<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 385/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.385.2006
Evidenčna številka:VDS03852
Datum odločbe:11.10.2006
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:zavarovanje - zavarovalna doba

Jedro

Z uveljavitvijo novega ZPIZ-1, ko je s 1.1.2001 uvedeno obvezno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovance, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oz. dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno opravljati, so se po prehodni zakonski določbi 1. odst. 430. člena sicer prenehali uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen za zavarovance, ki so ob uveljavitvi zakona delali na beneficiranih delovnih mestih in dopolnili 25 let (moški) oz. 23 let (ženske) pokojninske dobe.

Za zatečene delavce, ki so dopolnili predpisano pokojninsko dobo iz 4. odst. 430. člena ZPIZ-1, mora zavod še naprej uporabljati prej veljavne predpise o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, vključno z ugotavljanjem delovnih mest po posebni komisiji, zato zahteve, vložene v letu 2002 za štetje zavarovalne dobe s povečanjem od 7.5.1998 dalje ne sme zavreči z utemeljitvijo, da je bila vložena po izteku roka, ko jih je bil še pristojen reševati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 57.222,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca opr. št. 26/03-1/2003 z dne 28.4.2003 ter prvostopenjski sklep št. 1/2003-3060 z dne 28.3.2003 ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje z odredbo, da v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo, s katero meritorno odloči o zahtevku tožnika za uveljavitev zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem (1. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 177.724,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Cit. sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je na podlagi ZPIZ-1 prenehala njegova pristojnost za ugotavljanje delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Od 1.1.2001 dalje je po 282. členu ZPIZ-1 za ugotavljanje obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja pristojna posebna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo. Po predpisih, ki so veljali do 1.1.2001 je bila za ugotavljanje delovnih mest, na katerih se je doba štela s povečanjem pri posameznem delodajalcu izključno pristojna komisija iz 165. člena prejšnjega statuta zavoda, ki je na zahtevo zavezanca za prispevek po končanem postopku z zapisnikom ugotovila, ali so na določenem delovnem mestu izpolnjeni pogoji za štetje dobe s povečanjem v skladu z določbami ZDM in sklepom skupščine. Zapisnik je tudi predstavljal podlago za vpis podatkov v evidenco teh delovnih mest in v evidence delavcev zaposlenih na teh delovnih mestih pri delodajalcu, kot tudi podlago za plačilo prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem. Iz navedenega naj bi torej izhajalo, da pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem iz 208. člena ZPIZ-92 ni mogoče šteti v smislu pridobljenih pravic po 5. odstavku 5.člena ZPIZ-1, temveč jo je potrebno tolmačiti kot pravico zavarovanca, ki opravlja posebno težka in za zdravje škodljiva dela, oziroma dela, ki jih po določeni starosti ne more uspešno poklicno opravljati. Zavarovalna doba se šteje s povečanjem le pod pogojem, da je bil zavarovanec razporejen na delovnem mestu, za katero je bilo z zapisnikom ugotovljeno, da se šteje kot delovno mesto, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Zgolj dejstvo, da tožnik dela na delovnem mestu, ki po nazivu ustreza nazivu delovnega mesta navedenega v seznamu delovnim mest iz ZDM, oziroma sklepov skupščine, ne daje pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem. Meni, da bi moral biti na zahtevo, vloženo do 31.12.2000 predhodno izveden postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev in z zapisnikom pristojne komisije ugotovljeno, ali so na tem delovnem mestu dejansko izpolnjeni pogoji iz 208. člena ZPIZ-92. Ker pa je bila s 1.1.2001 zaradi spremembe zakonodaje komisija ukinjena, tožena stranka o vlogi tožnika ne more meritorno odločati ter torej izpodbijane sodbe ne more izvršiti.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, meni, da je njeno razlogovanje navadno sprenevedanje in poskus zameglitve razlage cit. zakonskih določb. Ker izpolnjuje predpisane pogoje iz 430. člena ZPIZ-1 za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu Psp 656/2005 z dne 18.11.2005 zavzelo povsem jasno in določno stališče, da zahteva tožnika za štetje zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem od 7.5.1998 dalje v predsodnem upravnem postopku ni mogla biti zakonito zavržena z utemeljitvijo, da je bila vložena po izteku roka, ko je bil zavod pristojen reševati tovrstne zahteve. Že tedaj je bilo izrecno poudarjeno, da zahteve v predsodnem postopku ni bilo mogoče zakonito obravnavati le po 129. členu v zvezi z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). Materialnopravna zakonodaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne določa zastaralnih rokov za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja niti za ugotavljanje pravno-relevantnih dejstev. Do zavrženja zahteve na podlagi procesne zakonodaje je tako lahko prišlo le, ker določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), sploh niso bile uporabljene. Po 1. odstavku 430. člena ZPIZ-1 so se z dnem uveljavitve zakona, torej s 1.1.2000, sicer prenehali uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen v primeru iz 4. odstavka istega člena. Z novim ZPIZ-1 je namreč namesto instituta zavarovalne dobe s povečanjem uzakonjeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vendar pa se prej veljavni predpisi o tkz. inštitutu beneficiranega staža še naprej uporabljajo v primerih iz 4. odstavka istega člena, saj imajo zavarovanci, ki so na dan uveljavitve zakona delali na delovnih mestih, ker se zavarovalna doba šteje s povečanjem in dopolnili najmanj 25 let moški, oziroma 23 let ženske pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona.

