VDS sodba Pdp 1551/2005

Jedro

Z novelo ZObr iz leta 2002 je bila v 2. odst. 97.č člena vzpostavljena zakonska domneva, da se straža opravlja v deljenem delovnem času, zato gre vojaku, ki opravlja stražo, dodatek za delo v deljenem delovnem času že na podlagi zakona. ZObr ne vsebuje podobne določbe glede dežurstva, zato ni pravne podlage za priznanje dodatka za deljen delovni čas za ure dela v času dežurstva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za deljen delovni čas v času dežurstva in straže za obdobje od septembra 2000 do oktobra 2004 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od katerih je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od petega v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila (I./1. izreka sodbe). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka skupaj z DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I./2. izreka sodbe), ter mu naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 78.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. Izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožniku delo v deljenem delovnem času v času dežurstva in straže ni bilo odrejeno, poleg tega pa sta se dežurstvo in straža opravljala neprekinjeno, zato tožnikov zahtevek za izplačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času v času dežurstva in straže ni utemeljen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so bile odredbe o delu v deljenem delovnem času delavcem posredovane ustno v obliki ukaza za posamezno delovno nalogo, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da delo v deljenem delovnem času ni bilo odrejeno. Pravica do dodatka za delo v deljenem delovnem času v času dežurstva in straže izhaja iz Pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke, kjer je ta dodatek predviden in iz obrazca za evidenco opravljenega dela, ki ga je predpisala tožena stranka in v katerem je predvideno delo v deljenem delovnem času. Iz navedenih listin izhaja, da se je pri toženi stranki opravljalo delo v deljenem delovnem času, zato so zmotni drugačni zaključki sodišča prve stopnje. Tožnik je vseskozi vedel, da mu ta dodatek pripada. Dela, ki ga je opravil v deljenem delovnem času, v navedenih rubrikah ni evidentiral zgolj zato, ker mu je nadrejeni starešina zatrjeval, da mu navedeni dodatek ne pripada. V kolikor bi kljub prepovedi nadrejenega v evidenci dela zabeležil, da je delo opravljal v deljenem delovnem času, mu nadrejeni evidence, na osnovi katere se je pripravil obračun plače, ne bi potrdil. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka v istovrstni zadevi opr. št. Pd 55/2003 sklenila sodno poravnavo, v kateri je priznala vtoževane zahtevke iz istega naslova, zato v tem sporu ne more biti zavzeto drugačno stališče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka priznala, da dodatka za delo v deljenem delovnem času prej ni redno izplačevala, sedaj pa dodatek izplačuje redno. V kolikor tožniku ta dodatek ne gre, bi morala tožena stranka od vseh zaposlenih, ki jim je dodatek že izplačala, sedaj zahtevati povračilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/2004, v nadaljevanju : ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za izplačilo dodatka za deljen delovni čas v času dežurstva in straže je svojo odločitev glede odreditve dela v deljenem delovnem času delno zmotno obrazložilo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Čeprav je Zakon o obrambi (Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji, v nadaljevanju : ZObr), tako pred novelo, objavljeno v Ur. l. RS št. 47/2002 z dne 29.5.2002 (ki se nanaša tudi na ureditev dežurstva in straže), kot tudi po uveljavitvi te novele določal, da mora biti delo v deljenem delovnem času odrejeno s strani nadrejenega, pa tožbenega zahtevka iz naslova dodatka za delo v deljenem delovnem času ni mogoče zavrniti zgolj iz razloga, ker delo v deljenem delovnem času ni bilo pisno odrejeno. V kolikor bi tožnik dokazal, da mu je bilo dejansko odrejeno delo v deljenem delovnem času, bi bil do navedenega dodatka upravičen, tudi če mu delo v deljenem delovnem času ne bi bilo izrecno pisno odrejeno s strani pristojnega nadrejenega. Pritožbena navedba, da je bilo tožniku delo v deljenem delovnem času ustno odrejeno v obliki ukaza za izvršitev posameznih nalog, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ne sme upoštevati, saj ni izkazano, da je tožnik ne bi mogel navesti že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na navedeno pa te pritožbene navedbe sploh niso bistvenega pomena, saj je za pravilno odločitev v tem sporu odločilno, ali se je delo med dežurstvom in stražo pri toženi stranki opravljalo v deljenem delovnem času ali ne. Sodišče prve stopnje je, ne glede na zmotno stališče, da bi moralo biti delo v deljenem delovnem času pisno odrejeno, pravilno presodilo, da se je dežurstvo oz. straža opravljalo neprekinjeno. Zato je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za delo v deljenem delovnem času.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri toženi stranki straža in dežurstvo nista opravljala v deljenem delovnem času in da tožnikov zahtevek za plačilo dodatka iz tega naslova ni utemeljen. Ne glede na okoliščine v zvezi z vpisovanjem opravljenega dela v evidenco dela in navodili nadrejenih v tej zvezi, na kar tožnik opozarja v pritožbi, je iz izpovedi tožnika, na katero se je pri odločitvi sodišče prve stopnje pravilno oprlo, razvidno, da sta se tako straža kot dežurstvo opravljala neprekinjeno. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da v času dežurstva in straže vojašnice (delovnega mesta) ni smel zapustiti in je moral biti ves čas na voljo, čeprav so bile med posameznimi nalogami, ki jih je bil kot dežurni oz. stražar dolžan opravljati, prekinitve (npr. za čas nočnega počitka). Take organizacije dela pri toženi stranki pa ni mogoče enačiti z načinom dela trgovin, bank oz. drugih dejavnosti, ki dejansko opravljajo delo v deljenem delovnem času, zato delavcem v tem primeru pripada dodatek iz navedenega pravnega naslova. V teh primerih delavec zaradi dela v deljenem delovnem času v času prekinitve dela ne opravlja in v tem času tudi ni dolžan biti na delovnem mestu. Za čas prekinitve mu ne gre plača, ampak je upravičen le do dodatka za deljen delovni čas za delovne ure, ki jih opravi pred in po prekinitvi, skladno s 38. členom Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji, v nadaljevanju : KPND). Pri toženi stranki pa ni šlo za tako organizacijo dela, saj sta se dežurstvo in straža opravljala neprekinjeno, ker tožnik med opravljanjem dežurstva oz. straže vojašnice (delovnega mesta) ni smel zapustiti. Ne gre pa za deljen delovni čas v času nočnega počitka vojaka. Poleg tega pa je imel tožnik vse ure prisotnosti na delovnem mestu plačane kot redne delovne ure, oz. kot ure dežurstva ali obvezne prisotnosti na delovnem mestu, kar dodatno dokazuje, da ni šlo za deljen delovni čas, ko delavec za čas prekinitve glede na 38. člen KPND ni upravičen do plačila.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se straža in dežurstvo nista opravljala v deljenem delovnem času, zaradi česar tožnik do dodatka iz tega naslova ni upravičen. Na pravilnost teh zaključkov pa ne vpliva dejstvo, da je bilo v Pravilniku tožene stranke in v obrazcih za evidenco opravljenega dela, ki ga je predpisala tožena stranka, predvideno tudi delo v deljenem delovnem času, saj to ne dokazuje, da je delo v deljenem delovnem času opravljal tudi tožnik.

