VDS sodba Psp 837/2005

Jedro

Določbo o 30-dnevnem roku po prenehanju delovnega razmerja iz 31. člena ZZZPB za prijavo pri zavodu, je glede pričetka teka roka potrebno interpretirati tako, da prične teči od takrat, ko je bil zavarovanec pravilno obveščen o prenehanju delovnega razmerja.

Ker toženec ni ugotovil, kdaj je bil tožnik sploh obveščen o prenehanju delovnega razmerja, sta bili izpodbijani odločbi toženca utemeljeno odpravljeni ter zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je (delno) ugodilo tožnikovemu zahtevku (na list. št. 10 v spisu sodišča prve stopnje) tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 23.6.2004 in prvostopenjsko odločbo z dne 10.5.2004 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu toženca v ponovno odločanje. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan izdati nov upravni akt najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Glede izreka sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njim ni odločeno o zavrnjenem delu zahtevka, ker pa se tožnik ni pritožil, sodbe v tem, - manjkajočem -, delu ni preizkušalo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je rok za prijavo v evidenco brezposelnih oseb in o vložitvi zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila materialni rok, ne pa procesni rok; vrnitev v prejšnje stanje pa je možna samo zaradi zamude procesnega roka, ne pa zaradi zamude materialnopravnega roka. Z zamudo materialnopravnega roka je stranka prekludirana v svoji pravici, ali povedano drugače, določbe ZUP-a v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje se ne morejo in ne smejo uporabiti celo, če uradna oseba toženca tega ni vedela in je stranki sami svetovala, da napiše tak predlog. Zato pritožba meni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna. Nadalje pritožba poudarja, da bi sodišče lahko samo po vsebini odločilo o zahtevku in samo raziskalo dejansko stanje, saj je dokazno breme o ugotavljanju, kdaj je tožnik prejel dopis delodajalca, oz. kdaj mu je bila vročena odpoved iz poslovnih razlogov, na strani tožnika in ne toženca. Sicer tudi to dejstvo na samo odločitev po mnenju toženca nima vpliva, ker bi sodišče lahko meritorno odločilo o tožnikovemu zahtevku, če je nesporno ugotovilo, da iz izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 2.4.2005 izhaja, da je bila pri tožniku podana III kategorija invalidnosti od 2.4.2004 (pri tem gre v pritožbi za očitno napako, saj iz izvedenskega mnenja IK II pod prilogami A/3 v spisu prvostopenjskega sodišča izhaja, da je datum nastanka III. kategorije invalidnosti 2.4.2005 in je ta datum v obrazložitvi na str. 2 sodbe tudi pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče) z diagnozo ponavljajoča se depresivna motnja. 31. čl. ZZZPB tudi določa, kdaj rok za prijavo in vložitev zahtevka ne teče (v času bolezni), bolezen pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z bolniškim listom ali dokazilom o hospitalizaciji, čeprav je tudi teh dokaznih listin ravno v smislu ugotavljanja dejstva, kdaj rok ni tekel, po mnenju toženca v sodnem spisu dovolj.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, - da je prvostopenjsko sodišče pravilno in dovolj popolno ugotovilo bistvena dejstva, da postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo in da je v zadevi pravilno odločilo iz naslednjih razlogov.

Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe dejansko izhaja, da je sodišče 30-dnevni rok za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila iz 1. odst. 31. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami - v nadaljevanju ZZZPB) sicer pravilno pojmovalo kot procesni rok (in iz tega razloga naložilo tožencu (zadnji odstavek obrazložitve sodbe), da je dolžan v novem postopku najprej odločiti o tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje). Vendar pa je pri tem, torej pri uporabi določb 31. čl. zakona, spregledalo naslednje.

ZZZPB v 1. odst. 31. čl. določa, da gre denarno nadomestilo zavarovancu od prvega dne, ko mu preneha delovno razmerje, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja (1. stavek 1. odst. 31. člena). Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se zavarovancu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do vložitve zahteve (2. stavek 1. odst. 31. člena). Upoštevaje citirano besedilo 1. odst. 31. čl. ter celotno ostalo besedilo 31. čl. zakona se izkaže, da je potrebno ločevati pri navedenem 30-dnevnem roku dvoje pravnih dejanj stranke in sicer : 1. dejanje prijave pri zavodu kot brezposelna oseba oz. iskalec zaposlitve in za vodenje v evidenci brezposelnih oseb ter 2. dejanje vložitve zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu je materialnopravni rok, saj je prijavljenost pri zavodu eden od pogojev, da se oseba sploh šteje za brezposelno osebo (6. alinea 1. odst. 16. čl. zakona) in s tem tudi eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti - torej materialne pravice. Rok za prijavo ima torej značaj imperativnega materialnega roka, ki ga je potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Po izteku tega roka ugasne sama pravica (do nadomestila) in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo.

