VDS sodba Pdp 1251/2005

Jedro

Če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je delavcu priznana reintegracija, delavec pa se ne vrne na delo, lahko zahteva restitucijo le za čas do pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Delodajalec nima pravne podlage, da bi pri obračunu plače, kot bi jo delavec prejemal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odštel zneske, ki jih je delavec prejel iz naslova zavarovanja za brezposelnost.

Po upokojitvi delavec od delodajalca ne more več zahtevati obračuna bruto plač, ker se statusa delavca in upokojenca izključujeta. Upravičen je lahko le do razlike med pokojnino in neto prejemki, ki bi jih prejemal, če bi bil v delovnem razmerju do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 a.), b.), c.), d.), 2, 3 a.), b.), c.), d.), 4 a/1), 5 in 6) delno spremeni tako, da se glasi :

"1. Ugotovi se obstoj terjatev tožnika do toženih strank v višini :

a/1) neto zneskov plač

16.447,50 SIT,

62.348,60 SIT,

62.594,00 SIT,

62.602,70 SIT,

64.697,50 SIT,

64.771,00 SIT,

64.647,70 SIT,

67.137,20 SIT,

69.768,40 SIT,

70.448,50 SIT,

70.752,00 SIT,

70.643,30 SIT,

71.258,80 SIT,

71.196,00 SIT,

71.635,00 SIT,

72.107,30 SIT,

72.410,40 SIT,

72.459,70 SIT,

70.205,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice;

na navedene zneske neto plače obračunati in plačati davke in prispevke veljavne na dan izplačila plač.

a/2)

47.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.666,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.566,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.503,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

80.149,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

80.510,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.539,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

54.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

54.911,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.031,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.436,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.845,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.639,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

81.959,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

59.347,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.1999 dalje,

62.663,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.1999 dalje,

62.206,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.1999 dalje,

61.372,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1999 dalje,

61.214,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1999 dalje,

61.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.1999 dalje,

61.522,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.1999 dalje,

61.534,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.1999 dalje,

63.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1999 dalje,

62.934,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1999 dalje,

63.197,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje,

89.086,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1999 dalje,

63.409,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2000 dalje,

67.353,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2000 dalje,

68.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2000 dalje,

66.813,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2000 dalje,

66.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2000 dalje,

67.410,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2000 dalje,

67.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2000 dalje,

67.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2000 dalje,

67.006,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2000 dalje,

67.354,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2000 dalje,

67.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 dalje,

95.330,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2000 dalje,

68.133,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2001 dalje,

73.165,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2001 dalje,

71.443,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2001 dalje,

70.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2001 dalje,

99.682,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2001 dalje,

55.347,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2001 dalje,

55.373,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2001 dalje,

55.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2001 dalje,

59.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2001 dalje,

51.852,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2001 dalje,

vse do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

b)

102.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

88.831,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

95.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.1999 dalje,

104.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2000 dalje,

117.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2001 dalje,

vse do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

c)

64.437,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

d)

156.562,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.2001, do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev toženih strank do tožnika v višini 288.874,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.2001 dalje do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

3. Terjatev tožeče stranke iz 1. točke izreka sodbe se pobota s terjatvijo toženih strank iz 2. točk izreka sodbe tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati :

a/1)

16.447,50 SIT,

62.348,60 SIT,

62.594,00 SIT,

62.602,70 SIT,

64.697,50 SIT,

64.771,00 SIT,

64.647,70 SIT,

67.137,20 SIT,

69.768,40 SIT,

70.448,50 SIT,

70.752,00 SIT,

70.643,30 SIT,

71.258,80 SIT,

71.196,00 SIT,

71.635,00 SIT,

72.107,30 SIT,

72.410,40 SIT,

72.459,70 SIT,

70.205,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice;

na navedene zneske obračunati in izplačati davke in prispevke veljavne na dan izplačila plač.

a/2)

47.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.666,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

51.566,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.503,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

80.149,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

80.510,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.539,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

54.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

54.911,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

55.031,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.436,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.845,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

