<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 353/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.353.2005
Evidenčna številka:VDS03833
Datum odločbe:22.02.2006
Področje:delovno pravo - civilno procesno pravo
Institut:pritožbeni postopek - ugovor zastaranja - pritožbena novota

Jedro

Ker gre pri ugovoru zastaranja najprej za sklicevanje na dejstva v zvezi z začetkom in tekom zastaranja, šele potem za materialnopravno presojo, zastaranja ni mogoče uveljavljati šele v pritožbenem postopku, v katerem uveljavljanje novih dejstev načeloma ni dopustno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

in s k l e n i l o :

Revizije se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku A.L. 584.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2004 do plačila, v 8 dneh. Toženi stranki je nadalje naložilo, da plača tožniku J.M. 65.104,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2004 do plačila, v 8 dneh (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji ali drugačni zahtevek tožnikov je zavrnilo (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 143.616,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka izpodbijane sodbe). S sklepom e zavrnilo predlog tožnikov za intervencijo S., Gorenjske regijske organizacije in naložilo toženi stranki, da na račun sodnih taks plača takso za tožbo in sodbo v znesku 37.848,00 SIT, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004), pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej navaja, da je v spornem obdobju stimulacija dosegala kar 13,31% mase osnovnih plač. Z upoštevanjem stimulacije tožnika nista bila prikrajšana. Prejela sta plačo, ko jo je določila kolektivna pogodba. Pravni naslov izplačila je izvensodna poravnava, ki je pravno veljavna, glede na to, da sta tožnika dne 29.10.2004 poplačilo prejela. Sodišče ni upoštevalo 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001, 32/2004), po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede na to, da je bila glavnica v celoti plačana, prav tako pa je bil plačan del obresti, vtoževane obresti ne morejo preseči glavnice. Obveznost tožene stranke je tudi zastarala, saj je potekel 5-letni zastaralni rok. Na dejstvo zastaranja se tožena stranka predhodno ni mogla sklicevati brez svoje krivde, saj ni mogla predvidevati, kako bo sodišče "interpretiralo dejansko stanje".

V odgovoru na tožbo tožnika prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sta prejela stimulacijo celo v višjem znesku, kot jo je določala kolektivna pogodba, navajata, da vtožujeta svoja zneska na podlagi izvensodne poravnave s prilogo. V zvezi s pritožbenim ugovorom o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 376. čl. OZ navajata, da vtožujeta svoje terjatve v skladu z 288. čl. OZ, v zvezi z ugovorom zastaranja pa med drugim navajata, da je takšen ugovor potrebno uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pa tožena stranka ni storila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa iz se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot to izhaja iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi sodišče druge stopnje le na zahtevo stranke (3. odst. 350. čl. ZPP). V skladu s citiranimi določbami je pritožbeno sodišče preizkusilo le sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. točki izreka, ne pa tudi odločitve v sklepu, saj le-tega tožena stranka ne izpodbija. Sodbo ni preizkusilo v 3. točki izreka, saj je bil v tem delu višji oz. drugačen zahtevek tožnikov zavrnjen. Ker pritožba v ničemer ne izpodbija tega, da je sodišče prve stopnje prvemu tožniku prisodilo celo več, kot je zahteval, pritožbeno sodišče ni moglo poseči v takšno odločitev.

Pritožba se sklicuje na vse pritožbene razloge, vendar v ničemer ne konkretizira pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, prav tako pa tega pritožbenega razloga ni mogoče ugotoviti iz interpretacije katerekoli od pritožbenih navedb. Zato je glede tega razloga pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev določb postopka ni ugotovilo.

Pritožbene navedbe v zvezi s tem, koliko plače sta tožnika prejela skupaj s stimulacijo, o višini stimulacije in o tem, da izplačila njunih plač niso odstopala od določb kolektivne pogodbe, so v prvi vrsti povsem nekonkretizirane, sicer pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Dejstev ali dokazov v zvezi z izplačili plač v spornem obdobju tožena stranka ni navedla oz. predložila tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in se nanje sklicuje šele v pritožbi. Pri tem tudi ne pojasni in ne izkazuje, da teh dejstev oz. dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, ob pogojih iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Prvi odstavek 337. čl. ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Glede na to določbo torej v pritožbi navedenih (sicer tudi zelo pavšalnih) pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Enako velja tudi za ugovor zastaranja, ki ga tožena stranka uveljavlja šele v pritožbi. Ker gre pri ugovoru zastaranja najprej za sklicevanje na dejstva v zvezi z začetkom in tekom zastaranja, šele potem za materialnopravno presojo, tudi zastaranja ni mogoče uveljavljati šele v pritožbenem postopku. Tudi sicer ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je tožena stranka v pogodbi v izvensodni poravnavi z dne 14.11.2002 tožnikoma priznala njun dolg v višini glavnice in zakonskih zamudnih obresti, v takšnem primeru pa začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon - 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v povezavi z 292. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), ki se v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis in ki ga je glede na določbo 1060. čl. OZ potrebno uporabljati pri odločanju v konkretnem sporu, glede na to, da se ta nanaša na plačilo obveznosti tožene stranke do tožnikov v času od 1.1.1993 do 31.3.1994 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na to, da gre v konkretni zadevi za spor iz obligacijskega razmerja pred uveljavitvijo OZ, se tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na 376. čl. OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Takšne določbe ZOR nima.

V skladu s 353. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP), sama pa krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnika, saj odgovor ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP).

Ker denarni terjatvi tožnikov proti toženki ne presegata revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in 32. čl. Istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZPP člen 286, 286/2, 337, 337/1, 286, 286/2, 337, 337/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODM4Mg==