Pravice kot instituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahteve kot institutom procesnega prava. Tudi zahtevo kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih v zakonu. Tako določa ZZZPB v 31. čl. v 1. stavku 1. odst. 30-dnevni rok tudi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Ta rok za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila pa je procesni rok. Tak zaključek potrjuje tudi pravna razlaga 2. stavka 1. odst. 31. čl. zakona ter s tem v zvezi 2., 3. in 4. odst. 31. čl., saj se zavarovancu, ki uveljavlja denarno nadomestilo po preteku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dne prenehanja delovnega razmerja dalje do vložitve zahteve; rok pa ne teče v času bolezni, porodniškega dopusta, vojaške dolžnosti ter izvajanja nalog oz. usposabljanja z zaščito in reševanje na poziv pristojnega organa ter prestajanja pripora oz. zaporne kazni ali vzgojnega ali varstvenega ukrepa do 6 mesecev; zavarovanec pa se mora zavodu prijaviti v roku 8 dni po prenehanju teh razlogov; denarno nadomestilo pa mu v teh primerih gre od prvega dne po prenehanju navedenih razlogov. Opisano razlago potrjuje tudi določba 5. odst. 31. čl. zakona, po kateri zavarovanec ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila po preteku 60 dni po prenehanju delovnega razmerja oz. po preteku roka 30 dni po prenehanju razlogov iz 2. odst. istega člena. Sankcija za zamudo procesnega roka iz 1. odst. 31. čl. za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila je torej omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila, zamuda materialnega roka za prijavo pri zavodu, prav tako določenega v 1. odst. 31. čl. zakona, pa ima za posledico izgubo same pravice.

V konkretnem primeru je iz tožnikove vloge - zahtevka, s katerim je pri tožencu uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (priloga B/11 v spisu prvostopenjskega sodišča) razvidno, da je vlogo vložil pri tožencu 14.4.2004 (sprejemni žig na vlogi) ter da se je istega dne pri tožencu prijavil in se vodi v evidenci brezposelnih oseb (zadnja stran vloge, podpisana s strani svetovalca zaposlitve). Torej je tožnik obe pravni dejanji, tako prijavo kot vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, opravil pri tožencu istega dne. S prvostopenjskim sklepom z dne 10.5.2004 (priloga B/3) je toženec zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavrgel, ker je ugotovil, da je tožnik zamudil 30-dnevni rok iz 1. odst. 31. čl. Zakona za prijavo pri zavodu, saj mu je delovno razmerje prenehalo 12.3.2004, pri zavodu pa se je prijavil in vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila 14.4.2004. Z drugostopenjsko odločbo z dne 23.6.2004 (priloga B/4) je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnil z istimi razlogi.

Glede na obrazloženo različno pravno naravo 30-dnevnega roka za opravo obeh že navedenih dejanj zavarovanca iz 1. odst. 31. čl. zakona, bi bila toženčeva odločitev sicer pravilna, če bi le-ta glede na specifične okoliščine konkretnega primera v svojem postopku ugotovil, kdaj je tožnik izvedel, da mu je delovno razmerje prenehalo (ter posledično, ali je s prijavo pri Zavodu 14.4.2006 dejansko zamudil 30-dnevni rok), česar pa toženec sploh ne izkazuje, da bi v svojem postopku ugotavljal, niti tega ne zatrjuje in seveda ne dokazuje pred sodiščem. Ker se pred sodiščem presoja zakonitost s tožbo izpodbijanih toženčevih odločb (drugostopenjske ter z njo v zvezi prvostopenjske), je na tožencu dokazno breme o ugotavljanju, kdaj je tožnik prejel dopis delodajalca (datiran s 6.4.2004, pod prilogo B/8), oz. kdaj je bila tožniku vročena odpoved iz poslovnih razlogov, ne pa na strani tožnika, kot to zmotno meni pritožba. Določbo o 30-dnevnem roku po prenehanju delovnega razmerja iz 1. odst. 31. čl. zakona pa je seveda glede pričetka teka roka potrebno interpretirati v smislu, odkar je zavarovanec izvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje, saj je pravno nevzdržno, da bi pričel teči zanj rok s pravnimi posledicami, še predno bi bil pravnoveljavno obveščen o prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa toženec, kot že rečeno, sploh ni ugotavljal, kdaj je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja in je glede tega vprašanja tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi v zadnjem odstavku na str. 3 sodbe podrobno navedlo dokazne listine v spisu, iz katerih in glede na katere ni mogoče ugotoviti na kakšen način in kdaj je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja. To je vprašljivo še zlasti, ker je iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (B/10), datiranega z dnem 16.4.2004, razvidno, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 11.7.2003 do 11.3.2004, delovno razmerje pri N. Lendava pa mu je po podatkih toženca o delovni dobi iz delovne knjižice (B/7) prenehalo dne 12.3.2004, torej dan po zaključku bolniškega staleža; redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (B/9) pa je datirana z 23.12.2003, torej v času, ko je bil tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu.

Glede na vse obrazloženo je prvostopenjsko sodišče z izrekom izpodbijane sodbe pravilno odločilo, kot je odpravilo obe toženčevi odločbi ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče poudarja, da bo toženec moral v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, kdaj je bil tožnik pravnoveljavno s strani delodajalca obveščen o prenehanju delovnega razmerja ter šele nato ugotavljati, ali se je s tem, ko se je pri tožencu prijavil dne 14.4.2004, prijavil v predpisanem 30-dnevnem roku in s tem izpolnil enega od pogojev za uveljavitev pravice do nadomestila ter v pozitivnem primeru ugotavljati še izpolnitev drugih zakonsko predpisanih pogojev za to pravico in šele nato o uveljavljani pravici odločiti. Seveda pa bo moral toženec v ponovitvi postopka o uveljavljani pravici do nadomestila s posamičnim upravnim aktom odločiti tudi o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vloženem pri tožencu 16.4.2004, saj mora organ, ki je pristojen za odločanje, po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku odločiti o vseh zahtevkih stranke (207. čl. ZUP/99).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 468/2018
• VDSS Sodba Psp 219/2021
• VDS sodba Psp 546/2005