 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 136.891,00 SIT skupaj z zakonitimi obrestmi od 19.5.2003 dalje do plačila ter 59.956,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 71.860,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje do plačila in v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper zgoraj navedeno sodbo zoper III. in IV. točko izreka pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 341. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožečo stranko zaveže, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje, zoper katero se pritožuje tožena stranka, se nanaša na tožbeni zahtevek v zvezi z izplačili neizplačanih oziroma premalo izplačanih dodatkov iz naslova delovne dobe v obdobju od 1.1.1998 do vključno meseca maja 2002. Stališče tožene stranke je bilo ves čas postopka enako, saj se je sklicevala na veljavno sklenjen notarski zapis sklepov seje skupščine XY d.o.o. SV XXX/XX z dne 13.3.2003, ki vsebuje soglasno sprejet sklep družbenikov na podlagi 1. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 in nadaljnji) zaradi vložitve predloga za izbris družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku ter izjavo, da so plačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci družbe in da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ta sklep nima in ne more imeti učinka na tožnika kot delavca, saj tožniku ni bila omejena ali odvzeta opravilna sposobnost in se je sklep nanašal nanj tako v osebi družbenika kot v osebi delavca. Po zakonu o notariatu imajo listine moč izvršilnega naslova, zato ima tak zapis moč pravnomočne sodbe in se sodišče v vsebino te listine ne more in ne sme spuščati. Pravno je sporna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 59.956,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2003 do plačila, ki se nanaša na tožbeni zahtevek po izplačilu 1/4 odpravnine. Tožena stranka namreč meni, da tožniku odpravnina sploh ne pripada tudi glede na določbe 1. odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). V 2. odstavku navedenega člena je namreč določeno, da lahko delodajalci oblikujejo sklad, iz katerega se poplačajo terjatve iz 109. člena in torej glede na uporabljen termin "lahko", to pomeni, da oblikovanje sklada ni zakonska obveznosti. Tak sklad v družbi XY d.o.o. ni bil oblikovan. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj je odstotek glede uspeha napačno ugotovljen. Tožnik je namreč tožil znesek 1.415.141,80 SIT s pp, uspel pa je le z zneskom 196.856,75 SIT. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določa 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, ugotovilo pa je, da sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Utemeljeno pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ko je ločilo osebo tožnika na osebo v vlogi družbenika likvidirane družbe XY d.o.o. in delavca likvidirane družbe XY d.o.o.. Gre namreč za eno in isto osebo, ki je bila istočasno družbenik družbe in njen delavec. Tožnik je v postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku na podlagi določbe 1. odstavka 394. člena ZGD podal izjavo, da so urejena vsa razmerja z delavci družbe in da prevzema obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Enako izjavo so podali tudi ostali družbeniki, ki so bili sočasno tudi zaposleni v tej družbi. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu spremenil tožbo tako, da je četrtino neplačanih prejemkov iz naslova minulega dela pri družbi XY d.o.o. in odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja terjal od družbenice, ki je, tako kot on, jamčila za morebitne obveznosti družbe po izbrisu družbe iz registra. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot prevzemnica obveznosti odgovarja za te obveznosti tudi svojemu sodružbeniku, ki je bil sočasno tudi delavec družbe, je pravno zmotno. Izjava, dana v postopku izbrisa družbe, se namreč nanaša na obveznosti, ki bi jih imela družba do tretjih in ne na obveznosti do ostalih družbenikov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, za kar je imelo podlago v 4. točke 358. člena ZPP.

Zmotno je sicer stališče pritožbe, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi prenehanja družbe po določbah ZGD, odpravnina, določena v 109. člena ZDR, ne pripada. Odpravnina namreč pripada tudi v drugih primerih prenehanja delodajalca, kot je to določeno v 1. odstavku 108. člena ZDR in določba 2. odstavka 108. člena ZDR ne pomeni, da tem delavcem odpravnina ne pripada, temveč je to le napotilna norma za delodajalce, da lahko oblikujejo posebne sklade, kar pa na samo pravico delavca nima nobenega vpliva. Vendar iz zgoraj navedenih razlogov to v tem sporu ni pomembno, saj je tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine zavrnjen iz razloga, ker je bil tožnik družbenik družbe, ki je prenehala po določbah ZGD.

Neutemeljena je pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča prevelik del stroškov pripisalo obravnavanju denarnega dela zahtevka. Zmotno pa je stališče tožene stranke, da je potrebno upoštevati vrednost spora 1.415.141,80 STI, saj je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu po višini umaknjen in se je spor vodil le za znesek 494.950,00 SIT, kar po določbah Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) po tar. št. 18 predstavlja nagrado 300 odvetniških točk. Tako bi tudi za naroke, na katerih se je obravnavala tožba v delu, v katerem je tožnik zahteval denarni zahtevek, pripadala toženi stranki nagrada v višini 150 točk. Poleg navedenega pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo vse urnine in odsotnosti iz pisarne za del spora, ki se je nanašal na denarni zahtevek. Tako tudi ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje ni potrebno posegati v odločitev o stroških postopka, glede na to, da se v zvezi s stroški postopka pritožuje le tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo glede na uspeh s pritožbo (200 odvetniških točk glede na vrednost), 25 % za pritožbo, 2 % za administrativne stroške in 20 % DDV, kar skupaj znaša 28.050,00 SIT odvetniških stroškov in 9.120,00 SIT iz naslova sodnih taks za pritožbo. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) moralo odločiti tudi o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo, ker zahtevek ne presega zneska 1.000.000,00 SIT in revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi je podan prvi razlog (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), zaradi katerega pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo, in sicer gre za odločanje o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem vrhovno sodišče še ni določalo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč ne izhaja, da bi le-to odločalo, kakšne so pravice družbenika, ki je bil tudi delavec družbe, ko je ta izbrisana.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cpg 37/2004
• VSL sklep IV Cpg 87/2005
• VSL sklep I Cpg 1275/2003