58.639,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

81.959,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

59.347,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.1999 dalje,

62.663,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.1999 dalje,

62.206,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.1999 dalje,

61.372,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1999 dalje,

61.214,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1999 dalje,

61.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.1999 dalje,

61.522,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.1999 dalje,

61.534,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.1999 dalje,

63.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1999 dalje,

62.934,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1999 dalje,

63.197,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje,

89.086,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1999 dalje,

63.409,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2000 dalje,

67.353,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2000 dalje,

68.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2000 dalje,

66.813,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2000 dalje,

66.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2000 dalje,

67.410,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2000 dalje,

67.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2000 dalje,

67.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2000 dalje,

67.006,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2000 dalje,

67.354,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2000 dalje,

67.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 dalje,

95.330,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2000 dalje,

68.133,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2001 dalje,

73.165,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2001 dalje,

71.443,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2001 dalje,

70.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2001 dalje,

99.682,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2001 dalje,

55.347,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2001 dalje,

55.373,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2001 dalje,

55.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2001 dalje,

59.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2001 dalje,

51.852,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2001 dalje,

vse do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

b)

102.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

88.831,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 dalje,

95.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.1999 dalje,

104.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2000 dalje,

117.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje, vse do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

c)

64.437,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1999 do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

d)

156.562,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.2001, do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice,

zmanjšano za znesek 288.874,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.2001 do plačila oziroma najdalj, dokler vsota obresti ne doseže glavnice.

4. Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več, in sicer :

4.782,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1997, do plačila,

27.290,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1997, do plačila,

23.461,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.1997, do plačila,

23.592,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.1997, do plačila,

23.910,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.1997, do plačila,

23.991,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1997, do plačila,

24.152,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997, do plačila,

24.011,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1997, do plačila,

24.836,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.1998, do plačila,

25.905,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.1998, do plačila,

26.206,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1998, do plačila,

26.206,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1998, do plačila,

26.206,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.1998, do plačila,

25.958,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.1998, do plačila,

22.911,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.1998, do plačila,

22.643,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1998, do plačila,

22.609,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1998, do plačila,

22.785,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1998, do plačila,

22.631,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.1999, do plačila,

23.725,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.1999, do plačila,

24.366,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.1999, do plačila,

25.079,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1999, do plačila,

25.188,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.1999, do plačila,

24.989,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.1999, do plačila,

24.983,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.1999, do plačila,

24.973,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.1999, do plačila,

25.462,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1999, do plačila,

25.532,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1999, do plačila,

25.307,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999, do plačila,

25.688,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2000, do plačila,

23.954,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2000, do plačila,

22.593,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2000, do plačila,

24.415,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2000, do plačila,

24.303,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2000, do plačila,

23.905,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2000, do plačila,

24.020,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2000, do plačila,

27.618,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2000, do plačila,

27.645,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2000, do plačila,

27.348,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2000, do plačila,

27.511,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000, do plačila,

27.276,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2001, do plačila,

26.674,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2001, do plačila,

28.398,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2001, do plačila,

29.131,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2001, do plačila,

44.376,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2001, do plačila,

44.354,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2001, do plačila,

44.279,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2001, do plačila,

44.681,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2001, do plačila,

52.153,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2001, do plačila,

104.122,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2001, do plačila,

104.724,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2001, do plačila,

104.819,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.01.2002, do plačila,

107.832,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2002, do plačila,

107.819,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2002, do plačila,

107.674,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2002, do plačila,

107.616,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2002, do plačila,

107.685,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2002, do plačila,

107.719,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2002, do plačila,

107.761,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2002, do plačila,

112.071,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2002, do plačila,

117.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2002 dalje do plačila,

zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku nad višino glavnice.

5. Zavrne se zahtevek za plačilo davkov in prispevkov iz delovnega razmerja za obdobje od 23.3.1997 dalje.

6. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 123.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo."

