VDS sklep Psp 573/2004

Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila je primarnega pomena ugotovitev, kdaj je prenehal razlog za mirovanje. Šele po ugotovitvi, kdaj je prenehal razlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, se lahko ugotavlja, ali se je upravičenec pravočasno, v roku 8 dni, javil zavodu in ali je upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas.

O prenehanju razlogov za mirovanje pravice do denarnega nadomestila se ne odloča z odločbo, ker je z zakonom določeno, da se osemdnevni rok šteje od prenehanja razloga za mirovanje, ne pa od prejema odločitve. Z odločbo se odloča le o pravicah, ne pa o dejstvih. Razlogi za mirovanje so dejstva, ne pa pravice.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je razveljavilo odločbi toženca št. 210-2539/02-02 z dne 16.9.2002 in št. 290-532/02-213-PČ z dne 16.12.2002 ter odločilo, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti po odločbi št. 03-125-31192/01-01 z dne 20.4.2001. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku obračunati in izplačati zapadle usklajene zneske denarnega nadomestila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska denarnega nadomestila dalje do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe (1., 2. in 3. točka izreka). S 4. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 168.313,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je tožbo v delu, da se razveljavi sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe K. št. 03-15-31192-01 z dne 16.7.2002, zavrglo.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec. Tožnik je pritožbo vložil zoper 4. tč. sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljene trditvene in dokazne podlage toženca in s tem kršilo določbe 7. in 212. čl. ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati domnevo krivde in tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženec v ničemer ni izpodbijal domneve svoje odškodninske odgovornosti in ugovarjal le pasivno legitimacijo in pristojnost naslovnega sodišča.

Toženec je pritožbo vložil zoper 1., 2. in 3. točko izreka sodbe. Navaja, da je bila predmet tega spora presoja zakonitosti odločb toženca o zavrnilni zahtevi tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti. Sklicuje se na določbo 33. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in hkrati navaja, da je pričel teči rok za vložitev zahteve za preostali čas upravičenosti do nadomestila z dnem prejema odločbe, s katero je bilo odločeno o prenehanju mirovanja pravice do nadomestila in ne z dnem zaključenega bolniškega staleža. Kot razlog za takšno stališče navaja način posredovanja mnenj o začasni nezmožnosti za delo preko osebnega zdravnika. Vztraja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku odločba o prenehanju mirovanja pravice ni bila vročena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik po končanem bolniškem staležu ponovno postal brezposelna oseba z vsemi obveznostmi, vključno s tem, da je na razpolago na zaposlitev. V času, ko je brezposelna oseba na razpolago, je dolžna prejemati pisanja in obvestila, vsako spremembo naslova pa je dolžna v treh dneh sporočiti zavodu. Ker tožnik o svoji odsotnosti toženca ni obvestil, je prekršil svoje obveznosti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako glede priznanja pravice do nadomestila za preostali čas upravičenosti, kot uveljavljanja odškodnine, sama odločitev pa je posledično najmanj preuranjena. Ni pa prišlo v postopku do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), niti do očitanih kršitev.

Pravilno opozarja toženec v pritožbi, da sta predmet razsoje v tem postopku dokončna odločba toženca št. 290-532/02-213-PČ z dne 16.12.2002 in prvostopna odločba opr. št. 210-2539/02-02 z dne 16.9.2002, s katero je bila tožnikova zahteva za priznanje nadomestila za preostali čas upravičenosti zavržena. Obe citirani odločbi je sodišče prve stopnje razveljavilo, ker je ugotovilo, da tožniku odločba z dne 16.7.2002 o prenehanju mirovanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ni bila pravilno vročena in že na podlagi takšne ugotovitve zaključilo, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti. Denarno nadomestilo je tožniku priznalo na podlagi odločbe toženca št. 03-125-31192/01-01 z dne 20.4.2001, tožencu pa naložilo obračun in izplačilo denarnega nadomestila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska denarnega nadomestila dalje do plačila.

Med strankama ni sporno, da je tožnik pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti pridobil na podlagi odločbe toženca št. 03-15-31192/01-01 z dne 20.4.2001 za čas 24 mesecev s pravico do izplačevanja za obdobje od 17.3.2001 do 16.3.2003 (priloga B3). Nadalje med strankama tudi ni sporno, da je bilo z odločbo št. 03-15-31192/01 z dne 12.9.2001 odločeno, da tožniku pravica do denarnega nadomestila, priznana z odločbo z dne 20.4.2001 miruje od 4.5.2001 dalje. Obenem je bilo z navedeno odločbo določeno, da je tožnik dolžan mesečno za pretekli mesec predložiti zdravstveno dokumentacijo (bolniški list - potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela), iz katere je razvidna nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov.

Institut mirovanja, razloge za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, postopek in pogoje za uveljavljanje nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila, Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) ureja v 33. členu. V 1. odstavku 33. člena so od 1. do 8. alinee taksativno določeni razlogi za mirovanje pravice, v 2. odstavku, ki se sklicuje na primere iz 1. odstavka, pa je določeno, da ima pravico do nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila zavarovanec, ki se v 8 dneh po prenehanju razloga za mirovanje, prijavi pri zavodu, v nasprotnem primeru ga zavod preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb.

