VDS sodba in sklep Pdp 1419/2005

Jedro

Ker so delavci kljub temu, da so jim bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane, še naprej opravljali svoje delo na istih delovnih mestih v drugi družbi, ki je opravljala delo za prvega delodajalca, ni dokazan ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker so pri toženi stranki vsi delavci postali presežni delavci (razen tistih, ki po ZDR uživajo posebno varstvo pred odpovedjo), tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj se ti uporabljajo takrat, ko je potrebno določiti, kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ne.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2005 nezakonita (prvi odstavek izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo (tretji odstavek izreka) in da ji za čas od 1.9. do 4.9.2005 vpiše delovno dobo v delovno knjižico (četrti odstavek izreka). Zavrnilo je tisti del zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja, da ji je tožena stranka dolžna v delovno knjižico vpisati delovno dobo od poteka odpovednega roka do 31.8.2005 in od 5.9.2005 do 16.9.2005, jo prijaviti v zavarovanje ter izplačati plače in sicer za obdobje od poteka odpovednega roka do 31.7.2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter plačati vse davke in prispevke (peti odst. izreka). S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožničin zahtevek (pravilno tožbo v delu, ki se nanaša) na plačilo plače za avgust 2005 in na plačilo nadomestila plač za čas od 1.9. do 5.9.2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 164.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pritrdilo navedbam tožene stranke, da so podani ekonomski razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vendar pa v nadaljevanju protislovno navaja, da ti razlogi v konkretnem primeru niso bili odločujoči. Sodišče prve stopnje se tako sploh ni opredelilo o resnosti in utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub številnim dokazom, ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka meni, da več kot 50 milijonska izguba, ki še vedno narašča, po vseh ekonomskih kriterijih kaže na resnost in utemeljenost razlogov, ki od uprave terjajo korenite posege v organizacijsko strukturo družbe. V tistem obdobju je tudi strateški poslovni partner tožene stranke, to je družba W. GmbH iz Nemčije sporočil, da razmišlja o prekinitvi poslovnega sodelovanja. Zaradi navedenih razlogov in splošno znane krize tekstilne industrije, visokih stroškov dela na enoto proizvoda in sezonske narave dela, je uprava na kriznem sestanku sprejela sklepe, katerih edini cilj je bil rešiti družbo iz finančne krize. Pri tem si je uprava prizadevala čimbolj omiliti negativne posledice odpuščanja presežnih delavcev. Družba A. d.o.o. je bila pripravljena za določen čas, z možnostjo podaljšanja, zaposliti vse presežne delavce, ki so želeli sprejeti zaposlitev. Zaradi sezonske narave dela pa ta družba ni bila pripravljena skleniti pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za prenos dela dejavnosti od tožene stranke na družbo A. d.o.o., saj ni izpolnjen nobeden od obeh pogojev, ki ju določata direktiva Evropske unije in praksa sodišč EU. Sklenitvijo pogodb o zaposlitvi s presežnimi delavci tožene stranke je družba A. d.o.o. le povečala število zaposlenih, ni pa toženi stranki prevzela njene dejavnosti. Iz vsega navedenega naj bi jasno izhajalo, da tožena stranka na družbo A. d.o.o. ni prenesla dela svoje dejavnosti in da gre za dva samostojna gospodarska subjekta, ki sta povezana zgolj s kapitalom. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno ocenilo dejstva in dokaze v zvezi z izposojo delavcev od družbe A. d.o.o.. V času odpovednega roka je bil z družbo W. GmbH sklenjen dogovor o enoletnem podaljšanju poslovnega sodelovanja, zaradi česar je tožena stranka zaradi začasnega povečanja potreb po delovni sili z družbo A. d.o.o. 20.5.2005 sklenila pogodbo o izposoji delavcev za obdobje do 31.8.2005. Šlo je zgolj za izvršitev naročila navedenega poslovnega partnerja, ne pa za nadaljevanje proizvodnje v nespremenjenem obsegu. Z dokončanjem dela za nemškega naročnika bo potreba po delu teh delavcev znova prenehala, kar bi ob nespremenjeni organizacijski strukturi pripeljalo do prikrite brezposelnosti in dodatne izgube. Spremenjene okoliščine poslovanja tožene stranke po vročitvi odpovedi pogodb o zaposlitvi ne morejo vplivati na oceno utemeljenosti razlogov za odpoved, saj te razloge lahko ocenjujemo le po stanju ob sprejetju teh odločitev. Sicer pa tožena stranka dela tudi ni nadaljevala z istimi delavci, saj je za izvedbo del angažirala družbo A. d.o.o., ki je svoj del pogodbenih obveznosti lahko izpolnila na njej najustreznejši način. Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da ni določila kriterijev za določitev presežnih delavcev. Tožena stranka je v programu jasno zapisala, da bo pogodbe o zaposlitvi odpovedala vsem delavcem, zaradi česar so kriteriji povsem odveč. Razen tega je tožena stranka v programu prenehanja delovnih razmerij kot kriterij za določitev presežnih delavcev opredelila delovno dobo. Na program prenehanja delovnih razmerij nista imela pripomb niti sindikat niti Zavod RS za zaposlovanje. Tudi inšpektor Republike Slovenije za delo je s sklepom z dne 28.7.2005 ugotovil, da v postopku ni bilo nepravilnosti. Sicer pa je ugotovitev sodišča prve stopnje o nespoštovanju določb 99. do 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS 42/02), v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča v četrtem odstavku (pravilno na 4. strani) obrazložitve, da je tožena stranka postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov vodila v skladu z določbami 96. do 100. čl. ZDR, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na tožbo navedla, da toženi stranki ni uspelo dokazati utemeljenosti in resnosti odpovednega razloga, celo več, dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka, potrjujejo navedbe tožnice, da je tožena stranka poskusila umetno ustvariti pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi vsem nezaščitenim delavcem, z namenom, da delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka je pogodbo z družbo A. d.o.o. o izposoji delavcev sklenila še pred iztekom odpovednega roka. Tožnica je predložila dokaze za to, da je družba A. d.o.o. z gospodarsko pravnega, delovno pravnega in davčnega ter tudi personalnega vidika povezana s toženo stranko, da ima sedež na istem naslovu in da je tožena stranka več kot pol leta pred odpovedjo pogodbe pridobila absolutni večinski delež v tej družbi. Tožnica in preostale delavke so bile prisiljene sprejeti delo, ki ga je pod nemogočimi pogoji ponujala družba A. d.o.o., saj bi sicer izgubile pravico do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V kolikor bi tožena stranka res imela namen rešiti delavce pred grozečo brezposelnostjo, bi z družbo A. d.o.o sklenila ustrezno pogodbo na podlagi 73. in 74. čl. ZDR. Tožnica je isto delo, kot ga je opravljala za toženo stranko in za iste poslovne partnerje, potem opravljala za družbo A. d.o.o.. Ta družba se je tako zgolj vrinila v utečeni pogodbeni odnos med toženo stranko in družbo W. GmbH. Potreba po delu je tako nedvomno obstajala, le izvrševanje je tožena stranka prenesla na drug pravni subjekt, s čemer je iz delovno pravnega vidika zgolj poslabšala položaj tožnice. Program razreševanje presežnih delavcev je nezakonit in diskriminatoren, saj vsebuje samo eno merilo, ki je bilo uporabljeno zato, da bi se izognili višjim stroškom odpravnin. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izvedlo vzorčni postopek v skladu z določbo 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004).

