VDS sklep Pdp 836/2005

Jedro

Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi napačne dokazne ocene in zato, ker je sodišče prve stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in vrnilo zadevo v novo odločanje. Če bi pritožbeno sodišče samo opravilo pritožbeno obravnavo in dejansko stanje na novo ugotavljalo ter na novih ugotovitvah zgradilo dokazno oceno, bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. Pravice strank do pritožbe so pomembnejše od hitrosti postopka. Pospešitev postopka v škodo strank ni bila namen zakona.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.300 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 8.2.2003 (278.999,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.2003 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 237.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo s tem, ko je postavilo določene nesporne ugotovitve. Kot nesporno nikoli ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka dne 6.2.2003 ob nastopu dela prevzela blagajno od sodelavke V.U., ter da so se zneski ob prevzemu blagajne ujemali. Vse listine in pričevanja kažejo na to, da je predaja z dne 6.2.2003 potekala med toženo stranko in M.T., torej ključnima osebama, ki sta edini delali v poslovalnici tožene stranke v spornih dneh med 6.2.2003 in 8.2.2003. Sodišče prve stopnje je presojalo samo predajo med 7.2.2003 in 8.2.2003, kjer fizičnega stika med delavkama ob predaji ni bilo. Bistvena pa je bila predaja 6.2.2003 med toženko in M.T., ki ni bila izvedena tako, kot se je od delavk zahtevalo. Toženka je blagajno prevzela, valut v blagajni pa ni preštela in ni preverila stanja valut v prisotnosti M.T.. Toženka očitno tudi kasneje ni preverjala vseh valut, ampak le manipulativne, saj bi sicer že prej opazila, da so v blagajni tudi ameriški dolarji, ki so po izpovedih M.T. in V.U. bili v blagajni. Tožeča stranka ni prepričana, da je škoda nastala v času delovne izmene toženke, zato je nastali manjko terjala tako od toženke kot od M.T.. Ni tudi tako nepomembna izjava toženke, da je dne 6.2.2003 stanje preverila, da ameriških dolarjev ni videla in da ji je vse "štimalo". To pa lahko pomeni le, da toženka tistih valut, s katerimi ni imela opravka, ni štela. Kdaj in kako je manjko nastal, nikoli ni bilo pojasnjeno, nedvomno pa je manjko v višini 2.600 USD nastal. Zadnji promet z ameriškimi dolarji je imela M.T. dne 6.2.2003 in tedaj je stanje v računalniku in blagajni kazalo znesek 2.741 USD. Kupljenih je bilo nato še 50 USD, seštevek je torej znašal 2.791 USD. Po tem promet z ameriškimi dolarji ni beležen do 8.2.2003, ko je M.T. ugotovila, da je stanje v blagajni 191 USD, računalnik pa še vedno kaže stanje 2.791 USD. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, saj je bilo toženki priznano skupno 2.070 točk, pri čemer ji je bilo za odgovor na tožbo, pripravljalno vlogo in zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo priznanih po 300 točk, čeprav bi ji moral biti po odvetniški tarifi glede na postavljeni zahtevek priznanih le 200 točk. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter naložitvijo plačila nastalih pravdnih stroškov toženki, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, zmotno in nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje brez podlage kot nesporni predstavilo dejstvi, da je toženka dne 6.2.2003 ob nastopu dela prevzela blagajno od sodelavke V.U. in da so se zneski ob prevzemu blagajne ujemali. Ta dejstva med strankama niso bila ugotovljena kot nesporna. Iz izvedenih dokazov povsem jasno izhaja, da je dne 6.2.2003 v dopoldanski izmeni delala M.T., v popoldanski izmeni pa toženka. Ta je blagajno prevzela od M.T. in ne od V.U.. Nadalje je prav vprašanje, ali so se zneski ob prevzemu blagajne ujemali, najbolj sporno in za odločitev tudi bistveno. Iz izpovedi toženke izhaja, da primopredaja dne 6.2.2003 ni bila narejena tako, kot je običaj. Zato tožeča stranka tudi ni mogla ugotoviti, ali je prišlo do manjka v izmeni toženke ali v izmeni M.T., torej ali je do njega prišlo med 6.2.2003 in 7.2.2003 ali med 7.2.2003 in 8.2.2003.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil običajen način primopredaje med delavcem v jutranji in popoldanski izmeni tak, da je delavec jutranje izmene preštel v prisotnosti delavca popoldanske izmene denar, preveril stanje valut v blagajni in nato predal blagajno delavcu v popoldanski izmeni. Ta je potem postopek ponovil ob prisotnosti delavca, ki mu je blagajno predal. Kadar se je primopredaja blagajne opravljala med popoldansko izmeno prejšnjega dne in jutranjo izmeno naslednjega dne, pa je bil postopek tak, da je delavec ob koncu popoldanske izmene denar preštel sam ter je bil dolžan poslati blagajniški dnevnik glavni enoti tožeče stranke v Ljubljano. V njem je bilo navedeno začetno in končno stanje valut, kar se je štelo kot uradni zaključek blagajne. Delavec, ki je nastopil jutranjo izmeno naslednji dan, je zjutraj prav tako sam preštel blagajno in primerjal stanje valut, zapisanih v računalniku. Neposredna predaja blagajne med delavcema v popoldanski izmeni in jutranji izmeni tako ni bila predvidena.