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženih strank v višini in z zapadlostjo, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da obstoji terjatev toženih strank do tožnika v višini 288.874,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2003 dalje do plačila. Terjatve tožeče stranke je pobotalo s terjatvijo toženih strank in naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku plačati terjatve ugotovljene v 1. točki izreka sodbe, zmanjšane za terjatev ugotovljeno v 2. točki izreka sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in opredelilo po višini, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pod točko 4. Toženi stranki je naložilo, da sta dolžni od zneskov, navedenih v 1. točki izreka sodbe, plačati prispevke in akontacije dohodnine po stopnji veljavni na dan izplačila plač. Sklenilo je, da toženi stranki nosita sami svoje stroške postopka in sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške postopka v višini 27.838,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo v točki 4 a/1 in 6 sodbe in zaradi neobravnavanega dela prispevkov na plače iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v razveljavljenem delu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 411/99, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1642/2001 ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo in ji je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna delovno dobo od 23.9.1995 dalje ter mu izplača pripadajočo plačo ter vse davke in prispevke. Ker sodbi nista bili izvršljivi, ker ni bila določena višina plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je tožnik s tožbo v tem postopku postavil zneskovno določen znesek za plačilo celotne plače, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, če bi delal po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, pa do dne, ko ga je tožena stranka pozvala nazaj na delo in je tožnik delo odklonil. Ob postavitvi zahtevka je pojasnil, da se je v vmesnem času predčasno upokojil, da bo po izplačilu plače na podlagi sodbe v tem postopku pri ZPIZ Slovenije predlagal revizijo oziroma obnovo postopka tako, da bo upokojen z dnem ugotovljenega prenehanja delovnega razmerja v tem postopku, vrnil bo že prejete zneske pokojnine ter predlagal, da se mu pokojnina na novo odmeri in jo izračuna ob upoštevanju dodatno priznane delovne dobe in plačanih prispevkov. Meni, da bi bili le na tak način izpolnjeni citirani sodbi. V tožbi je predložil izračune plače z obrazložitvijo načina izračuna. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in prvi obravnavi zahtevku ni ugovarjala po višini in ni predlagala nobenih dokazov ali postavitve izvedenca za izračun. Postavitev izvedenca je predlagala šele na drugi obravnavi, torej prepozno in sodišče temu dokaznemu predlogu ne bi smelo slediti in tudi ne upoštevati mnenja izvedenca. Potem, ko je izvedenec izdelal izvedensko mnenje, je tožnik postavil še podredni zahtevek, v katerem je navedel, da pričakuje, da bo dejansko dobil le razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in prejetimi nadomestili in pokojnino, pa naj bo to na način, da tožena stranka izplača celotne zneske plač s prispevki ter se pri ZPIZ Slovenije izvede revizija postopka, on vrne prejete zneske pokojnin in se mu odmeri pokojnina na novo, ali na način, da toženi stranki njemu izplačata le razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in v tem primeru še odškodnino oziroma rento za vnaprej v višini prikrajšanja pri pokojnini zaradi neplačanih prispevkov in neupoštevanja delovne dobe. Predlagal je, da se izvedeniško mnenje dopolni še z izračunom prikrajšanja pri pokojnini, ker nima sedem let delovne dobe, vendar sodišče izvedencu tega izračuna ni naložilo. Sodišče je primarnemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je priznalo razlike med plačo, ki jo bi tožnik prejemal, če bi delal in nadomestili oziroma pokojnino, ki jo je prejel, priznalo delno zneske regresa, jubilejne nagrade in pogodbene kazni in naložilo toženi stranki plačilo akontacije davka in prispevkov na priznane zneske razlike pri plači. Zavrnilo je višje zahtevke iz naslova plače, regresa, pogodbene kazni, zastarani del obresti, zahtevka na plačilo prispevkov od zavrnjenega dela zahtevka