VDS sodba Pdp 1877/2004

Jedro

Pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti ne more zavezovati delavca, ki mu delodajalec za spoštovanje prepovedi ne zagotavlja primerne odmene. Samo enostranska omejitev pravice do gospodarske pobude oz. opravljanja poklica brez dogovorjenega materialnega nadomestila ni v skladu z načeli pravne in socialne države.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nespoštovanja konkurenčne prepovedi v višini 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna povrniti v znesku 260.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da določba pogodbe o zaposlitvi, s katero je dogovorjena konkurenčna prepoved in posledice kršitve ne more biti nična; nična bi bila le v primeru, če bi bila v pogodbi določba o prepovedi zahtevati odškodnino - vendar pa take določbe pogodba nima. Konkurenčna klavzula temelji na zakonskem pooblastilu in predstavlja varovalko za delodajalce pred brezobzirnim izkoriščanjem posameznikov in pred krajo znanja in zvez. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da ji je toženec povzročil škodo, ker je poslovne stranke tožeče stranke pod pretvezo, da gre za isto firmo, napeljal, da so z njim nadaljevale poslovanje. Njegovo ravnanje terja povrnitev škode, če že ne po pogodbi o zaposlitvi pa po splošnih načelih obligacijskega prava. Vseh teh trditev se sodišče prve stopnje ni dotaknilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej je storjena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z izvajanjem ponujenih dokazov, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem primeru je, ali je konkurenčna prepoved iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2000 zavezovala toženca, da se vzdrži konkurenčnih ravnanj. Ker je bilo ugotovljeno, da pogodba, ker ne vsebuje enakovrednih vzajemnih dajatev, toženca ne zavezuje, se do drugih zatrjevanih dejstev (ravnanja toženca) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, nato pa se je do njih vseeno opredeljevalo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi z dne 19.10.2004 sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo priloge A1 do A22. Samo te dokaze je tudi presojalo. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da pogodba o zaposlitvi z dne 1.7.2000 ustvarja le enostransko obveznost toženca, ki se mu prepoveduje zaposlitev, sklenitev pogodbe o delu ali avtorske pogodbe pri podjetju s konkurenčno dejavnostjo oz. ustanovitev samostojne dejavnosti, ki bi toženi stranki lahko škodovala oz. bi pomenila njej konkurenčno dejavnost. Ne ustvarja pa pogodba zaveze delodajalca po plačilu materialnega nadomestila za spoštovanje take konkurenčne prepovedi. To pomeni, da pogodbeni stranki nista enakomerno obremenjeni, kar nasprotuje načelu enakovrednosti vzajemnih dajatev. Konkurenčna prepoved ne more zavezovati delavca, ki mu delodajalec v zameno za spoštovanje prepovedi ne nudi primerne odmene.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodna praksa je v številnih primerih zavzela stališče, da je sicer običajna in v poslovnem svetu sprejemljiva pogodba o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, vendar mora pogodba v nekem sorazmernem deležu obvezovati obe stranki. Delavec se zavezuje, da bo lojalen do delodajalca in se bo držal pogodbenih omejitev, delodajalec pa mu bo za to plačal primerno denarno nadomestilo. Samo enostranska omejitev pravice do gospodarske pobude oz. poklica brez dogovorjenega materialnega nadomestila, ni v skladu z načeli pravne in socialne države. Tako stališče je zavzelo med drugim tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-51/90, s katero je presojalo ustavnost 5. in 6. odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Zato določba 4. člena pogodbe o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko ne more biti podlaga za sporni zahtevek. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je svoj zahtevek uveljavljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, konkretno na podlagi njenega 4. člena zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Zato je bila tožba tudi vložena na delovno sodišče. Tožeča stranka je sicer res tudi navajala, da je toženec kršil ne le pogodbeno obveznost oz. konkurenčno prepoved, temveč tudi temeljna načela obligacijskega prava, vendar pa se ni izrecno opredelila, da zahteva odškodnino tudi po tem temelju. To pa je tudi razumljivo, saj za odškodninske zahtevke, ki nimajo podlage v delovnem razmerju ali pogodbi o zaposlitvi (v tem primeru ne bi šlo za spor med delavcem in delodajalcem in ne za spor iz pogodbe o zaposlitvi) delovno sodišče niti ni pristojno. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno obravnavalo z vidika zatrjevanih kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot ga je tožeča stranka s tožbo tudi uveljavljala.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z ravnanji, ki jih tožeča stranka očita tožencu in ki so prepis pripravljalne vloge z dne 14.1.2004.

Ker niso podani razlogi, uveljavljani v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1275/98
• VDS sodba Pdp 56/98
• VDS sodba Pdp 461/2005