VDS sodba Pdp 232/2005

Jedro

Četudi je bila invalidu III. kategorije z odločbo ZPIZ priznana pravica do razporeditve oz. premestitve, delovnopravni predpisi v letu 2003 niso predvidevali obveznosti delodajalca, da izda odločbo o čakanju na premestitev na ustrezno delo, kot tudi ne denarnega nadomestila za čas do zagotovitve ustreznega dela, nižjega od plače, ki bi jo delavec prejemal, če bi delal.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži izdaja sklepa oziroma odločbe o čakanju na razporeditev po določbah predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter izplačilo nadomestila za čas do ponovne zaposlitve. Tožniku je poleg tega naložilo plačilo stroškov postopka v višini 86.802,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper predmetno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da ima kot invalid III. kategorije po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju priznano pravico do razporeditve oziroma do čakanja na razporeditev na ustrezno delovno mesto - le-tej pa je korelat obveznost delodajalca, da mu izda ustrezno odločbo o čakanju. O njegovi pravici bi morala tožena stranka odločiti takoj, ko je ugotovila, da ne razpolaga z ustreznim delom za tožnika in ne bi smelo priti do situacije, v kateri ves čas prihaja na delo, ničesar ne dela in prejema plačo. Takšno ravnanje tožene stranke je po navedbah tožnika nezakonito in posledično tudi negativno vpliva na njegovo psihično zdravje, zato ga sodišče ne bi smelo dopuščati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04 - v nadaljevanju ZPP-UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljata v izpodbijani sodbi pravno podlago za odločitev določili 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) in 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS 106/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPIZ-1); pri tem je upoštevalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je odločba o ugotovitvi invalidnosti III. kategorije za tožnika in priznanju pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo postala dokončna in pravnomočna dne 12.2.2003. Tožeča stranka je svoj zahtevek nasproti toženi stranki kot svojemu delodajalcu uveljavljala po tem datumu. Navedeno torej pomeni, da so v izpodbijani sodbi ustrezno uporabljeni v letu 2003 veljavni zakoni, iz katerih izhaja le obveznost delodajalca, da invalidu glede na preostalo delovno zmožnost zagotovi opravljanje ustreznega dela (200. člen ZDR) oziroma obveznost ponuditi delavcu ustrezno delo ob ugotovljeni invalidnosti (101. člen ZPIZ-1). Kot je torej že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni nikjer izrečno predvidena obveznost delodajalca, po kateri bi moral izdati odločbo o čakanju na premestitev ter za vmesno obdobje do zagotovitve ustreznega dela delavcu izplačevati nadomestilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila takšna določba vsebovana v 22. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) ki se po razlagi, objavljeni v Ur. l. RS št. 113/02, ne uporablja več od dne 1.1.2003 dalje. Enako je določal tudi prej veljavni ZDR/90 (Ur. l. 14/90, 5/91 in 71/93) v 36.d členu, ki pa se od uveljavitve novega ZDR, torej od dne 1.1.2003, prav tako ne uporablja več (2. odstavek 245. člena ZDR).

Glede na navedeno torej ni moč pritrditi stališču tožnika v pritožbi, da je sedanje stanje, ko prihaja na delo, dela ne opravlja, prejema pa plačo, nezakonito oziroma neskladno z veljavnimi predpisi. Kot je že pojasnjeno, namreč ni nikjer določena obveznost delodajalca, po kateri bi bil ob ugotovljeni invalidnosti zaposlenega in priznani pravici do premestitve zavezan izdati odločbo o čakanju na zaposlitev na ustrezno delovno mesto s pravico do nadomestila plače. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da tožnik kot delavec prejema plačo v celotnem znesku, kot če bi delo dejansko opravljal - ki pa ga, glede na ugotovljeno nezmožnost, ne opravlja. Torej tudi v tem pogledu ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni moč opredeliti kot kršitve.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravna podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi ustrezna in pravilna. Ker ni bil podan niti uveljavljani pritožbeni razlog niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 524/2007
• VDS sodba Pdp 860/2006
• VDS sodba Pdp 492/2006