VDS sklep Pdp 775/2006

Jedro

Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je tožnici v času dojenja podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Ukrepi delodajalca, ki ne spoštuje določb ZDR o posebnem varstvu pred odpovedjo, lahko delavki, ki doji otroka in otroku povzročijo težko nadomestljivo škodo, zato je sodišče pravilno izdalo začasno odredbo, po kateri mora delodajalec delavko vrniti na delo, ji omogočiti delo ter ji izplačevati plačo po pogodbi o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi :

"Ugovor se zavrne in se potrdi II. točka izreka sklepa sodišča 1. stopnje z dne 13.4.2006."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 39.600,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje (pravilno : izpodbijani del sklepa - II. točka izreka) opr. št. Pd 57/2006-2 z dne 13.4.2006, s katerim je prvostopenjsko sodišče izdalo začasno odredbo, po kateri mora tožena stranka v roku 8 dni pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji omogočiti delo ter izplačevati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 8.2.2004, vse pod pretnjo denarne kazni 500.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožeče stranke, pri čemer začasna odredba velja do pravnomočne rešitve spora, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka za izdajo začasne odredbe v znesku 26.928,00 SIT v roku 8 dni /II. odstavek izreka sklepa opr. št. Pd 57/2006-2 z dne 13.4.2006/. Navedena začasna odredba je bila izdana po uradni dolžnosti, potem ko je sodišče prve stopnje z istim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.2.2006 ter ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 22.3.2006 s prepovedjo odjave tožeče stranke iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter omogočanje opravljanja dela, izplačevanje plače in zagotovitev vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi /I. odstavek izreka sklepa opr. št. Pd 57/2006-2 z dne 13.4.2006/.

Zoper navedeni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo izdano začasno odredbo, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da razlogi za izdajo začasne odredbe ne obstajajo več, saj se okoliščine, ki so narekovale izrek začasne odredbe, kot izhaja iz sklepa sodišča z dne 13.4.2006, niso v ničemer spremenile. Tožena stranka je tožeči stranki v nasprotju s 1. odstavkom 115. člena ZDR odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bila pravočasno obveščena, da tožnica doji otroka, poleg tega pa bi moral toženec, tudi če zdravniškega potrdila o dojenju od tožnice ne bi prejel, sam preveriti te okoliščine pred odpovedjo, ker so bistvene pri odpovedi, ker gre za zaščiteno kategorijo delavk. Nepravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da zaradi ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za enako delovno mesto z enako izobrazbo in enako plačo toženec zadostil obveznostim iz 2. odstavka 115. člena ZDR, zaradi česar ni več podan pogoj preprečitve uporabe sile zoper tožnico. Tožena stranka tožnico poskuša izigrati in jo šikanira. Ponujena zaposlitev ni ustrezna, zanjo se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, nato pa je bila sistemizacija na hitro popravljena, tako da se za delovno mesto zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, pri čemer je zaželen delavec s poklicem ekonomski tehnik ali upravni organizator (torej poklic s V. stopnjo izobrazbe). Tožeča stranka je sicer še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar ji je tožena stranka za čas trajanja sodnega postopka odredila opravljanje nalog, ki niso enake nalogam, ki jih je opravljala po pogodbi z dne 8.2.2004 (administrator II v komerciali), niti nalogam, ki jih opravlja administrator II v klicnem centru.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ob takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo začasno odredbo, ki jo je izdalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka sklepa DS Koper, Oddelek v Novi Gorici, z dne 13.4.2006).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da razlogov za izdajo začasne odredbe ni več, ker naj bi tožena stranka s tem, ko je tožnico obdržala v delovnem razmerju in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, zadostila obveznosti po 2. odstavku 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - ZDR). Pritožba pravilno opozarja, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje zmotno. V 2. odstavku 115. člena ZDR določena prepoved, da delavki v času nosečnosti, dojenja oz. starševskega dopusta ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca, se nanaša le na primere, ko je bila odpoved s strani delodajalca dopustna, okoliščine, zaradi katerih je delavka varovana, pa so nastopile kasneje (npr. če delavka v času odpovednega roka zanosi). V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tožena stranka tožnici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sploh ne bi smela podati, ker uživa posebno varstvo pred odpovedjo po 1. odstavku 115. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Posebno varstvo pred odpovedjo namreč velja tudi za primer odpovedi s ponudbo nove pogodbe iz 90. člena ZDR v zvezi s 3. odstavkom 88. člena ZDR in ne le za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe (to je za primer, ko ni možnosti za zaposlitev delavca na drugih delih in delavcu preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka). Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR (odpoved in ponudba morata biti podani sočasno) za zaščiteno kategorijo delavcev - staršev ni dopustna kar pomeni, da je tožena stranka ravnala nezakonito. Posebno pravno varstvo pred odpovedjo ne velja le v primeru, če so podani razlogi za izredno odpoved oz. v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca, pri čemer mora delodajalec pridobiti predhodno soglasje inšpektorja za delo (3. odstavek 115. člena ZDR), v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