pa ni obravnavalo in mu ni ugodilo niti zavrnilo, o stroških pa je odločilo po uspehu iz primarnega zahtevka, podrednega pa ni obravnavalo. Z odločitvijo sodišča ni vzpostavljen tak položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, saj je tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nastala škoda v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in nadomestili in pokojnino, ki jo je prejemal, pri odmeri pokojnine nima upoštevanih sedem let delovne dobe, ki mu jih predhodna in ta sodba priznavata in nima upoštevanih plač v teh sedmih letih. Za tožnika se lahko vzpostavi tak položaj kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, le na dva načina, tako da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti, razen zastaranih obresti in razlike pri regresih in pogodbeni kazni, za kar ni pritožbe in se pri ZPIZ Slovenije opravi revizija oziroma obnova tožnikovega upokojitvenega postopka oziroma tako, da se ugodi podrednemu zahtevku in se tožniku izplača razlika med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in nadomestili in pokojnino, ki jo je prejemal v spornem obdobju ter se mu določi renta zaradi premajhne pokojnine. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče namenilo vsakemu nekaj, tožniku pripadajoče neto zneske, tožena stranki pa je odpustilo plačilo razlike prispevkov ali rente, država pa dobi nekaj davkov in prispevkov tako, da je zadovoljeno davčnim predpisom. Sodišče je odmerilo stroške le ob predpostavki obravnave primarnega zahtevka po seštevku nominalno postavljenih zahtevkov, ni mogoče šteti, da je tožnik uspel le z 62,25 % svojega primarnega zahtevka, saj je uspel s celotnim svojim zahtevkom, kot je postavljen v podrednem zahtevku. Ni uspel le z zahtevkom za obresti, kolikor so zastarale in delno z zahtevkom za pogodbeno kazen. O razliki prispevkov ali renti, sodišče ni odločalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper celo sodbo, razen zavrnilnega dela (točka 4 izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da so pritožbeni stroški, ki jih priglaša, nadaljnji stroški postopka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu po opravljeni glavni obravnavi ustrezno spremeni. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker je izrek sodbe v točki 1/d in 3/d (ter posledično 4/d) v nasprotju z razlogi sodbe, ker sodišče na 14. strani obrazložitve ugotavlja, da tečejo zamudne obresti od pogodbene kazni od dneva vložitve tožbe, to je od 15.1.2002, v izpodbijanem delu izreka pa je zamudne obresti napačno priznalo od 28.9.2001 dalje. Isto kršitev vidi tožena stranka tudi v tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj sodišče navaja, da je odločalo le o primarnem zahtevku, o podrednem pa ne, iz izreka in iz drugih razlogov sodbe pa izhaja, da je odločalo o povrnitvi škode, kar pomeni, da je o podrednem odškodninskem zahtevku odločalo znotraj primarnega zahtevka, ki ni odškodninski ter mu deloma ugodilo v mejah uveljavljanega podrednega zahtevka. Pri tem pa zahtevka nimata iste dejanske in pravne podlage, saj je tožnik s primarnim zahtevkom zahteval izplačilo neto plač in drugih materialnih pravic iz naslova delovnega razmerja, s podrednim zahtevkom pa je uveljavljal škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini razlike med plačo, ki jo je prejemal in pokojnino ter socialnimi prejemki. Iz tožbene podlage in navedb tožnika izhaja, da je s primarnim zahtevkom tožnik le po višini opredelil dajatveni zahtevek, ki ga je uveljavljal že v postopku opr. št. III Pd 411/99, o katerem sodišče, sicer po mnenju tožene stranke, zmotno meni, da je bilo o njem z vmesno sodbo odločeno le po temelju. Če je podlaga primarnemu zahtevku vmesna sodba, le-ta ne more biti hkrati podlaga za odškodninski zahtevek po prenehanju delovnega razmerja oziroma po upokojitvi. Sicer pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o obstoju vseh štirih elementov civilnega odškodninskega delikta. Tožnik je podredni zahtevek postavil iz razloga, ker so se dejanske okoliščine po izdaji citirane sodbe bistveno spremenile. Ker se je tožnik 23.3.1997 predčasno upokojil, mu delovnega razmerja za nazaj ni možno (ponovno) vzpostaviti drugače, kot le do upokojitve. Tožniku gredo lahko vse pravice iz delovnega razmerja