VDS sklep Pdp 291/2005

Jedro

Ker dokončni sklep tožene stranke, s katerim je tožniku naložila vrnitev štipendij in stroškov v zvezi z učenjem tujega jezika, ni izvršilni naslov, tožnik nima pravne koristi za razveljavitev tega sklepa v sodnem postopku, zato se tožba zavrže.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 25.2.2004, ker je ocenilo, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev obravnavane tožbe, v skladu s 1. odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Navaja, da je dokončna odločitev, kljub temu, da ni neposredno izvršljiva, lahko podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zaradi očitane kršitve pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 16.12.1998. To dejstvo pa zagotovo izkazuje pravni interes tožeče stranke za sodno varstvo, kot ga zahteva s predmetno tožbo. Od odločitve o vsebinski utemeljenosti tožbe je namreč odvisno tudi vprašanje, ali je tožeča stranka kršila navedeno pogodbo o kadrovski štipendiji in je posledično dolžna povrniti izplačane zneske štipendije, potne stroške in stroške učenja tujega jezika s pripadki, ali ne. Pritožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih sami med seboj v nasprotju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je vložil predmetno tožbo zoper dokončni sklep, izdan na podlagi Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 33/99 in 23/2001), s katerim mu je bilo naloženo, da je dolžan povrniti vse prejete štipendije, potne stroške in stroške za učenje tujega jezika v obdobju od 1.10.1998 do 31.8.2003 v višini 2.386.547,00 SIT. V pravnem pouku drugostopnega sklepa je bilo skladno z določbo 3. odstavka 28. člena pravilnika določeno, da lahko v roku 15 dni od prejema sklepa vloži tožbo pred pristojnim sodiščem za delovne spore. V skladu z navedenim pravnim poukom je tožnik vložil predmetno tožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe, kot to določa 1. odstavek 274. člena ZPP.

Odločitev sodišča prve stopnje je zakonita, prav tako pa je iz obrazložitve sklepa razvidno, zakaj je tožba zavržena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obstaja nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih. Odločilno za odločitev sodišča prve stopnje je namreč dejstvo, da dokončen sklep tožene stranke ni izvršljiv in zato tožnik tudi nima pravne koristi, če bi bil sklep v sodnem postopku razveljavljen.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov mora izkazati pravni interes, in sicer mora verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tožnik pa v tožbi le zatrjuje, da je izpodbijani dokončni sklep formalno in materialnopravno nezakonit. Izpodbijani dokončni sklep tožene stranke pa ne predstavlja izvršilnega naslova, saj mu take narave ne daje noben predpis, prav tako pa ne predstavlja verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji). V kolikor bo tožena stranka želela doseči izplačilo zneska, določenega v izpodbijanem sklepu, bo morala vložiti tožbo in v sodnem postopku se bo nato presojalo tudi samo podlago za vrnitev zneskov, prejetih iz naslova štipendijske pogodbe. Torej se bo šele v možnem bodočem sodnem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega dokončnega sklepa tožene stranke.

Ker torej tožnik ni izkazal pravne koristi za vložitev predmetne tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) revizija v tem individualnem delovnem sporu ni dovoljena, zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali dopusti revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker gre v tej zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo, je pritožbeno sodišče revizijo dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 1741/2004
• VDSS Sodba Psp 96/2019
• VDS sodba Psp 473/2005