Po citirani določbi se je torej dolžan zavarovanec, ki mu je pravica do denarnega nadomestila mirovala zaradi nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov v času, ko na podlagi 3. odst. 17. b člena tega zakona, prejema nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (6. alinea 1. odstavka), javiti zavodu v 8 dneh po prenehanju razloga za mirovanje. Pomeni, da je pri ugotavljanju pogojev za priznanje nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila, primarnega pomena ugotovitev, kdaj je prenehal razlog za mirovanje. Šele na podlagi ugotovitve, kdaj je prenehal razlog za mirovanje pravice do denarnega nadomestila, se lahko ugotavlja, ali se je zavarovanec javil zavodu pravočasno v roku 8 dni ali ne in ali je torej upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti ali ne.

Stališče pritožbe oz. toženca (glede na obrazložitev v odločbi z dne 16.7.2002), da se o prenehanju razlogov za mirovanje, odloča z odločbo in da se rok 8 dni šteje od prejema te odločbe, je zmotno. Za takšno stališče oz. postopanje toženca, ne daje podlage določba 2. odst. 33. čl. ZZZPB. Razen tega se z odločbo v skladu z določbo 45. člena ZZZPB odloča po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in ZZZPB o pravicah (pridobitvi, spremembi, prenehanju ali mirovanju), določenih v 17. členu in v drugih določbah ZZZPB. Razlog za mirovanje pa ni pravica, temveč le dejstvo.

Glede na povedano v konkretnem primeru pomeni, da odločba št. 03-15-31192-01 z dne 16.7.2002, za katero je sodišče ugotovilo, da tožniku ni bila pravilno vročena, za presojo, ali sta izpodbijani odločbi toženca z dne 16.12.2002 in z dne 16.9.2002 pravilni in zakoniti in ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila, ni relevantna. Relevantnega pomena je edino dejstvo, kdaj so pri tožniku prenehali razlogi za začasno nezmožnost za delo in ali se je tožnik v roku 8 dni po prenehanju teh razlogov javil zavodu. Teh okoliščin sodišče in ne pred tem toženec, za tožnika ni ugotavljalo.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo to pomanjkljivost in z dodatnim zaslišanjem tožnika in predlagane priče T.K. razčistilo, kdaj je tožnik potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 19.3.2002 (priloga A9) oz. tako imenovani bolniški list, oddal pri tožencu. Obenem bo razčistilo, ali je dejansko do avgusta 2002 prejemal nadomestilo plače za čas brezposelnosti in na kakšni podlagi. Vse te okoliščine, ki jih bo sodišče dokazno ocenilo, so pomembne pri presoji izpodbijanih odločb in za odločitev, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 33. člena ZZZPB za priznanje denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti do denarnega nadomestila, to je, za kakšno obdobje, od kdaj do kdaj oz. glede na odločbo št. 03-15-31192/01-01 z dne 20.4.2001 (priloga B3) v zvezi z odločbo opr. št. 03-15-31192/01 z dne 12.9.2001 (priloga B5), še za kakšno obdobje oz. preostali čas. Vprašanje, ali je tožnik do avgusta 2002 prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, pa je pomembno ne samo za eventualno priznane zakonite zamudne obresti, ampak tudi, ali gre za konkludentna dejanja toženca, da se je tožnik pravočasno javil.

Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je v 2. odstavku 33. člena ZZZPB zapisano, da se je zavarovanec v roku 8 dni po prenehanju razlogov za mirovanje dolžan prijaviti pri zavodu, čeprav v času mirovanja pravice do nadomestila naj ne bi bil odjavljen oz. je še vedno prijavljen, na kar kaže nadaljnji tekst, ", da ga bo zavod (če se ne bo prijavil v roku 8 dni) prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb." Zato se postavlja vprašanje, če je glede na takšen tekst, potrebna formalna prijava ali zadostuje že, da zavarovanec na ustrezen način (pismeno, na zapisnik), ker je dejanje vezano na rok, javi zavodu prenehanje razlogov za mirovanje.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi, s katero izpodbija 1., 2. in 3. točko sodbe, ugodilo, pri čemer pa pritožbenih navedb, da je tožnik po končanem bolniškem staležu postal spet brezposelna oseba z vsemi obveznostmi, vključno javljanje odsotnosti, prejemanja pisanj itd., čeprav naštete obveznosti za brezposelno osebo nedvomno veljajo, ni upoštevalo, ker za pritožbeno rešitev zadeve, ko je sporno priznanje pravice do denarnega nadomestila za preostali čas, niso relevantne.

Prav tako pa je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi, vloženi zoper 4. točko izreka sodbe.

Pravna podlaga za odločanje o vtoževani odškodnini je podana v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Po 148. čl. OZ v zvezi s 131. členom OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Torej odgovarja toženec za škodo le, če ne dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba in če so izpolnjeni še preostali kumulativno predpisani pogoji. To je škodni dogodek, protipravno in nedopustno ravnanje ter pravno priznana škoda. Ob ekskulpaciji krivdne odgovornosti ni odškodninske odgovornosti, saj morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi elementi. Pri krivdi je dokazno breme storilca. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena se krivdna odgovornost toženca domneva oz. predpostavlja, če ta ne dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo iz stališča, da mora tožnik dokazovati krivdo toženca. Za razbremenitev odškodninske odgovornosti mora dejstva navesti toženec.

Ob upoštevanju, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz takšnega stališča, bo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka glede vtoževane odškodnine, presodilo še s tega vidika ter ponovno še obstoj ostalih kumulativno predpisanih pogojev, v skladu s 3. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) po določbah tega zakona.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo po dodatno izvedenih dokazih presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo o tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 490/2015
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 44/2017
• VDSS sodba in sklep Psp 107/2010