VDS sodba Pdp 441/2005

Jedro

Ker je bila tožba vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 8. odst. 100. a člena ZObr (po tem, ko o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic v roku 60 ni bilo odločeno), se zaradi zamude prekluzivnega, z zakonom določenega roka za sodno varstvo, na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zavrže.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (1. tč. izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 179.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila (2. tč. izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo odstopa od dosedanje sodne prakse. Osmi odstavek 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/02, 67/02, 40/04) sicer res določa, da delavec lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oz. pooblaščena oseba ne odloči v šestih dneh od vložitve zahteve ali ugovora. Vendar pa te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil tožnik v primeru molka organa po preteku roka nadaljnjih 30 dni prekludiran glede varstva svojih pravic. Tožena stranka o ugovorih praviloma ne odloča v predpisanem 60 dnevnem roku. Tožena stranka je tožnika in njegove sodelavce vseskozi zavajala, ko je na številne urgence odgovarjala, da zaradi številnih ugovorov ne more odločati v zakonskem roku, da pa bo o njih vsekakor odločala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje bilo dolžno upoštevati določbo 8. odst. 100. a čl. ZObr, ki povsem jasno določa, da mora delavec v roku nadaljnjih 30 dni zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču, če minister oz. pooblaščena oseba nista odločila o zahtevi ali ugovoru v roku 60 dni od vložitve zahteve ali ugovora. Iz spisa je razvidno, da je tožnik zahtevo za varstvo pravic vložil 10.6.2003, kar pomeni, da bi tožbo moral vložiti najkasneje 8.9.2003, v resnici pa je to storil šele 25.9.2003. Zaradi zamude prekluzivnega, z zakonom določenega roka za sodno varstvo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 74. čl. ZPP tožbo utemeljeno zavrglo. V skladu s citirano določbo predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, glede na s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba osmega odstavka 100. a čl. ZObr, zato bi sodišče prve stopnje tožbo lahko zavrglo tudi brez opravljenih narokov za glavno obravnavo.

Uveljavljena sodba praksa, na katero se sklicuje pritožba, se lahko nanaša izključno na uporabo določbe 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), vendar pa te določbe v konkretnem sporu ni mogoče uporabiti, saj je v času, ko je tožnik zahteval varstvo pravic, že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02), ki pa ne pozna več podaljševanja rokov za sodno varstvo zaradi molka delodajalca. Razen tega pa je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbo osmega odstavka 100. a čl. ZObr, ki je lex specialis napram drugemu odstavku 204. čl. ZDR, ki pa določa celo krajše roke za uveljavljanje sodnega varstva in prav tako ne pozna podaljševanja roka za sodno varstvo, kadar delodajalec ne reagira na delavčevo zahtevo, da odpravi kršitev oz. izpolni svoje obveznosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točko prvega odstavka 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 554/2003
• VDS sodba in sklep Pdp 1793/2000
• VSK sklep II Cp 47/2006