Navedeno pomeni, da se torej tudi po 1.1.2001, ko so se glede na 449. člen ZPIZ-1 pričele uporabljati določbe 279. do 291. člena ter 430. člen ZPIZ-1 o obveznem dodatnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, uporablja pravna ureditev štetja zavarovalne dobe s povečanjem za vse tiste zavarovance, ki so do 1.1.2000 delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem in hkrati dopolnili predpisano pokojninsko dobo iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Gre za vzporedno uporabo obeh pravnih ureditev, tako veljavne nove o obveznem dodatnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na delovnih mestih, ki so posebno težka in zdravju škodljiva, kot prej veljavne o štetju zavarovalne dobe s povečanjem na istovrstnih delovnih mestih za zatečene zavarovance, ki zaradi dopolnjene predpisane pokojninske dobe niso vključeni v dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka, kot zakonsko pooblaščen nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zato ne more uspešno zatrjevati svoje nepristojnosti za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi, niti zahteve zavreči iz razloga, ker naj bi bila zaradi spremenjene zakonodaje s 1.1.2001 ukinjena komisija, pristojna za določanje konkretnih delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Za zavarovance iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 je namreč še vedno dolžna uporabiti prej veljavne predpise o zavarovalni dobi, ki se šteje s povečanjem. S tem pa glede na 317. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) tudi ustrezne določbe Statuta bivše Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/83; v nadaljevanju statut), ki se nanašajo na komisijo, pristojno za ugotavljanje delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Njeno drugačno materialno-pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo ob uporabi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem upravnem postopku bo tožena stranka glede na 2. odstavek 82. člena ZDSS-1 seveda vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se nanašajo na postopek. Razčistila bo ali so v obravnavanem primeru na dan 1.1.2000 izpolnjeni predpisani pogoji iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Ugotoviti bo torej morala, ali ima tožnik do navedenega datuma dopolnjeno predpisano pokojninsko dobo in ali je kot samostojni podjetnik dejansko delal na takšnem delovnem mestu, na katerem se zavarovalna doba glede na Sklep o opravljeni reviziji zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem na delih v javnem cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 36/89) v zvezi s Sklepom o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. RS, št. 19/75, 43/82) šteje s povečanjem. V kolikor bi se izkazalo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1 in cit. sklepov, bo potrebno tožnikovi zahtevi ugoditi in ugotoviti, da od spornega datuma dalje dela na delovnem mestu, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem ter seveda hkrati odmeriti ustrezne prispevke. V pokojninsko dobo se bo lahko namreč zavarovalna doba s povečanjem štela le, če bodo plačani odmerjeni prispevki. V nasprotnem primeru pa bo mogoče zahtevo, vloženo 7.5.1998, po vsebini kot neutemeljeno le zavrniti.

Ker je bila pritožba tožene stranke glede na materialno-pravno stališče, zavzeto že v sklepu opr. št. Psp 656/2005 z dne 18.11.2005 očitno neutemeljena, je pritožbeno sodišče ob uporabi 68. člena ZDSS-1 v zvezi s 165. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2) ter Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003; v nadaljevanju OT), hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v znesku 57.222,00 SIT.

 


Zveza:

ZPP člen 353, 353. ZPIZ-1 člen 430, 430/4. ZDSS-1 člen 82, 82/2, 82, 82/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODQxOQ==