<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1011/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.1011.2005
Evidenčna številka:VDS03817
Datum odločbe:14.09.2006
Področje:delovno pravo
Institut:javni uslužbenci - delavec policist - ocenjevanje delavcev

Jedro

Zoper dokončno oceno uradnika je dopustno sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo delovno oceno tožnika z dne 20.1.2004 za ocenjevalno obdobje od dne 1.1. do 31.12.2003 in preizkus navedene ocene na seji komisije dne 31.5.2004. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 225.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, dočim tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik za navedeno obdobje neutemeljeno ocenjen z najnižjo oceno in sicer, da je delo opravljal nezadovoljivo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da tožnik glede delovne ocene ni upravičen do sodnega varstva, saj tožena stranka ni odločala o njegovi pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja. Ocena ne predstavlja individualnega akta, temveč samo ugotovitve o karakteristikah, sposobnostih in rezultatih dela posameznega delavca. Ocena uradnika, ki je zaposlen pri državnem organu, se izvaja letno in je podlaga za odločitev o napredovanju v višji naziv. Gre za 5-letno obdobje takšnega ocenjevanja. Uradnik ima pravico, da je ocenjen, vendar pa nima pravice pridobiti ocene, ker zakonodajalec ni predvidel možnosti ugovora na komisijo za pritožbe. Glede tega je predvidena možnost preizkusa ocene pred pristojno komisijo, katere član je tudi predstojnik, ki je izdelal prvotno oceno. Takšen postopek je bil izveden tudi v tožnikovem primeru. Predstojnikova ocena se je ponovno preizkusila s strani komisije, ki je po določbi 115. čl. Zakona o javnih uslužbencih postala dokončna. Če tožnik meni, da je bil v njegovem primeru kršen postopek, ima možnost prijave na pristojno inšpekcijo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vsebinske ugotovitve tožnikovega predstojnika in potrditi oceno kot pravilno. Zato ne vzdrži presoja sodišča, da je sprejeta ocena neutemeljena. Glede tega opozarja na konkretno zadevo pritožbenega sodišča, da v primeru, ko predstojnik oceni delovno uspešnost delavca za napredovalno obdobje, da je sodišče na njegovo pisno oceno vezano. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožnikove zahtevke zavrže oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02) ureja ocenjevanje uradnikov v določbah od 111. do 117. čl. Zakona. Ocenjevanje se izvaja glede na prispevek posameznega uradnika k delovanju organa in z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet uradnikov primerljivih nazivov in delovnih mest. Oceno uradnika določi njegov nadrejeni na posebej obrazloženem ocenjevalnem listu za vsako delovno leto. Ocena predstavlja opravljeno delo uradnika, ki je lahko po stopnjah odlična, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (113. čl. ZJU). Ocena uradnika je podvržena preizkusu pred komisijo, ki jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene. Uradnik je z oceno seznanjen v obliki razgovora, pri čemer ima pravico biti prisoten tudi v preizkusu ocene pred pristojno komisijo. Odločitev komisije je dokončna (115. čl. ZJU).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2003 opravljal pri toženi stranki delo policista. Njegov predstojnik ga je dne 20.1.2004 za to leto ocenil z oceno nezadovoljivo. Tožnik je zahteval preizkus ocene pred komisijo, ki je dne 31.5.2004 potrdila predstojnikovo oceno. Odločitev komisije je postala dokončna. Tožnik je bil z njo seznanjen. Dne 30.6.2004 je v 30 dnevnem roku uveljavil zoper oceno sodno varstvo z zahtevkom, da jo sodišče razveljavi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da pri izpodbijani delovni oceni ne gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja ker ocena nima neposrednega vpliva na tožnikove pravice. Nasprotno, dokončna delovna ocena uradnika ima posreden vpliv na pravico do napredovanja v naziv (1. odst. 120. čl. ZJU) in nadalje na začetek postopka za ugotovitev nesposobnosti. Če uradnik dobi v dveh zaporednih letih oceno, da opravlja delo nezadovoljivo, lahko začne njegov predstojnik po določbi 1. odst. 143. čl. ZJU zoper njega obvezen postopek za ugotavljanje nesposobnosti. Poleg tega predstavlja ocena podlago za napredovanje v višji naziv v primeru, če uradnik najmanj petkrat doseže oceno dobro oz. trikrat oceno odlično. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je šlo v tožnikovem primeru pri sprejeti delovni oceni za odločanje o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da zoper oceno komisije ni predpisane pravne podlage za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem iz razloga, ker ni sprejeta s sklepom oz. z ustreznim individualnim aktom. Res je po določbi 4. odst. 24. čl. ZJU dopuščeno sodno varstvo samo zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja uradnika, če je ta izkoristil možnost pritožbe. Vendar je v zadevi za presojo odločilno, da je bila tožnikova ocena obravnavana po določbah ZJU in sicer na prvi in drugi stopnji. Najprej jo je sprejel predstojnik, nakar jo je obravnavala tudi pristojna komisija. Po tako izvedenem postopku je postala dokončna. Tako sprejeta ocena ima naravo odločitve o tožnikovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (2. odst. 111. čl. ZJU). Čeprav o njej ni bilo odločeno s pisnim sklepom, se jo lahko izpodbija pri delovnem sodišču. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik potem, ko je bil seznanjen z odločitvijo komisije, pravočasno vložil zoper toženo stranko tožbo zaradi razveljavitve sprejete dokončne delovne ocene. Zato pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče v sporu zavreči tožbo iz razloga, ker zoper takšno oceno ni dopustno sodno varstvo, ne more biti upoštevno.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obravnavalo oceno po vsebini glede na opravljeno delo tožnika za leto 2003 na delovnem mestu policista - vodnika službenega psa. V tej zvezi je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s storjenimi tožnikovimi napakami, pomanjkljivostmi pri pisanju poročil, vodenjem službenega psa in izdajanjem ukrepov ter primerjalo tožnikove delovne rezultate s sodelavci, ki so opravljali enako delo. V tej zvezi je zaslišalo tako tožnika kot njegovega predstojnika in osebe, ki so odločile o delovni oceni.

Ugotovilo, da je bil tožnik v ocenjevanem letu 2003 najmanj primerljiv z rezultati sodelavcev, posebno s B., ki je dobil oceno dobro. Nadalje je ugotovilo, da je v tem letu zaradi odsotnosti (nege otroka) delal manj časa, pri čemer je zadolžene naloge v obdobju, ko je bil dejansko prisoten na delu, opravljal pretežno sam in ne v paru s sodelavcem, kar je objektivno pomenilo manjše število ukrepov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo neobstoj očitkov glede ukrepanja v določeni akciji, nadalje očitkov glede pisanja poročil in ocenilo težo dogodka, ko je uporabil službenega psa brez nagobčnika. Na podlagi ugotovljenih dejstev je zaključilo, da rezultati dela tožnika in kvaliteta opravljenih delovnih nalog v ocenjevanem letu 2003 ni bistveno odstopala od leta 2002, v katerem je dobil s strani tožene stranke celo pisno pohvalo za dosežene uspehe pri delu. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da nezadovoljiva ocena o delu tožnika, ki jo je sprejela tožena stranka za leto 2003, ni bila pravilna, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo. Sklicevanje pritožbe na uveljavljano sodno prakso glede presoje delovne uspešnosti v drugem delovnem sporu pa nima nobenega vpliva na odločitev v konkretnem sporu, ker gre po vsebini za povsem različni zadevi.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije zoper sprejeto odločitev o razveljavitvi delovne ocene tožnika ni dopustilo.

 


Zveza:

ZJU člen 11, 11/2, 24, 24/1, 113, 115, 120, 120/1, 143, 143/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODM2Ng==