VDS sodba in sklep Pdp 766/2005

Jedro

Tožena stranka je odločbo o odmeri letnega dopusta izdala v letu 2004, ko je že veljal ZJU, vendar pa je podlaga za presojo te odločbe ZDDO, ker iz prehodnih določb ZJU izhaja, da ZDDO v delu, ki se nanaša na odmero letnega dopusta, z dnem uveljavitve ZJU ni prenehal veljati.

1. odst. 38. člena ZDDO delavcu ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega od v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ treh dni dodatnega dopusta, če delavec izpolnjuje enega, dva ali vse tri pogoje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke izreka in 2. točka izreka) spremeni tako, da se sodba v celoti na novo glasi :

"Zavrne se zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa št. D123-0330/96/1 z dne 3.5.2004 in sklepa št. 907-853/2004 z dne 4.8.2004 ter za ugotovitev, da ima tožnica v letu 2004 pravico do 32 dni letnega dopusta.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 35.904,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnica krije sama svoje stroške postopka."

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 42.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2006 do plačila.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe spremenilo sklepa tožene stranke z dne 3.5.2004 in 4.8.2004 o določitvi letnega dopusta tožnice tako, da ji je iz naslova posebnih pogojev dela priznalo dva dni ter skupno 32 dni letnega dopusta za leto 2004. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožnici stroške postopka v znesku 42.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 38. člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 - 38/99), po katerem lahko delavec pridobi maksimalno tri dni dopusta za vse pogoje, naštete v citirani določbi, skupaj. Zakonsko predpisanega maksimuma delavec ne more preseči. V kolikor bi imel zakonodajalec namen določiti za vsakega od pogojev iz 38. člena ZDDO po največ tri dni dopusta, bi to tudi nedvomno določil, ko je to storil v 37. členu ZDDO. Regeneracija življenjskih sposobnosti je v sporni določbi upoštevana in je bila tožnici zagotovljena s priznanjem maksimalnega števila dni letnega dopusta v skupnem trajanju 31 dni. Glede na navedeno tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Nejasne zakonske določbe je treba tolmačiti v korist delavca. V 38. členu ZDDO izrecno ni določeno, da je za vse naštete pogoje predvideno skupno največ tri dni dopusta, zato kvečjemu velja, da delavcu za vsak izpolnjen pogoj pripada največ tri dni dopusta. Veljati mora podobno, kot v primerih iz 2. odstavka 39. člena ZDDO. Predloga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem delovnem sporu gre za vprašanje razlage 1. odstavka 38. člena ZDDO, ki določa, da se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni :

za delo v hrupu, vročini, prahu in vlagi oz. pod vplivom vremenskih razmer,

za vodenje notranje organizacijske enote,

za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi.

Sodišče prve stopnje je štelo, da se dopust poveča za največ tri dni za vsakega od naštetih treh izpolnjenih pogojev, medtem ko tožena stranka zagovarja, da je največ tri dni dopusta mogoče pridobiti za vse tri pogoje skupaj.

S sporno odločbo je tožena stranka odmerila tožnici 31 dni letnega dopusta za leto 2004. Na delovno dobo je prejela 20 dni (35. člen ZDDO), na otroke do 15 leta starosti 2 dni (brez označbe podlage), na zahtevnost dela 5 dni (36. člen ZDDO), na težje delovne pogoje 2 dni (38. člen ZDDO) in na delovno uspešnost 3 dni (37. člen ZDDO). Glede na določbe 38. člena ZDDO so tožnici za težje delovne pogoje in socialne razmere priznani kot maksimum skupno trije dnevi, ne glede na posamično po kriterijih odmerjene štiri dni.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede vpliva Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) na odmero dopusta delavcem v državnih organih. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotovi, da za odmero letnega dopusta veljajo določbe ZDDO, nato pa zaključi, da je treba upoštevati tudi 159. člen ZDR, kljub določbi 2. člena ZDR. Tak zaključek je nerazumljiv, saj je uporaba ZDR po 2. členu izključena v primeru, ko je posamezno področje drugače urejeno z drugim zakonom.

Tožena stranka je sporno odločbo o odmeri letnega dopusta izdala v letu 2004, torej v času, ko je že veljal Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002). Ta v 1. točki 1. odstavka 203. člena določa, da prenehajo veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen od 34. do 42. člena - to pa je ravno v delu, ki se nanaša na odmero letnega dopusta. V času sporne odmere je torej na podlagi ZJU področje odmere dopustov za delavce v državnih organih urejal ZDDO, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo ZDR. Popolnoma jasno namreč 2. člen ZDR določa, da njegove določbe urejajo tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Navedeno pomeni, da se pri odmeri dopustov delavcem v državnih organih ne uporabljajo določbe ZDR, saj je to področje v celoti urejeno z ZDDO. Na tem področju ni bilo nobene zakonske praznine, ki bi jo bilo potrebno zapolnjevati z razlago zakonodaje in smiselno uporabo ZDR, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je določbo 38. člena ZDDO razlagalo skozi uporabo 159. člena ZDR. Tožena stranka je tudi sama pri odmeri dopusta očitno uporabila "kombinacijo" ZDD in ZDR, saj je tožnici po kriteriju otrok do 15 let starosti priznala dva dneva (kot to določa 3. odstavek 159. člena ZDR), kar je napačno. Ta napaka pa tožnici ni bila v škodo (kvečjemu v korist, saj ZDDO priznava pravico do dodatnega dopusta za otroke do 10 let starosti), končno število pripadajočih dni letnega dopusta pa je odmerjeno po določbah ZDDO.

Glede na zgradbo določb ZDDO o odmeri letnega dopusta je potrebno pritrditi pritožbi, da 38. člen ZDDO delavcu ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega od v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ treh dni dopusta za vse tri pogoje skupaj. Če naj bi držala razlaga sodišča prve stopnje in tožnici, potem ni bilo razloga, da je zakon v 37. členu delovno uspešnost (za katero lahko delavec pridobi tudi največ tri dni dopusta) uvrstil posebej, saj bi bilo logično, da jo ob taki razlagi uvrsti v 38. člen. Drugačna od 38. člena je tudi zgradba 2. odstavka 39. člena ZDDO, po katerem pa delavcu za vsakega od izpolnjenih pogojev pripada po 5 dni dopusta.

Razlaga sodišča prve stopnje, da "zakonska ureditev gornje meje dopusta ne dopušča", je nejasna. V kolikor je s tem mišljeno, da tožena stranka ne bi smela števila dni iz 38. člena ZDDO limitirati za vse kriterije skupaj na tri dni, ker ZDR ne določa največjega števila možnih dni letnega dopusta, pritožbeno sodišče temu razlogovanju nasprotuje. Za tako sklepanje ni podlage : limitiranje, za katerega sodišče prve stopnje meni, da je nedopustno (pa ni), bi bilo podano navsezadnje tudi v primeru, če se za vsakega od kriterijev po 38. členu ZDDO priznajo po največ trije dnevi. ZDDO je število pripadajočih dni letnega dopusta v 38. členu veljavno omejil na največ tri dni; do največ treh dni dodatnega letnega dopusta je upravičen delavec, ki izpolnjuje kateregakoli od pogojev (ali pa vse skupaj), naštetih v tej določbi.

Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe spremeniti. Sodišče prve stopnje je izrek oblikovalo drugače, kot je bil postavljen zahtevek, zato je sprememba pripeljala do tega, da je bilo potrebno izrek sodbe v celoti na novo oblikovati, pri čemer pa ni poseženo v pravnomočno zavrnjen del tožbenega zahtevka.

Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato krije svoje stroške postopka sama, dolžna pa jih je povrniti tudi toženi stranki. Ta je upravičena do povrnitve stroškov v višini 260 točk za odgovor na tožbo in v višini 160 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar povečano za 2 % materialnih stroškov znese 326,4 točk oz. 35.904,00 SIT. Stroški posveta s stranko in obvestila stranki se ne priznavajo, ker so že všteti v glavna opravila za stranko.

Tožena stranka je uspela s pritožbo, zato je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo za pritožbo 375 točk in za materialne stroške 2 %, skupaj 382,5 točk oz. 42.075,00 SIT. Te stroške ji je dolžna povrniti tožnica, ki stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova odmere letnega dopusta, kar ni primer iz 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1, bi bila revizija dovoljena le, če bi jo sodišče dopustilo.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavek 32. člena). V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 550/2003
• VDS sodba in sklep Pdp 1357/2003
• VDS sodba Pdp 816/99