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka prvostopenjsko sodbo in sklep izpodbija v celoti, kar pomeni, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper sklep o zavrženju dela tožbe, čeprav za to ne more imeti pravnega interesa, saj je izpodbijana odločba v tem delu v njeno korist. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. čl. ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v tistem delu, s katerim tožena stranka ni zmagala v sporu, to je izpodbijano sodbo v njenem ugodilnem delu, izpodbijani sklep pa v odločitvi o stroških postopka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka postopek odpovedi večjemu številu vodila v skladu z določbami 96. do 100. člena ZDR, obenem pa tudi navaja, da je ravnala v nasprotju z navedenimi določbami. Ugotovitev sodišča prve stopnje na koncu 3. in v začetku 4. strani obrazložitve, da je tožena stranka vodila postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov skladno z določbami 96. do 100. čl. ZDR, ne pomeni, da sodišče prve stopnje šteje, da je bil postopek zakonit, temveč, da zgolj ugotavlja, da so te določbe bile pravna podlaga tega postopka. Zato ne gre za nasprotje v razlogih sodbe, ko sodišče prve stopnje v nadaljevanju sicer zmotno ugotavlja, da so te določbe bile kršene.

Pritožbene navedbe o tem, da je podano nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi ekonomski pokazatelji lahko predstavljali utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in nadaljnjo ugotovitvijo, da ti razlogi niso bili odločujoči, pomenijo smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Vendar pa citirano razlogovanje sodišča prve stopnje ne pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje zgolj ugotavlja, da bi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni ekonomski razlogi lahko predstavljali utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, da pa v konkretnem primeru ti razlogi niso bili odločujoči, kar dejansko pomeni, da niso bili podani, ker je tožena stranka še naprej opravljala dejavnost na vseh delovnih mestih, na katerih je delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi. V takšnem razlogovanju ni nobenega notranjega protislovja. Sodišče prve stopnje zgolj ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi tožnici ni bila odpovedana zaradi zatrjevanih ekonomskih razlogov, kar dokazuje dejstvo, da tako tožnica, kot tudi vsi ostali delavci, ki so prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi, svoje delo še naprej opravljajo.

Tak način odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ga je uporabila tožena stranka, dejansko pomeni zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Že samo dejstvo, da so odpoved pogodbe o zaposlitvi prejeli vsi delavci, ki ne uživajo posebnega varstva pred odpovedjo in da kljub odpovedi še naprej opravljajo svoje delo na istih delovnih mestih (res da formalno zaposleni pri drugem delodajalcu za določen čas) dokazuje, da niso bili podani zatrjevani ekonomski razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da bi v konkretnem primeru lahko šlo za prenos dela dejavnosti od tožene stranke na družbo A. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je namreč glede tega zavzelo jasno stališče, da bi za takšen prenos lahko šlo, upoštevajoč izpovedbo za toženo stranko zaslišanega direktorja. V kolikor bi bila med toženo stranko in družbo A. d.o.o. v resnici sklenjena pogodba o prevzemu dela delavcev in dejavnosti ter o zaračunavanju stroškov dela družbi A. d.o.o., kakor je izpovedal za toženo stranko zaslišani direktor I.S., potem bi tožena stranka v resnici ravnala zakonito samo, če bi uporabila institut spremembe delodajalca, kakor ga urejata 73. in 74. člen ZDR, pri čemer bi delavci pri delodajalcu prevzemniku, t.j. družbi A. d.o.o., ohranili zaposlitev za nedoločen čas. Vsem delavcem, ki jim je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa se je pri novem delodajalcu delovno razmerje za nedoločen čas spremenilo v delovno razmerje za določen čas. Pri tem ni nepomembno, da je novi delodajalec, to je družba A. d.o.o. kapitalsko in kadrovsko povezana s toženo stranko in da iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da je bila zaposlitev tožnice in ostalih delavcev pri družbi A. d.o.o. tudi posledica tega, da ni prišlo do realizacije prvotnega načrta tožene stranke, da delavcem ponudi, da bi delo zanjo opravljali kot samostojni podjetniki. Očitno je, da je tožena stranka negotovost ekonomskih pogojev želela v celoti prevaliti na delavce, bodisi tako, da bi ti zanjo delo opravljali kot samostojni podjetniki, bodisi tako, da bi bili le za določen čas v delovnem razmerju pri s toženo stranko povezani družbi. Ne glede na to, da nadaljnji dokazi niso potrdili izpovedbe direktorja tožene stranke o tem, da je bila med toženo stranko in družbo A. d.o.o. sklenjena pogodba o prevzemu dela delavcev in dejavnosti ter o zaračunavanju stroškov dela družbi A. d.o.o., kar bi v celoti ustrezalo definiciji spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, pa to ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da bi v konkretnem primeru lahko šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. čl. ZDR, za odločitev v tem sporu niti ni bistvena. Bistveno je, da je tožnica ves čas odpovednega roka delala za toženo stranko in da je zanjo dejansko delala tudi od prvega dne po izteku odpovednega roka. Res je, da je bila tožnica po izteku odpovednega roka formalno delavka družbe A d.o.o., ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o izposoji delavcev. Takšen način posojanja delavcev je v nasprotju z zakonom, saj družba A. nima sklenjene pogodbe o koncesiji za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v smislu določbe 1. odst. 57. čl. ZDR. Takšen način ponovne napotitve tožnice na delo k toženi stranki pa že sam po sebi dokazuje, da pri toženi stranki ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšnega zaključka ne morejo omajati niti neprepričljive pritožbene navedbe o tem, da je bil šele v času odpovednega roka z družbo W. GmbH sklenjen dogovor o enoletnem podaljšanju poslovnega sodelovanja. Ta dogovor naj bi dokazovala pogodba z dne 24.6.2004, tožena stranka pa je že 20.5.2005 z družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo o izposoji formalno še vedno svojih delavcev.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da delo tožnice in ostalih delavcev pri toženi stranki v času po izteku odpovednega roka ne dokazuje nadaljevanja proizvodnje v nespremenjenem obsegu, temveč da naj bi šlo le za izvršitev naročila poslovnega partnerja W. GmbH, saj je tožena stranka tudi prej opravljala delo za tega partnerja.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo na podlagi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo šele po podanih odpovedih. Takšno ravnanje bi bilo v resnici nepravilno, vendar pa kot že rečeno, kasnejše ravnanje tožene stranke zgolj še dodatno dokazuje, da zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan niti v času dane odpovedi.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala določiti kriterije za določitev presežnih delavcev, saj so pri toženi stranki kot presežni bili določeni vsi delavci, razen tistih, ki na podlagi zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo. Zgolj zaradi tega, ker je nekaterim delavcem delovno razmerje prenehalo prej, drugim pa kasneje, ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. V skladu s 100. členom ZDR se kriteriji uporabljajo takrat, kadar je z njihovo pomočjo potrebno odločiti o tem, kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ne. Pri toženi stranki pa zaposlitve ni ohranil nihče, razen tistih delavcev, ki jim tožena stranka zaradi zakonske zaščite ni smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za katere uporaba kriterijev zaradi tega niti ne pride v poštev.