le do upokojitve, po upokojitvi pa je upravičen le do odškodnine. Obseg škode pa je različen, odvisen od statusa. Kot upokojenec je utrpel drugačno (manjšo) škodo, kot bi jo utrpel kot delavec v delovnem razmerju. S tem, ko se ni reintegriral, je tudi sam določil obseg škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega sklepa pravne prednice tožene stranke. Delavec, ki ni uresničil pravice do reintegracije, po prenehanju delovnega razmerja, ne more biti oškodovan oziroma prikrajšan za plačo. Sodba je napačna, nerazumljiva, ker je sodišče tožniku priznalo razliko v plači na podlagi 3. točke izreka pravnomočne sodbe opr. št. III Pd 411/99 do vključno novembra 2002, citirana sodba pa je lahko pravna podlaga le za plače, zapadle do pravnomočnosti sodbe. Ker je sodišče odločalo le o primarnem tožbenem zahtevku, to je zahtevku za plačilo neto plač, ni imelo pravne podlage za presojo nadomestil plač po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj in na podlagi česa šteje, da je tožnik po upokojitvi odškodovan za plačo in druge pravice iz delovnega razmerja ter zakaj šteje, da je za plačo in druge pravice iz delovnega razmerja oškodovan tudi po 13.12.2000, to je po dnevu, ko je oziroma bi izpolnil pogoje za polno starostno upokojitev. V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev oziroma ni pravilno ugotovilo datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je umaknil predlog za izvršbo sodbe opr. št. III Pd 411/99, s katerim je uveljavljal vrnitev na delo. Umik izvršilnega predloga je enako kot umik tožbe, to je preklic zahteve za pravno varstvo. Če se predlog umakne, se šteje, da sploh ni bil vložen. Po enotnem stališču sodne prakse delavcu, ki ni zahteval reintegracije in se ni reintegriral, preneha delovno razmerje z dnem pravnomočnosti sodbe, v konkretnem primeru je to sodba opr. št. III Pd 411/99. Če se tožnik ne bi že pred tem, to je 23.3.1997 upokojil (čeprav predčasno), bi mu delovno razmerje prenehalo s pravnomočnostjo sodbe. Zato je pravno nepomembno in neupoštevno, kdaj je tožnik odklonil ponujeno mu zaposlitev. Tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače je po 16.10.2001 v vsakem primeru neutemeljen. Sodišče na vsa opisana odločilna dejstva ni odgovorilo, temveč je le ugotovilo, da je relevanten dan, ko je tožnik odklonil delo, kar pa ne zadošča. Prav tako se ne more strinjati s stališčem sodišča, da je lahko poziv na delo le pismen. Na podlagi izvedenih dokazov, bi lahko zaključili, da je tožnik 23.11.2001 prišel na sedež tožene stranke na njen poziv, saj ni zatrjeval, da je prišel na lastno pobudo, vendar z namenom, da zavrne reintegracijo, saj je tožnik na zaslišanju izpovedal, da je odklonil, da bi delal v firmi. Iz razlogov sodbe tudi ni jasno, zakaj je sodišče datum odklonitve dela 2.9.2002 štelo kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka tudi poudarja, da je podala ugovor, da tožba za plačilo neto plač za čas od 16.10.1995 do 16.10.2001, ko je sodba opr. št. III Pd 411/99 postala pravnomočna, ni dopustna, ker je o tem že razsojeno, sodišče pa je na ta očitek le pavšalno odgovorilo, da sodba opr. št. III Pd 411/99 ni primeren izvršilni naslov. S sodbo opr. št. III Pd 411/99 sodišče ni ugotovilo obstoja pravice do plače, ampak je toženi stranki naložilo obveznost plačila pripadajoče plače, ki naj jo obračuna v neto znesku, od tega zneska pa plača za tožnika vse davke in prispevke v roku 8 dni pod izvršbo. Stališče, po katerem sodba s takim izrekom predstavlja le vmesno sodbo, je v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS, in sicer sklepom opr. št. VIII Ips 431/97 z dne 6.5.1998, po katerem je odločba Sodišča združenega dela, s katero je opisno odločeno o obveznosti neizplačanih nadomestil plač izvršilni naslov. Tožena stranka je ugovarjala tudi, da znesek obresti ne sme presegati zneska glavnice, sodišče pa se do tega ugovora ni opredelilo. Glede zamudnih obresti od odpravnine, ki jih je tožena stranka uveljavljala kot abstraktno škodo, ki je ni treba dokazovati, pa je tožnik nepošten najmanj od dneva, ko je prejel pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. III Pd 411/99.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določa 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo sledeče :