Toženka je od M.T., ki je dne 6.2.2003 zaključevala jutranjo izmeno, blagajno prevzela tako, da denarja ni preštela v prisotnosti M.T., ta pa predhodno tudi ni štela denarja v prisotnosti toženke. Zato je tudi sporno, ali so tedaj ameriški dolarji še bili v blagajni ali ne. Ker postopek ni bil izveden po običaju in pravilih, ni dokazano, da so ob primopredaji dne 6.2.2003 v blagajni še bili ameriški dolarji. Toženka je sicer zatrjevala, da se je stanje tedaj ujemalo z dokumentiranim po blagajniških dnevnikih, vendar pa se ta njena izpoved ne sklada s skladnimi izpovedmi vseh ostalih prič, ki so povedale, da je toženka, ko je izvedela za manjko izjavila, da se dolarjev ne spomni. To je zapisala tudi v elektronskem pismu direktorju tožeče stranke. Navedeno je sodišče prve stopnje zanemarilo zaradi napačne ugotovitve, da je bila dne 6.2.2003 primopredaja nesporno opravljena med toženko in V.U.. Za pravilno odločitev pa je bistvenega pomena, ali je lahko prišlo do manjka tudi med toženkino izmeno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na dejstvo, da M.T. manjka ni ugotovila dne 8.2.2003 takoj zjutraj, ko je bila dolžna preveriti stanje v blagajni, ampak tega dne šele okrog 12.00 ure. Zaradi napačne ugotovitve, da je toženka dne 6.2.2003 blagajno prevzela od V.U. in se je stanje tedaj ujemalo, je možnost, da je do manjka prišlo v toženkini izmeni, preuranjeno izključilo. Če bi primopredaja med toženko in M.T. dne 6.2.2003 potekala po pravilih in bi se dejansko stanje ujemalo s knjigovodskim, bi bil zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Ker pa primopredaja dne 6.2.2003 ni bila opravljena natančno in je možno, da toženka tudi dne 7.2.2003 ni preštela vseh bankovcev v blagajni, ampak le manipulativne valute tistega dne, medtem ko je zaupala, da dejansko stanje ostalih valut ustreza stanju po blagajniškem dnevniku, lahko nosi del krivde za nastali manjko tudi ona.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja oz. napačne dokazne ocene je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvedene dokaze ponovno oceni in po potrebi dopolni dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem strank in prič. Predvsem naj ugotovi, ali obstaja možnost, da je do manjka prišlo v toženkini izmeni in ali je krivdo (vsaj malomarnost) za to možno pripisati tudi njej. Opredeli naj se do ravnanja toženke, zlasti do tega, kako je mogoče, da se toženka, če je res preštela, tako kot je bila dolžna, v času od 6.2.2003 do zaključka dneva 7.2.2003 kar trikrat vse valute (6.2.2003 ob primopredaji, 6.2.2003 ob zaključku blagajne in 7.2.2003 - delala je cel dan - ob zaključku blagajne), zajetnega kupčka dolarjev (ni šlo le za nekaj bankovcev), že naslednjega dne ni več spomnila.