S spremembo Zakona o obrambi (Ur. l. RS št. 47/2002 z dne 29.5.2002) je bila v 2. odstavku 97. č člena, ki določa, da se šteje, da se straža opravlja v deljenem delovnem času, vzpostavljena zakonska domneva glede narave opravljanja dela v času straže. Zato po uveljavitvi citirane novele vojaku, ki opravlja stražo, gre dodatek za delo v deljenem delovnem času že na podlagi samega zakona. Zakon o obrambi pa tudi po citirani noveli podobne določbe za primer dežurstva, ki je na novo urejeno v 97. d členu ZObr, ne vsebuje, zato ni pravne podlage za priznanje dodatka za deljen delovni čas za opravljene ure dela v času dežurstva. Da se je pri toženi stranki delo v času dežurstva ves čas opravljalo v deljenem delovnem času pa ni mogoče utemeljevati s tem, da obstaja taka pravna domneva glede straže po noveli ZObr skladno z 2. odstavkom 97. člena ZObr.

Na odločitev v tem sporu tudi v ničemer ne vplivajo pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka v istovrstni zadevi sklenila sodno poravnavo, v kateri naj bi zahtevke iz tega naslova priznala, da se sedaj ta dodatek izplačuje redno ter da se je v posameznih enotah izplačeval že prej. Navedene okoliščine pri presoji, ali je tožnik opravljal delo v deljenem delovnem času in je zato upravičen do vtoževanega dodatka, niso odločilne.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZDR pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1121/2015
• VDS sodba in sklep Pdp 982/2005
• VDSS sodba Pdp 359/2002