VDS sodba in sklep Pdp 412/2005

Jedro

Pravilo, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63703-19 z dne 2.2.2005), velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi predpisal zakonodajalec. Pri drugih pravicah iz delovnega razmerja je odpoved možna, mora pa biti odpoved tem pravicam izrecna in nedvoumna. Ker iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da se je tožnica odpovedala povračilu stroškov v zvezi z izobraževanjem, je do povrnitve teh stroškov upravičena po določbah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v 1. in 2. točki 1. odstavka izreka (glede izplačila kilometrine in dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter glede stroškov pravdnega postopka (2. stavek 4. točke 1. odstavka izreka in 4. odstavek izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

V 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo stroškov kilometrine v višini 183.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2000 (1. točka), stroškov dnevnic za 979.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2000 (2. točka), odškodnine za neizrabljen letni dopust 130.000,00 SIT za leti 2000 in 2001 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka) ter dela regresa za leto 2001 v višini 39.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2001 in za povrnitev pravdnih stroškov (4. točka). V 2. odstavku izreka je ugodilo zahtevku za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2000 v znesku 33.996,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000, nadalje je sodišče prve stopnje v 3. odstavku zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke in tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 216.062,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter stroške sodne takse (4. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Zoper del sodbe, s katero je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica ter predlaga pritožbenemu sodišču, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter podredno, da razveljavi izpodbijani del sodbe in vrne zadevo v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bilo sporno vprašanje glede vračila stroškov prevoza (kilometrine) in prehrane (dnevnice) urejeno v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, iz katere jasno izhaja ta obveznost tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje brez potrebe zaslišalo priče o obstoju dogovoru glede povračila stroškov; pa tudi nadaljnja presoja njihovih izpovedb je napačna. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo v prvi vrsti upoštevati veljavno kolektivno pogodbo, ki delavcem priznava stroške zaradi izobraževanja v interesu delodajalca, pravicam iz delovnega razmerja se po interpretaciji Ustavnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63703-19 z dne 2.2.2005) tudi ni moč odpovedati oziroma je odpoved brez pravnega učinka. Prav tako je utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta, saj tožnici koriščenje dopusta ni bilo omogočeno. Svoj zahtevek za izplačilo odškodnine je prek odvetnice posredovala toženi stranki, vendar brezuspešno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe ter pri tem navaja, da iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja le, da se delavec ne more odpovedati nekaterim minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki so izrecno določene z zakonom, preostalim (torej tudi povračilu stroškov, povezanih z izobraževanjem) pa se lahko odpove. Povračilo stroškov pomeni obveznost delodajalca, glede katere je skladno s pogodbeno voljo možen drugačen dogovor v pogodbi o zaposlitvi. O vsebini prave pogodbene volje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo iz izpovedb zaslišanih prič. Glede zahtevka za odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta tožena stranka v nadaljevanju navaja, da tožnica v postopku pred prvostopnim sodiščem ni predložila nobenega pravno-relevantnega dokaza in je bila iz tega razloga njena zahteva ustrezno zavrnjena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/40 - UPB2 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prevoza in prehrane za čas, ko se je tožnica izobraževala v interesu tožene stranke, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede povračila stroškov, ki so povezani z izobraževanjem delavca v interesu delodajalca, pravilno ugotovilo, da povračilo stroškov ureja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 57/98 in naslednj.) ter da gre za pravice, ki niso takšne narave, da njihove vsebine stranki v pogodbi o zaposlitvi ne bi mogli urediti drugače. Pravilo, po katerem se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, namreč po odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63703-19 velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, torej delavca, predpisal že zakonodajalec. Vendar pa je potrebno tudi pri drugih pravicah delavca iz delovnega razmerja upoštevati dejstvo, da mora biti odpoved tem pravicam izrecna in nedvoumna. Iz XII. čl. pogodbe o zaposlitvi (A 1) ne izhaja, da se je tožnica odpovedala svojim terjatvam do tožene stranke iz naslova povračila stroškov v zvezi s spornim izobraževanjem, zato je do povrnitve teh stroškov upravičena po določbah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. V dokaznem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica sploh zaprosila za izrabo letnega dopusta oz. da ji tožena stranka ni dala dovoljenja za izrabo tega letnega dopusta. V izpodbijani sodbi je ob upoštevanju podatkov v spisu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica le zatrjevala, da dopusta ni mogla koristiti zaradi ravnanja tožene stranke, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Ob upoštevanju potrebnih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti bi morala predlagati dokaze, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje ugotovilo posamezne elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke (da je tožnici škoda nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke in da obstaja odgovornost na strani tožene stranke za to škodo). Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnica letnega dopusta ni izkoristila po krivdi tožene stranke, je v izpodbijani sodbi del zahtevka za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust pravilno zavrnjen.

Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje tudi pri zavrnitvi zahtevka za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2001, saj je pri tem upoštevalo, da je tožnica prejela celoten znesek regresa od svojega kasnejšega delodajalca, podjetja B..

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe (v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za povračilo stroškov prevoza in prehrane, povezanih z izobraževanjem) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da se tožnica ni odpovedala povrnitvi stroškov v zvezi z izobraževanjem v tujini, presoditi utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka tožnice po višini. Za ugotovitev višine povračila stroškov bo moralo prvostopno sodišče ustrezno dopolniti dokazni postopek in izvesti potrebne dokaze. Ker bo potrebno v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti dela zahtevka tožnice, bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti tudi novo odločitev glede povračila stroškov postopka. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani del sodbe, v katerem je bilo odločeno o pravdnih stroških (2. stavek 4. točke 1. odstavka izreka, 4. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Ker v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sodbe niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje (3. in 4. točka 1. odstavka izreka sodbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 613/2006
• VDS sodba Pdp 707/2002
• VSL sodba Cpg 224/94