VDS sodba in sklep Pdp 93/2005

Jedro

Sodišče ne sme naložiti delodajalcu, da mora z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, četudi je delavec dejansko opravljal dela tega delovnega mesta, ker bi s tem poseglo v pravico delodajalca do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba :

razveljavi v 1. odstavku izreka in tožba v tem delu zavrže;

spremeni v 2. odstavku izreka v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vzdrževalec specialist" in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba v nerazveljavljenem in v nespremenjenem delu.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožnik od septembra 1998 dalje opravljal dela delovnega mesta "vzdrževalec specialist", ki je ocenjeno po ocenitvi delovnih mest pri toženi stranki s 400 točkami (1. odstavek izreka sodbe), toženi stranki pa naložilo, da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del delovnega mesta "vzdrževalec specialist" in mu za obdobje od meseca septembra 1998, do vključno meseca avgusta 2004, obračunati določene bruto mesečne zneske prikrajšanj pri plači, od teh zneskov odvesti predpisane prispevke in davke na dan plačila, tožniku pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za znesek prikrajšanja za pretekli mesec dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 248.475,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka sodbe). Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (3. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek tožnika zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo izpovedi nekaterih prič o tem, da tožnik ni imel dovolj izkušenj za opravljanje najzahtevnejših del na delovnem mestu "vzdrževalec specialist". Sprejelo je le trditve in navedbe tožnika in prič, ki jih je predlagal. Zaradi tega je napačna ugotovitev, da je tožnik opravljal dela vzdrževalca specialista v navedenem obdobju, ne da bi za to delo imel sklenjeno ustrezno pogodbo o zaposlitvi oz. brez tega, da bi mu opravljanje takega dela bilo odrejeno s strani delodajalca, to je tožene stranke. Na ta način je sodišče prve stopnje nadomestilo voljo delodajalca, tožnika ocenilo kot sposobnega za opravljanje del vzdrževalca specialista in obenem poseglo v pogodbeno svobodo tožene stranke glede sklepanja delovnega razmerja, kot je opredeljena v 22. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Po tem določilu ima delodajalec pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določb 112. čl. Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001), kjer so opredeljene predpostavke za razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo, da je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama prišlo do spremenjenih okoliščin. Pri tem pa je enostransko spremenilo pogodbo o zaposlitvi, ne da bi upoštevalo voljo druge stranke, to je delodajalca - tožene stranke. Tožena stranka bi namreč lahko predlagala sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če bi želela tožnika obdržati na delu tudi glede na spremenjene okoliščine, če bi tožnik pogojeval svoje nadaljnje delo pri toženi stranki z drugimi pogoji. Glede na to sodišče prve stopnje niti ni bilo pristojno, da odloča v navedenem sporu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje napačno spustilo v vsebinsko obravnavanje in odločanje o tistem delu tožbenega zahtevka, ki je vsebovan v tožbenem predlogu na ugotovitev, da je tožnik od septembra 1998 dalje opravljal dela delovnega mesta "vzdrževalec specialist", ki je ocenjeno po ocenitvi delovnih mest pri toženi stranki s 400 točkami. Pogoji za ugotovitveno tožbo so opredeljeni v 1. in 2. odst. 181. člena ZPP. Po teh določbah z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev, ampak le ugotovitev obstoja oz. neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja oz. pristnost ali nepristnost kakšne listine, pri čemer je tožba dopustna le, če ima tožeča stranka pravno korist na takšni ugotovitvi. Ta del tožbenega zahtevka tožnika pa takšne narave nima. Tožnik namreč uveljavlja tudi izplačilo razlike med plačo, ki jo je pri toženi stranki prejemal za delovno mesto "mehanik I", za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in plačo na delovnem mestu vzdrževalca specialista, na katerem je v spornem obdobju, t.j. od septembra 1998 dalje, dejansko delal. Odločitev o denarnem delu tožbenega zahtevka pa je odvisna ravno od predhodne ugotovitve, ali je tožnik v tem obdobju v resnici opravljal delo vzdrževalca specialista. Za tako opredeljeni dajatveni zahtevek pa tožnik ne potrebuje ugotovitvene sodbe, da je v spornem obdobju delal kot vzdrževalec specialist. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v izpodbijani sodbi razveljavilo 1. odstavek izreka ter tožbo v tem delu zavrglo (1. odst. 351. čl. ZPP).

Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitve sodišča prve stopnje, po kateri je naložilo toženi stranki, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del delovnega mesta "vzdrževalec specialist". Sodišče prve stopnje je v zvezi s to odločitvijo najprej (pravilno) ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju, t.j. od septembra 1998 dalje, v resnici opravlja dela vzdrževalca specialista. Po tej ugotovitvi pa v obrazložitvi le še navaja, da je tožena stranka dejansko dolžna tožniku dati v podpis pogodbo o zaposlitvi na to delovno mesto. Pravne podlage za tako obveznost tožene stranke ne navaja. V zvezi s tem je pravilno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo poseglo v pravico delodajalca, da ob upoštevanju zakonskih prepovedi prosto odloča, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (22. čl. ZDR). Sodišče prve stopnje zaradi tega, ob ugotovitvi, da je tožnik dejansko delal dela vzdrževalca specialista, ni imelo zakonske podlage za odločitev, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "mehanik I", pogodbeno naravo delovnega razmerja pa je potrebno upoštevati tako pri sklenitvi, kakor tudi pri spremembi ali sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v 2. odstavku izreka v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vzdrževalec specialist" in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP).

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju v resnici opravljal dela vzdrževalca specialista, da je to delovno mesto ocenjeno s 400 točkami, medtem ko je kot mehanik I prejemal plačo, obračunano na 385 točk. V skladu s tako ugotovitvijo je tožniku utemeljeno prisodilo za čas od septembra 1998 do avgusta 2004 razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemal za delo na delovnem mestu "vzdrževalec specialist" in sicer v neto zneskih, po obračunu in odvodu od bruto zneskov predpisanih prispevkov in davkov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v tem delu tudi ustrezno obrazložilo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da niso navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče ni upoštevalo izpovedbe dveh prič, da tožnik ni opravljal najzahtevnejših del na delovnem mestu vzdrževalca specialista zaradi pomanjkanja izkušenj. Sodišče prve stopnje je izpovedi vseh zaslišanih prič povzelo pravilno ter na podlagi izpovedi in predloženih listin ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal tista opravila, ki spadajo v opis del in nalog vzdrževalca specialista.

Neutemeljena je pritožba v delu, kjer uveljavlja, da sodišče ni pristojno, da odloča v tem sporu. Stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih je opredeljena v 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004). Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal pravice iz delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko kot delodajalcem. Gre torej za individualni delovni spor v smislu točke b 1. odst. 5. čl. ZDSS-1, za odločanje v takem sporu pa je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožena stranka s pritožbo v bistvenem delu, to je glede dajatvenega tožbenega zahtevka, ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (2. odst. 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 704/2004
• VSL sodba I Cpg 1013/99
• VSL sklep III Cpg 117/2000