VDS sklep Pdp 520/2006

Jedro

Sodišče tožnikovemu pooblaščencu na glavni obravnavi ni dovolilo postavljati vprašanj tožniku. ZPP v 2. odstavku 289. člena sicer res določa, da lahko stranka ali pooblaščenec z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem, vendar pa v sodni praksi in teoriji ni nobenega dvoma, da lahko pooblaščenec stranke postavlja vprašanja tudi svoji stranki. S prepovedjo postavljanja vprašanj tožnikovemu pooblaščencu je bila kršena pravica tožnika, da v postopku razjasni dejansko stanje. Tožnik kot prava neuka stranka ni mogel vedeti, katera dejstva so pravno relevantna, da bi jih v svoji izpovedi lahko sam od sebe izpostavil. Tožniku z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.7.2005 ter da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje. Razsodilo je še, da toženka trpi sama svoje stroške postopka.

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 8.6.2005 podpisal kljub temu, da delo ni ustrezalo njegovim zdravstvenim pogojem, saj se je s toženko dogovoril, da mu na delo ne bo potrebno prihajati vse do takrat, ko mu bo toženka vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23.6.2005, s katero je bilo ugotovljeno, da je zmožen opravljati delo notranje čiščenje in kontrola centralnih ohišji, se ni pritožil izključno iz razloga, ker se je s toženko dogovoril glede rešitve njegovega problema, in sicer da mu bo ta odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče ni upoštevalo njegovih navedb o tem, da je imel s toženko dogovor, da mu na delo ni potrebno prihajati tudi po 10.7.2005. Sodišče je kršilo tudi določbe ZPP, saj tožnikovemu pooblaščencu na glavni obravnavi dne 19.1.2006 ni dovolilo postavljati vprašanj tožniku. Zaradi tega mu ni bilo omogočeno, da razjasni dejansko stanje v predmetnem sporu.

Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo v pogodbi jasno določeno, da mora tožnik nastopiti delo dne 10.7.2005, vendar tožnik dela s tem dnem ni nastopil, niti svojega izostanka ni opravičil, zato je toženka izpeljala postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nikakor ni obstajal dogovor, da tožniku ni potrebno nastopiti dela dne 10.7.2005. Dogovor o javljanju po telefonu je veljal, dokler za tožnika ne bo ustreznega dela. Določba 2. odstavka 289. člena ZPP izrecno določa, da lahko pooblaščenec postavlja vprašanja nasprotni stranki, ne pa stranki, katere pooblaščenec je. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP.

Utemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je prvostopenjsko sodišče kršilo ZPP, ker tožnikovemu pooblaščencu na glavni obravnavi dne 19.1.2006 ni dovolilo postavljati vprašanj tožniku. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 19.1.2006 izhajajo vprašanja, ki jih je tožnikov pooblaščenec želel postaviti tožniku, ter sklep senata, da tožnikovemu pooblaščencu v skladu z 2. odstavkom 289. člena ZPP ni omogočeno postavljati vprašanj lastni stranki. ZPP v 2. odstavku 289. člena ZPP morda res nekoliko nejasno določa, da stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavlja vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem, vendar pa v sodni praksi in teoriji ni nobenega dvoma, da lahko pooblaščenec stranke postavlja vprašanja svoji in nasprotni stranki. ZPP izrecno prepoveduje le sugestivna vprašanja, to so vprašanja, ki že vsebujejo odgovor, in pa vprašanja, ki se ne nanašajo na zadevo (3. odstavek 289. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Ko je stranka zaslišana, mora imeti možnost povedati vse, kar ve o dejstvih, o katerih priča, nato pa se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo (1. odstavek 239. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP). ZPP že v temeljnih določbah določa, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbeno navedbo, da je bila s prepovedjo postavljanja vprašanj tožnikovemu pooblaščencu kršena pravica tožnika, da v postopku razjasni dejansko stanje, na podlagi česar sodišče odloča. Glede na to, da je tožnik tudi prava neuka stranka, ni mogel vedeti, katera dejstva so pravno relevantna, da bi jih v svoji izpovedbi lahko sam od sebe izpostavil. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnikovemu pooblaščencu dopustiti, da tožniku postavlja vprašanja in s tem izpostavi za tožnika pomembna dejstva. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sta bili stranki v dokaznem postopku zaradi omenjene kršitve prvostopenjskega sodišča tudi neenakopravno obravnavani, saj je za razliko od prepovedi pooblaščencu tožnika, da postavlja vprašanja lastni stranki, pooblaščenec toženke lahko postavljal vprašanja vodji kadrovskega oddelka pri toženki, katere izpovedba je v odločilnih dejstvih v nasprotju s tožnikovo, kar še dodatno dokazuje, da bi za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče tožnikovemu pooblaščencu moralo dopustiti postavljanje vprašanj tožniku. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku z nezakonitim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Namen citirane določbe ZDSS-1 je namreč zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oziroma sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. Ne gre pa več za "popravo nepravilnosti", če bi bilo treba za pravilno odločitev izvesti oziroma ponoviti vse ali ključne dokaze. To bi pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišča druge stopnje, kar pa vsekakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1. V spornem primeru sodišče prve stopnje s tem, ko ni dopustilo tožnikovemu pooblaščencu, da tožniku postavlja vprašanja, ni pravilno izvedlo dokaza zaslišanja stranke, ki v konkretnem primeru predstavlja ključni dokaz o odločilnih dejstvih. Ponovna izvedba tega ključnega dokaza (zaslišanja tožnika) ima lahko za posledico tudi ponovitev drugih dokazov (zaslišanja drugih prič in soočenja prič). Zato bi moralo pritožbeno sodišče navedene dokaze izvesti, oceniti, odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih, kar pa bi preseglo okvire "poprave".

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP s predmetnim sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika in tokrat tožnikovemu pooblaščencu omogočiti, da tožniku postavlja vprašanja. V primeru, da bo tudi ponovna tožnikova izpovedba o odločilnih dejstvih v nasprotju z izpovedbo priče M.M. (vodje kadrovskega oddelka pri toženki), naj prvostopenjsko sodišče glede odločilnih dejstev (dogovora, da tožniku ni potrebno prihajati na delo, in dogovora glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) sooči tožnika in omenjeno pričo. Upoštevaje navedeno, se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je v skladu s 3. odstavkom 165. člena odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1011/2002
• VSL sodba in sklep I Cp 2880/2006
• VSK sklep I Cpg 69/2005