VDS sodba in sklep Pdp 1533/2005

Jedro

Pravočasnost vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na člen 13/3 oziroma 14/2,3 ZDR; za presojo dopustnosti tovrstnih tožb se ne uporablja člen 204/1,2 ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 4.2.2005, razporeditev na delovno mesto, ki ustreza njegovi sposobnosti po sklepu I-838.395/I z dne 2.11.1987. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, v katerem je predlagal ugotovitev, da je izpodbijana pogodba o zaposlitvi z dne 4.2.2005 nična in posledično razporeditev na delovno mesto, ki ustreza njegovi sposobnosti po sklepu I-838.395/I z dne 2.11.1987. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 82.895,00 SIT s pp.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni bilo v pristojnosti sodišča prve stopnje razlagati mnenja ortopedske poslovalnice, izvide dispanzerja za medicino dela ter ostalih izvidov. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno je dejansko delo, ki ga opravlja tožnik. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo ostalih dokazov. Po stališču tožnika Zakon o delovnih razmerjih dopušča, da se vloži tožba za izpodbijanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v tovrstnih primerih. Tožnik je bil od 1.7.2005 dalje in tudi v času naroka za glavno obravnavo z dne 20.10.2005 v bolniškem staležu in celo hospitaliziran, zato se naroka ni mogel udeležiti. Tožnik je podal tudi laično dopolnitev pritožbe, v kateri dodatno obrazlaga že podane pritožbene navedbe in predlaga ugoditev njegovi pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Prvi odst. 11. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Po 12. čl. ZDR se tudi pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. Pogodba o zaposlitvi je torej pogodba delovnega prava, za katero veljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), če ZDR oz. drug zakon ne določa drugače. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik predmetno tožbo, s katero je poleg ničnosti pogodbe o zaposlitvi (pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha - 3. odst. 13. čl. ZDR), uveljavljal tudi izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi, vložil 25.2.2005. Ker je bila pogodba o zaposlitvi (A 3) sklenjena 4.2.2005, je potrebno ugotoviti, da je bila tožba glede na 2. in 3. odst. 14. čl. ZDR pravočasna, saj je bila vložena tako v 30-dnevnem subjektivnem kot tudi v enoletnem objektivnem roku. Ker individualnih delovnih sporov, v katerih se uveljavlja ničnost iz. izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče uvrstiti med spore o neizpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca oz. o kršitvi delavčevih pravic iz delovnega razmerja, se v zvezi s presojo dopustnosti tovrstnih tožb ne uporabljajo določbe 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR.

ZDR posebnih določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče uveljavljati ničnost pogodbe o zaposlitvi oz. njeno izpodbojnost zaradi tega, ker naj delovno mesto, za katero delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, ne bi ustrezalo njegovi delovni sposobnosti, ne vsebuje. To pomeni, da pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni mogoče utemeljeno izpodbijati. Ker je tožnik kot razlog za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 4.2.2005 oz. kot razlog za ugotovitev njene ničnosti navajal prav zgoraj omenjeni razlog (v zvezi z ugotavljanjem obstoja tega razloga sta stranki v postopku predložili v izvedbo določene dokaze), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek tožnika. Po stališču pritožbenega sodišča bi tožnik v individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom, kot ga je oblikoval v tožbi, uspel, če bi dokazal, da je bila ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi njegova volja obremenjena bodisi z grožnjo (45. čl. OZ) bodisi z bistveno zmoto (46. čl. OZ), bodisi da je to pogodbo podpisal zaradi prevare (49. čl. OZ) oz. če bi bilo ugotovljeno, da sporna pogodba o zaposlitvi nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (1. odst. 86. čl. OZ), kar bi pomenilo, da je ta pogodba nična. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnikova volja ob sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi obremenjena z napako in ker tudi po stališču pritožbenega sodišča sporna pogodba o zaposlitvi ne nasprotuje niti ustavi, niti prisilnim predpisom, niti moralnim načelom, sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi niti primarnemu niti podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnika. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da veljavna delovnopravna zakonodaja ne omogoča več razporejanja delavca na delovno mesto, kot je tožnik to predlagal v delu svojega tožbenega zahtevka.

Neutemeljena je sicer irelevantna pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni imelo pravice strokovno razlagati zdravniških mnenj oz. izvidov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje le povzelo ugotovitve, ki izhajajo iz navedenih dokazov, ki sta jih v spis vložili obe stranki. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik sposoben opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko na podlagi določbe 2. odst. 47. čl. ZDR. Ker za razveljavitev izpodbijane pogodbe o zaposlitvi oz. za ugotovitev njene ničnosti niso obstajali razlogi, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno delo tožnik dejansko opravlja pri toženi stranki.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je bil v obdobju po 1.7.2005 v bolniškem staležu in da je bil v času opravljenega naroka za glavno obravnavo (narok z dne 20.10.2005) hospitaliziran, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na prvi narok za glavno obravnavo vabilo tako tožnika kot njegovega pooblaščenca in da je bilo obema to vabilo 1.9.2005 tudi osebno vročeno. Na narok za glavno obravnavo dne 20.10.2005 je pristopil le tožnikov pooblaščenec, tožnik svojega izostanka ni opravičil. Tožnikov pooblaščenec je na tem naroku pojasnil, da naj bi bil tožnik po njegovih podatkih v bolniškem staležu, vendar pa zaradi navedenega preložitve naroka ni predlagal. Ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni imelo razloga za preložitev tega naroka za glavno obravnavo. ZPP ne zavezuje sodišča, da izvede dokaz z zaslišanjem strank. Če sodišče ugotovi, da je možno o tožbenem zahtevku tožnika odločiti na podlagi listinske dokumentacije oz. na podlagi drugih izvedenih dokazov, lahko o zahtevku odloči, ne da bi zaslišalo stranke individualnega delovnega spora.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker v tem individualnem delovnem sporu revizija ni dovoljena na podlagi določb 1. do 4. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je bilo potrebno v skladu s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 605/2004
• VDS sklep Pdp 359/2004
• VDS sklep Pdp 481/2005