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo na plačilo plač in drugih prejemkov zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe opr. št. III Pd 411/99, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1642/2001 z dne 28.9.2001, s katero je bilo razsojeno, da se razveljavi sklep direktorja tožene stranke št. 73/05-ŠG z dne 6.12.1994, ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje na podlagi tega sklepa ni prenehalo dne 22.9.1995, ampak mu še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo od 23.9.1995 dalje ter mu izplačati pripadajočo plačo, ki naj jo obračuna v neto znesku, od tega zneska pa plača za tožnika vse davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da mora tožena stranka kriti sama svoje stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 145.301,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks, vse v roku 8 dni pod izvršbo. S tožbo v tem sporu je tožnik zahteval obračun bruto plače od 23.9.1995 in izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naprej do vključno novembra 2001, nato je tožbeni zahtevek razširil do 2.9.2002 in za to obdobje zahteval tudi plačilo regresov za letni dopust, jubilejno nagrado ter pogodbeno kazen. Tožena stranka je v pobot uveljavljala izplačano odpravnino po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tem sporu ni zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč je postavil le denarne zahtevke, prav tako pa tudi ni uveljavljal rente in tudi ne odškodnine zaradi nižje pokojnine, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da gre že za razsojeno stvar in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sodbo sodišča prve stopnje III Pd 411/99 štelo kot vmesno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga uveljavlja tožnik v tem individualnem delovnem sporu po višini namreč ni bilo še nikoli razsojeno in zato ne gre za že razsojeno stvar. Pri tem pritožbeno sodišče posebej odgovarja na pritožbene navedbe, da se tožena stranka zmotno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj se le-ta sklicuje na starejši sklep, ki je obravnaval še sodbo Sodišča združenega dela. Iz novejše sodne prakse, sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 708/2003, je namreč mogoče ugotoviti, da tudi Vrhovno sodišče meni, da sodba Delovnega in socialnega sodišča, iz katere ni mogoče ugotoviti, katere konkretne pravice in za katero obdobje pripadajo delavcu, ni primeren izvršilni naslov, ker je v njej odločano posredno samo o temelju in je tako sodbo mogoče uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča, ki je pristojno za odločanje o takem tožbenem zahtevku.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje toženih strank, da se primarni in podredni tožbeni zahtevek opirata vsak na drugo pravno podlago in da ne gre v obeh primerih za odškodninski zahtevek. Po 1. odstavku 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja, je imel delavec, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, pravico do povrnitve škode po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninska odgovornost delodajalca je pogojevana s temeljnim načelom iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, ki je veljal prav tako v času nastanka tega spornega razmerja) povzročitvijo škode. Povrnitev škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pomeni specifično odgovornost za škodo, povzročeno s takim ravnanjem. Odgovornost temelji izključno na objektivnih okoliščinah, to je sodno ugotovljeni nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Temelji način povrnitve škode je določen v 1. odstavku 185. člena ZOR, ki nalaga odgovorni osebi dolžnost, da vzpostavi stanje, kot je bilo, predno je škoda nastala. Ker je tožniku z nezakonitim ravnanjem tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika bila okrnjena pravica do dela, ima ta na podlagi zgornjih določb pravico do vzpostavitve prejšnjega stanja. Vzpostaviti je potrebno takšno stanje, kot je bilo pred odločitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Gmotni položaj delavca mora biti takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Delavec, za katerega je bilo s pravnomočno sodbo odločeno, da se vrne k dotedanjemu delodajalcu, ima pravico do odškodnine za izgubljene dohodke iz delovnega razmerja za ves čas, ko mu je bilo onemogočeno delo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 126/98, sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 256/2004).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti izvedenca, ker naj bi bila tožena stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana. Po določbi 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče samo ni moglo preveriti, kakšne prejemke bi prejemal tožnik pri toženi stranki, v kolikor ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je utemeljeno sprejelo dokazni predlog toženih strank, da se v zvezi s tem postavi izvedenca finančne stroke, zato so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ne bi smelo ugoditi, neutemeljene. Dokaz, da se ugotovi, kakšno višino plače bi prejemal tožnik pri toženi stranki, pa je tožena stranka predlagala pravočasno.