Kriterij števila let zaposlitve pri toženi stranki je bil uporabljen le v zvezi s tem, ali bo posameznemu delavcu delovno razmerje prenehalo v maju 2005 ali v juliju 2005, s tem, da je bilo za slednje z aneksom k programu prenehanja delovnih razmerij odločeno, da jim bo delovno razmerje prenehalo konec decembra 2005 oz. v začetku leta 2006. Res je sicer, da je tožena stranka ta kriterij uporabila zato, da bi na ta način delovno razmerje najprej prenehalo tistim delavcem, ki so pri njej zaposleni krajši čas in zato prejmejo tudi nižjo odpravnino. Vendar pa uporaba tega kriterija kljub temu ni nezakonita, saj je razvrstitev presežnih delavcev v dve skupini, eden od možnih ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja potreb po delu delavcev v smislu določbe 2. odst. 97. člena ZDR. Iz dopisa Območni organizaciji ZZZS Posočja z dne 17.3.2005 je razvidno, da pri toženi stranki ni organiziranega sindikata, je pa tožena stranka kljub temu o nameravani odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev obvestila Območno organizacijo sindikata. Ni pa razvidno, da bi ga obvestila o možnih ukrepih za omilitev škodljivih posledic prenehanja potreb po delu delavcev. Vendar eventualna opustitev tega obveščanja sama po sebi ne more povzročiti nezakonitosti podanih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Sicer pa uporaba kriterija števila let zaposlitve pri toženi stranki tudi vsebinsko ni neupravičena, saj to pomeni, da bo kasneje prenehalo delovno razmerje starejšim delavcem, ki so težje zaposlitvi.

Navedeno pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala določiti kriterije za določitev presežnih delavcev. Ne glede na zmotno stališča sodišča prve stopnje o kršitvah zakonskih določb glede odpovedi večjemu številu delavcev pa je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi tega, ker ni bil podan zatrjevani poslovni razlog, kakor je to že navedeno zgoraj.

Ob takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter na tej podlagi ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku.

Utemeljeno je ugodilo tudi zahtevku a vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1.9. do 4.9.2005, to je za obdobje med dvema zaposlitvama za določen čas pri družbi A. d.o.o., saj ima tožnica zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do neprekinjene delovne dobe.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ne da bi pri tem konkretno navajala, v čem je ta odločitev nepravilna. Tožnica je uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, v zvezi z zavrnilnim delom pa niso nastali posebni stroški, zato je sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. čl. ZPP, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne vse utemeljeno priglašene stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičena ne le zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica z vložitvijo tožbe in tudi sicer z ravnanjem v postopku svojih procesnih pravic ni zlorabljala. Nasprotno, tožbo je upravičeno vložila, kakor je tudi pokazal izid tega individualnega delovnega spora.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 6/2006
• VDS sodba Pdp 913/2005
• VDS sodba Pdp 1573/2005