Tožena stranka je ravnala v direktnem nasprotju s 1. odstavkom 115. člena ZDR, ki delodajalcu prepoveduje redno odpoved iz poslovnega razloga (in iz drugih razlogov, navedenih v 88. členu ZDR) delavki ves čas, ko doji otroka. Kršitve prepovedi oz. določb o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo tožena stranka nikakor ni odpravila s tem, ko je tožnici mesec dni po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27.2.2006 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (z dne 22.3.2006) saj tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo pravne podlage. Tožnica je pri toženi stranki sicer še vedno v delovnem razmerju, vendar ji ni omogočeno delo na njenem dotedanjem delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 8.2.2004 (ki je bila tožnici očitno nezakonito odpovedana), poleg tega pa ji za primer, če ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne sprejme, grozi prenehanje delovnega razmerja (celo brez pravice do odpravnine - 3. odstavek 88. člena, 90. člen ZDR). To pa pomeni, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti in da ni bilo utemeljenih razlogov za razveljavitev sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 13.4.2006 ob reševanju ugovora tožene stranke.

V sklepu z dne 13.4.2006 o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je začasna odredba potrebna zaradi direktnega kršenja zakonskih določil - 1. odstavka 115. člena ZDR - s strani delodajalca kot močnejše pogodbene stranke in zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. Doječe matere uživajo posebno varstvo pred odpovedjo prav zaradi tega, ker gre za občutljivo kategorijo delavk, ki bi jim izguba dela lahko povzročila škodljive posledice za duševno in telesno zdravje. Ukrepi delodajalca, ki ne spoštuje določb ZDR o posebnem varstvu pred odpovedjo, lahko delavki, ki doji otroka, kot tudi otroku, povzročijo škodo, ki jo je težko nadomestiti, z začasno odredbo v vsebini, kot izhaja iz II. točke izreka sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 13.4.2006, pa je to mogoče preprečiti.

Terjatev je, kot izhaja iz navedenega, verjetno izkazana, poleg tega pa so izpolnjeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti iz 1. odstavka 43. člena Zakona o delovnih iz socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Zato je prvostopenjsko sodišče sprejelo nepravilno odločitev, ko je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo svoj sklep opr. št. Pd 57/2006-2 z dne 13.4.2006 (pravilno II. točko navedenega sklepa, s katero je bila izdana začasna odredba po uradni dolžnosti). Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, kar pomeni, da je vzdržalo v veljavi začasno odredbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče izdalo po uradni dolžnosti s sklepom z dne 13.4.2006.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 - OT). Stroški nagrade za pritožbo znašajo 300 točk (Tar. št. 15/1-b v zvezi s Tar. št. 27/6), oz. povečano za 20 % DDV 360 točk, kar po vrednosti točke 110,00 SIT znaša 39.600,00 SIT. Do višjih priglašenih stroškov tožeča stranka glede na navedene določbe OT ni upravičena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 648/2005
• VDS sklep Pdp 789/2004
• VSL sklep I Cpg 114/2002