Pritožba tožene stranke pravilno opozarja na neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo v delu, ko je sodišče odločalo o odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, t.i. pogodbeni kazni, ko je sodišče prve stopnje v izreku sodbe odločilo, da je le-ta zapadla s pravnomočno odločitvijo o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, v obrazložitvi pa je navedlo, da je dolžnik prišel v zamudo za plačilo pogodbene kazni šele z vložitvijo tožbe, ker tožnik ni izkazal, da bi plačilo le-te zahteval pred vložitvijo tožbe. Gre dejansko za neskladje med odločitvijo in obrazložitvijo, ki pa jo je odpravilo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004), ki pritožbenemu sodišču prepoveduje, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali bistvene kršitve določb postopka sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za popravo navedene nepravilnosti ni potrebna obravnava pred sodiščem, temveč je potrebno popraviti le obrazložitev. Odločitev v izreku sodbe sodišča prve stopnje je namreč pravilna, ker pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zapade v plačilo, ko sodišče pravnomočno ugotovi, da je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Tako je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti le od dneva vložitve tožbe, pa je nepravilna. Vendar je to nepravilnost lahko pritožbeno sodišče popravilo ob smiselni uporabi določb 1. odstavka 30. člena ZDSS-1, tako da je odločitev sodišča prve stopnje vzdržalo v veljavi in spremenilo obrazložitev, saj je po materialno-pravni podlagi odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zapadla z dnem pravnomočne ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, to je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. III Pd 411/99, ki je postala pravnomočna z dnem odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp 1642/2001 z dne 28.9.2001. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97), namesto na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 39/93), ki je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar na zapadlost odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to ni vplivalo. V zvezi z dosojeno višino pogodbene kazni pa se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker v zvezi s tem ni bilo pritožbe.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, da je v pobot uveljavljana terjatev iz naslova odpravnine trajno presežnemu delavcu dospela z dnem pravnomočne ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko je odpadla podlaga za njeno izplačilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo tako, da od v pobot uveljavljanje terjatve tečejo zakonske zamudne obresti od 28.9.2001 dalje, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je odločalo o tem, v kakšni višini mora tožena stranka tožniku obračunati in izplačati plačo, ki je ni prejel zaradi nezakonite odločitve delodajalca v času, ko je bil tožnik prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Za navedeno obdobje je namreč sodišče prve stopnje od zneskov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, odštelo nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal na zavodu za zaposlovanje. Za tako odločitev pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, saj je po določbi v spornem obdobju veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91) delavec tisti, ki je dolžan povrniti zavodu denarno nadomestilo v kolikor je na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje vrnjen nazaj na delo, kot je bilo to določeno po 54. členu navedenega zakona. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 69/98) je v dopolnitvi 54. člena uredil pravico, da lahko zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode (stroške in zneske denarnih prejemkov, ki so bili izplačani brezposelni osebi), če je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tudi ta določba ne vpliva na obveznost delodajalca, da za delavca obračuna bruto plačo v enaki višini, kot bi jo ta imel, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj se le na ta način vzpostavi enako stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo njegove nezakonite odločitve. Obveznost delodajalca do zavoda bi lahko eventualno vplivala le na neto zneske izplačil delavcu. Vendar ker v spornem obdobju za kaj takega ni bilo pravne podlage, sodišče prve stopnje ne bi smelo odštevati nadomestil, ki jih je tožnik prejemal od zavoda za zaposlovanje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo za celotno obdobje do upokojitve plačo v taki višini, kot jo je zahteval tožnik, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik postavil zahtevek, ki je v posameznih mesecih nekoliko nižji, kot je razliko izračunal izvedenec finančne stroke, zato je le-ta v celoti utemeljen za to časovno obdobje. Za spremembo v tem delu je imelo pritožbeno sodišče podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, da tožniku po upokojitvi ne pripada več plača, saj tožnik po tem obdobju ni bil več v delovnem razmerju in ni mogel imeti dveh statusov. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se tožnik ni reintegriral, temveč je uveljavljal le še denarne zahtevke v višini plače, kot bi jo prejemal pri toženi stranki in druge prejemke iz delovnega razmerja. Glede na dejstvo, da se tožnik ni reintegriral, mu pripada restitucija le do pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, to je do 28.9.2001, ko je sodišče pravnomočno ugotovilo, da so bili sklepi o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti. Po navedenem datumu bi tožnik lahko imel zahtevke do tožene stranke le v primeru, če bi se reintegriral, to pomeni, da bi ponovno nastopil delo pri toženi stranki. Ker je med strankama nesporno, da tožnik dela ni ponovno nastopil, je pravno nepomembno, ali je tožena stranka tožnika dejansko pozivala na delo oziroma tudi ni pomembno, da je tožnik vložil predlog za izvršbo, ki ga je kasneje umaknil. V primerih, ko se ne reintegrira ima delavec lahko zahtevke do delodajalca le do datuma, ko je pravnomočno ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, saj se odločitev sodišča nanaša le na to obdobje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik 23.3.1997 upokojil, tako bo na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. III Pd 411/99 delovno razmerje lahko vzpostavljeno le do navedenega datuma in do navedenega datuma je tožnik upravičen do restitucije v višini polne plače, kot bi jo prejemal, če bi bil v delovnem razmerju. Po navedenem datumu pa je tožnik pravičen do polne restitucije, kar predstavlja razliko med prejemki, ki jih je tožnik prejemal kot upokojenec, to je pokojnino in varstvenim dodatkom in neto prejemki, ki bi jih tožnik prejemal, če bi bil v delovnem razmerju do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, to je do 28.9.2001. Ker je bil tožnik v času od 23.3.1997 upokojenec, ne more imeti istočasno tudi statusa delavca in za to obdobje tožena stranka tožniku ni dolžna plačati davkov in prispevkov, ki se plačujejo iz delovnega razmerja, temveč le škodo, ki predstavlja razliko med neto prejemki, ki bi jih tožnik v tem obdobju prejemal kot delavec tožene stranke in neto prejemki, ki jih je v tem obdobju prejel kot upokojenec. Na navedeni način je tako tožniku povrnjena škoda v smislu določb 155. člena ZOR, ki se kaže kot zmanjšanje premoženja oziroma preprečitev njegovega povečanja, upoštevaje izpad tožnikovih dohodkov, ki bi jih sicer dosegel glede na normalen tek stvari. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje tožnika, da mu tudi za čas po upokojitvi pripada bruto plača, saj ta pripada le delavcem, tožnik pa ni uveljavil sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja na način, da bi se reintegriral v delovno razmerje, temveč je obdržal status upokojenca. Zaradi navedenega mu za to obdobje ne pripadajo prispevki in davki iz delovnega razmerja. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da tožnik po upokojitvi ni več upravičen do odškodnine, saj je le-ta vseskozi trdil, da se je upokojil le zaradi tega, ker mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi se tožnik moral upokojiti v letu 2000 glede na zakonske določbe, saj je bila določba 101. člena ZDR/90, ki je določal prenehanje delovnega razmerja ob izpolnjevanju pogojev za polno starostno upokojitev z odločbo Ustavnega sodišča z dne 25.11.1999, opr. št. U-I-49/98 ugotovljena za neustavno (Ur. l. RS, št. 101/99).

