VDS sodba Psp 286/2006

Jedro

Kljub temu, da je bil tožnik z odločbo slovenskega nosilca zavarovanja razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu zakonito v skladu z 67. in 187. členom ZPIZ-1 ni bila priznana invalidska pokojnina oziroma sorazmerni del te pokojnine v RS, saj ne izpolnjuje zakonskega pogoja glede dopolnjene pokojninske dobe v RS. Ni mogoče upoštevati pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v Bosni in Hercegovini, saj med državama še ni sklenjen sporazum, ki bi to omogočal.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. 966118 z dne 26.2.2003 in odločba z dne 25.11.2002 ter, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba pomeni kršitev človekovih pravic. Nemški nosilec zavarovanja mu je priznal pravice na podlagi delovne dobe 26 let in 6 mesecev. S skromno pokojnino 46 KM ne more preživljati družine. Delovno dobo je dosegel v nekdanji skupni državi, zato bi tudi sodišče moralo upoštevati vso delovno dobo in mu priznati pravico do pokojnine od 24.7.2002 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Med strankama ni sporno, da je tožnik, rojen 31.5.1941, v Republiki Sloveniji v času od 20.7.1964 do 9.2.1969 dopolnil 4 leta, 11 mesecev in 27 dni pokojninske dobe. Glede na datum vložitve zahteve za priznanje invalidske pokojnine 8.2.2002 sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zakonito ugotovila, da je potrebno uporabiti določbe o postopku za uveljavljanje in varstvo pravic ter o pridobitvi, uživanju in izgub pravic, kot jih vsebuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s kasnejšimi spremembami - ZPIZ-1). Tožnik sicer izpolnjuje pogoje po 1. odst. 250. čl. ZPIZ-1, da pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Tožena stranka in prvostopno sodišče sta tudi pravilno uporabila 2. odst. 187. čl. ZPIZ-1, po katerem se osebi, ki nima državljanstva RS, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve ZPIZ-1, razen, če je s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Ob upoštevanju datuma 24.7.2002, od katerega je invalidska komisija, kot izvedenski organ tožene stranke po 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1, pri tožniku ugotovila nastanek invalidnosti I. kategorije oz. izgubo delovne zmožnosti, pri čemer je ta datum, ob uporabi določbe 5. odst. 156. čl. ZPIZ-1, odločilen za presojo pravic na podlagi invalidnosti, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik po 2. alinei 56. čl. ZPIZ ni izpolnil pogoja minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oz. njegovih pravnih prednikih ter pri nemškem nosilcu socialnega zavarovanja, saj ta doba, kot sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, ne pokriva najmanj tretjine razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Pogoja minimalne pokojninske dobe tožnik ne bi izpolnil, tudi če bi se upošteval datum njegove starostne upokojitve pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski dne 31.5.1001. Ob 40 delovnih letih je skupna pokojninska doba v Sloveniji in ZR Nemčiji le 12 let, 2 meseca in 27 dni, pogojevana tretjina delovnih let pa je 13 let in 4 mesece.

Zahtevana pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine sta tako po 2. alinei 56. čl. ZPIZ, kot po 2. alinei 68. čl. ZPIZ-1, enaka. Ujemata se tudi 2. odst. 202. čl. ZPIZ ter 2. odst. 187. čl. ZPIZ-1 glede vštetja zavarovalne dobe, ker je za osebe, ki nimajo državljanstva RS, kar je tožnikov primer, določeno, da se v zavarovalno dobo všteje le čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu, torej pri toženi stranki, razen če zakon ali mednarodni sporazum posebej drugače določa. Zakon za primere državljanov BiH in Republike Srbske, ki so določeno dobo dosegli v zavarovanju pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih, nima posebnih določb, prav tako pa je tudi nesporno, da med RS in BiH oz. Republiko Srbsko ni mednarodnega sporazuma, s katerim bi bilo drugače urejeno izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. ki bi omogočal priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Ker pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja v RS ni zakonite podlage za vštevanje zavarovalne dobe, dopolnjene pri delodajalcih v republikah nekdanje SFRJ državljanu tuje države, s katero RS nima sklenjenega sporazuma o socialni varnosti, sta tako tožena stranka v predsodnem postopku, kot sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje minimalnih zakonskih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po slovenskih predpisih, zahtevek utemeljeno zavrnila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 19/2002
• VDS sodba Psp 931/2005
• VDS sodba Psp 303/2006