Potrebno pa je opozoriti tudi na stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti toženke. Stališče sicer na odločitev ni vplivalo, ker je bil zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, lahko pa bo vplivalo na odločitev v ponovljenem postopku. Gre namreč za interpretacijo 2.4. točke pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 1.9.2001. Sodišče prve stopnje šteje, da je bila med strankama dogovorjena razširjena odgovornost, zaradi katere bi toženka lahko odgovarjala za nastali manjko po pravilih o objektivni odgovornosti (brez krivde) in celo ne glede na to, ali je škoda sploh nastala. Za odškodninsko odgovornost naj bi zadoščalo dejstvo, da toženka predaja oziroma prevzema blagajno v okviru svojih delovnih obveznosti, zaradi katerih po pogodbi o zaposlitvi odškodninsko odgovarja objektivno, torej tudi za druge osebe - sodelavce in za naključje (za škodo, ki bi nastala v nočnem času, ko blagajna ni v oblasti delavcev tožeče stranke).

Tako pravno naziranje sodišča prve stopnje je napačno. Z določbo 2.4. pogodbe o zaposlitvi stranki nista mogli vzpostaviti objektivne odgovornosti toženke. Tako imenovane razširjene odgovornosti, o kateri je govora v izpodbijani sodbi predpisi, ki urejajo odškodninsko odgovornost, ne poznajo. Po 1. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je tisti, kdor povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ne glede na krivdo se odgovarja samo za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico in v nekaterih izrecno določenih primerih. Zakon ne določa, da se je mogoče za objektivno odgovornost dogovoriti s pogodbo o zaposlitvi, zato dogovor v pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga sklenili tožeča stranka in toženka, v spornem primeru ne bi mogel biti podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost toženke za nastali manjko v blagajni. Za škodo, ki je nastala, bi toženka lahko odgovarjala le po načelu krivdne odgovornosti, nikakor pa ne objektivno. Ugotoviti je treba tudi ostale elemente odškodninske odgovornosti, ki jih sicer v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pravilno našteva.

Zaradi dopolnitve dokaznega postopka in zlasti zaradi nove dokazne ocene, ki jo bo moralo podati sodišče prve stopnje, se je pritožbeno sodišče odločilo razveljaviti izpodbijano sodbo, kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Citirana določba je v postopkih pred delovnimi sodišči novost, ki je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja sojenje v razumnem roku. Vsem tem zahtevam pa v škodo strank vendarle ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze napačno ocenilo in je zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Če bi dejansko stanje na novo ugotavljalo in na novih ugotovitvah zgradilo dokazno oceno pritožbeno sodišče, bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. Pravice strank pa so po oceni pritožbenega sodišča nad hitrostjo postopka; pospešitev postopka v škodo strank pa tudi ni bil namen zakona.

Pritožba tudi pravilno opozarja na napačno odmero stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo po osnovi 300 točk za odgovor na tožbo, čeprav bi toženki glede na veljavno odvetniško tarifo in vrednost spornega predmeta za odgovor na tožbo, pristop na prvi narok in prvo pripravljalno vlogo pripadalo le po 200 točk in posledično ustrezno manj za druge vloge in pristope na glavno obravnavo. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje stroške pravilno odmeriti.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 1638/2005
• VSL sklep I Cp 139/2001
• VDS sodba Pdp 1135/2002