Glede na zgoraj navedeno je tožnik do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja upravičen do odškodnine v višini med prejemki, ki jih je prejemal kot upokojenec in neto prejemki, ki bi jih prejemal, če bi bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki, po tem datumu pa tožnik nima več podlage za uveljavljanje odškodnine iz naslova delovnega razmerja, ker se ni reintegriral. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča v zadevi opr. št. III Pd 411/99, to je po 28.9.2001 zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti v višini, ko le-te presegajo glavnico. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. V 1060. členu OZ je sicer res določeno, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, vendar je pri tem treba upoštevati temeljna ustavna načela, konkretno 14. člen Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Obresti iz obligacijskih razmerjih, ki nastanejo po 1.1.2002 prenehajo teči, ko upnikova zapadla vsota doseže glavnico, obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastale pred 1.1.2002, pa naj bi po 1060. členu OZ tekle vse do plačila, ne glede na to, kdaj so dosegle glavnico. S tem so dolžniki postavljeni v neenak položaj samo po kriteriju nastanka obligacijskega razmerja. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) člen 1060 OZ razveljavilo, v kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zato lahko zapadle obresti od posameznih glavnic, ki do 1.1.2002 še niso dosegle ali presegle glavnice, tečejo le, dokler ne dosežejo glavnice oziroma do plačila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da tečejo zamudne obresti do plačila oziroma dokler ne dosežejo glavnice. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, pri čemer je upoštevalo, da se je spremenil uspeh v postopku glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom v višini 65 %, glede na priglašene stroške postopka je tako tožnik upravičen do stroškov v višini 399.860,00 SIT, tožene stranke pa do zneska 276.684,00 SIT. Pritožbeno sodišče kot potrebnih stroškov toženih strank ni priznalo stroškov izvedenca, ker je le-ta moral napraviti izračun, kakšno plačo bi tožnik prejemal pri toženih strankah, kar bi lahko izračunali stranki sami. Po pobotu stroškov sta tako toženi stranki dolžni tožniku povrniti znesek 123.176,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je vsaka stran delno uspela s pritožbo. V takih primerih pa lahko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1078/2002
• VDS sodba in sklep Pdp 356/2005
• VDS Sodba Pdp 1255/2000